Skok v istrsko preteklost

Zgodbe | sep. '21

Hiška iz kamna je sezidana na skali, ki v pritličju predstavlja naravni tlak.

Kdor si želi ogledati bogato zakladnico, ki v pristnem istrskem okolju prikazuje kulturno in bivanjsko dediščino naših prednikov v 19. in začetku 20. stoletja, naj se odpravi v koprsko zaledje. Natančneje v živi muzej Hiša Vrešje v Krkavčah.

Etnološko zbirko sta v življenje obudila domačina, zakonca Reja, ki sta brez evropskega denarja ali katere druge finančne pomoči, le z dobro voljo in lastnimi prihranki, na noge postavila zavidljiv pomnik nekdanjega kmečkega okolja v naših krajih.

Hiša je, zanimivo, zgrajena na »živi skali«, ki v pritličju predstavlja naravni tlak. »Kdaj je bila zgrajena, ne vemo, imamo pa mapno kopijo iz tržaškega arhiva in na tem dokumentu iz leta 1623 je že vrisana. V takšnih domovih je živelo tri četrtine vaščanov, saj si česa večjega niso mogli privoščiti,« pojasni Ondina Reja in doda, da se je v hiši Vrešje rodil in svoja otroška leta preživljal njen pokojni mož Štelijo. Obnova je terjala nemalo naporov in odrekanj, saj je bila stavba precej dotrajana, njenih gabaritov pa nista smela spremeniti, ker je zaščitena. »Kar nekaj zim je pokojni mož počasi v garaži restavriral posamezne kose pohištva. In izplačalo se je, saj hiša brez starega pohištva ne bi imela prave duše,« pove Ondina. Dobršen del opreme in veliko posode jima je podarila družina Kerin iz Krkavč, ki sta ji zelo hvaležna, saj je Štelijeva družina živela res skromno in bi bilo zato danes v hiši na ogled manj zanimivih razstavnih predmetov.

V tem izviru je gospodarica prala perilo in umazanijo drgnila na posebej za to nameščenem kamnu, pove Ondina Reja

Skok v preteklost je zagotovljen, saj Ondina (le najavljene) obiskovalce pričaka oblečena v tipično šavrinsko nošo. Ob tem ponosno pove, da so nekateri kosi stari častitljivih 160 let in več, ki jih je nekoč nosila njena prababica. Prav zanimivo je videti, koliko plasti oblačil je krasilo žensko nošo, od lanene srajce do izvezene kamižole (zgornji del), pozimi pa so bili obvezni še nagubani narokavci, da ni zeblo v roke, in pa seveda bela ruta ter šopek rož. Samska dekleta so si ga zataknile za pas, poročene ženske pa v srajco.

Skromni, a srečni

Preden se podate v skromno notranjost že tako majhne hiške, velja pokusiti tradicionalno kulinarično dobrodošlico istrsko supo (refošk s kančkom oljčnega olja), v katero »potoćate« kruh. Jedi so bile nekoč zelo preproste, da o količinah sploh ne izgubljamo besed. Ne čudite se Ondinini pripovedi o tem, da je eno jajce jedlo kar osem ljudi ali kako je na tramu visela vrvica s slano ribo, ki se jo je s svojim koščkom polente vsak družinski član lahko le dotaknil, kajti taisti kos ribe je bil namenjen večkratni uporabi. »Ja, tako so nekoč živeli. In prav nič jim ni manjkalo. Ob večerih so se stisnili na klopi ob ognjišču, se greli, se pogovarjali in se imeli radi. Prav nič odtujeni niso bili, tako kot smo danes, ko ne znamo več uživati v preprostih rečeh,« se z nostalgijo spominja Ondina.

Posebnost odprtega ognjišča je lesen okvir, ki so ga pred iskrami zaščitili s kovinsko ograjico.

Ob pogledu na črno kuhinjo z odprtim ognjiščem se poraja vprašanje, kako so se stanovalci v tako majhnem prostoru spopadali z dimom. »Ah, veste, malo so priprli vrata ali okna, včasih pa tudi tega ni bilo treba, ker je bila v ostrešju kakšna luknja in tudi med lesenimi deskami v podu je bilo toliko 'špranj', da je dim brez težav našel pot na prosto,« pojasni sogovornica.

Pohištva je bilo v dnevnem prostoru zelo malo: miza, stoli, »bank«, v katerem so shranjevali kis, olje, posodo in še kaj, na njem so stali vrči z vodo, sklednik (odprta kredenca) in napa in seveda še posodi za gnetenje kruha, sito ... V spalnici je na borih 16 kvadratnih metrih spala osemčlanska družina, otroci tudi na tleh. Poročne rjuhe, s katerimi je postlana lesena postelja, imajo več kot sto let. Na ogled je tudi umivalnik, »lavaman«, ki je bil včasih posebnost, ki si je niso mogli privoščiti v vsaki hiši. Zgornji del je bil iz marmorja, za umivanje so imeli keramično »broko« in »kadin« (nekakšen umivalnik brez odtoka).

Pod gornjima prostoroma je bila na eni strani klet, na drugi pa hlev za oslička ali kozo. Zakonca Reja sta klet obnovila in vanjo postavila na ogled številne pripomočke, ki so jih nekoč potrebovali na njivi in v vinogradu. Ondina upa, da bo lahko v prihodnje, če bodo strokovnjaki hišo Vrešje uvrstili v register kulturne dediščine, morda kandidirala za pridobitev evropskega denarja. »Prišel bi še kako prav, saj želimo obnoviti še hlevček. Še kar nekaj razstavnih predmetov želimo pokazati obiskovalcem, in je res škoda, da so zdaj skriti v domačem skladišču,« pravi sogovornica.

Besedilo in fotografije: Ela Hrvatin


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media