Srčni vozniki in srečni potniki

sep. '21

Slavko Jereb in Franjo Čretnik ob vrhniškem Prostoferjevem vozilu

O naraščajočem številu starejših oseb, o njihovi vse večji odvisnosti od pomoči drugih, kamor spada tudi omejena mobilnost, ker mnogi zaradi starosti, bolezni ali drugih težav več ne morejo sami voziti, mlajši družinski člani pa imajo svoje obveznosti, govorimo že dolgo. Slabo razvita mreža javnih prevozov to težavo še povečuje, saj so mnogi manjši kraji praktično brez javnih povezav z večjimi mestnimi središči.

V teh središčih pa je vse tisto, kar starejši ljudje pogosto potrebujejo: bolnišnice, zdravstveni domovi, lekarne, upravne enote, banke, pošte, specializirane trgovine … V praksi to pomeni, da so starejši ljudje pogosto bolj ali manj prepuščeni samim sebi, svojcem ali prijateljem. Nekateri sicer uporabljajo taksi, kar pa je primerno za večja mesta, za oddaljene kraje je to preprosto prevelik finančni zalogaj.

Na srečo se v Sloveniji že nekaj let razvija mreža prostovoljnih prevozov. Prostofer je trajnostni vseslovenski prostovoljski projekt za mobilnost starejših, ki povezuje starejše osebe, ki potrebujejo prevoz in ne zmorejo uporabljati javnih in plačljivih prevozov, s starejšimi aktivnimi vozniki, ki radi priskočijo na pomoč. Beseda pomeni prostovoljni šofer, ki so ji dodali še slogan s srcem na poti.

Prostoferja poznajo že v 70 slovenskih občinah, v kratkem naj bi se pridružile vsaj še štiri, in je namenjen tistim starejšim, ki ne vozijo sami, nimajo sorodnikov in imajo nizke mesečne dohodke pa tudi slabše povezave z javnimi prevoznimi sredstvi. Brezplačni prevozi starejšim omogočajo večjo mobilnost, večjo socialno vključenost, medsebojno povezovanje in medsebojno pomoč, boljšo kakovost življenja v tretjem življenjskem obdobju in samostojnost. Vemo, da prav druženje in občutek koristnosti igrata pri aktivnem staranju pomembno vlogo.

Uporabnik, ki potrebuje prevoz, pokliče na brezplačno številko 080 10 10. V komunikacijskem centru nato zapišejo njegove podatke in lokacijo prevoza. Po najavi prevoza klicni center obvesti prostovoljnega voznika o prevozu in to sporoči uporabniku, za katerega bo opravljen prevoz. Vozilo zagotovijo občine, ki tudi poskrbijo za zavarovanje voznika in sopotnikov. Vendar pa prostofer ni taksist, ki pride na klic, temveč je potrebno vnaprejšnje naročilo.

Šoferji in družabniki 

Prostovoljni šofer je lahko vsak, ki ima veljavno vozniško dovoljenje in je v svojem prostem času pripravljen pomagati tistim, ki prevoze potrebujejo. Vendar pa so prostoferji v resnici veliko več kot le prostovoljni vozniki, svojim sopotnikom pomagajo pri vstopanju in izstopanju iz avtomobila, pospremijo jih do čakalnice in počakajo nanje do konca pregleda, pomagajo nesti vrečke iz trgovine in jim priskočijo na pomoč pri vzpenjanju po stopnicah, z njimi se pogovarjajo ... »To so ljudje z velikim srcem, ki jemljejo svojo humanost za samoumevno in častno dejanje,« pravijo v Zlati mreži, kjer je Prostofer eden njihovih projektov. Vozniki, ki želijo postati prostoferji, to sporočijo na svojo občino, ki je priključena projektu.

Prostofer ima poleg same prevozne storitve še druge prednosti. Z njim se namreč povečuje udeležba starejših v cestnem prometu in izboljšuje njihova mobilnost, povečuje se socialna vključenost starejših na splošno, obenem pa povečuje cenovna dostopnost prevozov. Vse od začetka je projekt Prostofer prijazen do okolja, saj večina občin za te potrebe uporablja električna vozila – zanje so si občine zagotovile tudi polnilnice, ki so obenem tudi parkirno mesto za ta vozila. Dodana vrednost najema ali nakupa vozila za prostoferstvo pa je lahko tudi uporaba tega vozila za kake druge občinske namene, ko je vozilo prosto.

Klici za naročilo so za uporabnike brezplačni, odzivnost klicnega centra je stalna, zagotovljena je celostna in kakovostna storitev, prostovoljni vozniki, ki so deležni brezplačnega usposabljanja in izobraževanja, so za svoje prostovoljno delo tudi nagrajeni.

Primer z Vrhnike

Vrhnika spada med občine, ki nimajo lastnega javnega prevoza, prav tako v občini ni taksislužbe. Za mnoge starejše občane je že odhod k zdravniku ali v lekarno zelo zapleteno opravilo. Projektu Prostofer se je občina priključila pred dvema letoma, imajo vozilo na električni pogon in trenutno šest voznikov, med njimi je tudi ena voznica. Njihov najstarejši in najbolj zagnan voznik pa je 81-letni Slavko Jereb. Kot pravi, kljub starosti v vožnji še vedno uživa, prakse ima dovolj, saj je bil vso svojo delovno dobo šofer in se v prometu dobro znajde. V dveh letih so vrhniški vozniki opravili kar 22 tisoč kilometrov, prednost imajo prevozi k zdravnikom, v bolnišnice in na terapije, vozijo jih praktično po vsej Sloveniji. Vozniki so člani Zveze šoferjev in avtomehanikov, kjer si tudi zelo aktivno prizadevajo za izobraževanje starejših o varni vožnji in različne načine medgeneracijskega povezovanja. Njihovo delo koordinira Franjo Čretnik, ki je tudi sam prostofer. Kot sta poudarila oba sogovornika, so starejši krajani za prevoze zelo hvaležni, marsikateri namreč živijo sami, so osamljeni, bolehni in večina zelo pogreša socialne stike. Zato je za marsikaterega prihod prostoferja poleg konkretne prevozne storitve tudi svojevrstna oblika družabnosti in sproščenega kramljanja.

Vozniki svoje stranke pripeljejo do zdravstvene ali druge ustanove in nanje počakajo. Če je stranka na vozičku, pa mora biti z njo tudi spremljevalec. Med težavami sta sogovornika poudarila pomanjkanje primernih parkirnih mest pred bolnišnicami, še posebej okoli ljubljanskega kliničnega centra. »Želimo si, da bi lahko parkirali na mestih za invalide, saj so naši uporabniki starejši, večina je gibalno ovirana,« poudarjata. Prostoferjev avto je na poti praktično vsak dan, delovali so tudi med lanskoletnim prvim zaprtjem države zaradi epidemije koronavirusa. Kar tri mesece so namreč v dogovoru z zdravstvenim domom in domom starejših v Ljubljano prevažali odvzete brise za testiranje. Ob prevozih seveda dosledno upoštevajo vse predpisane higienske ukrepe, praviloma pa so njihove stranke tudi vse cepljene.

Na vprašanje, kakšne osebnostne lastnosti morajo imeti prostoferji, sogovornika odgovorita, da je poleg dobrega šoferskega znanja nujna potrpežljivost, ljudem morajo znati prisluhniti in razumeti težave in potrebe starejših. Med vozniki in uporabniki se pogosto spletajo še posebej zaupni odnosi, kar je zelo dragoceno.

Vozijo tudi Sopotniki

Podobna prostovoljska organizacija so Sopotniki, o njem smo pred časom že pisali v Vzajemnosti. Prisotni so v šestnajstih slovenskih občinah, storitev ponujajo več kot 3000 starejšim. Sopotniki pa ne delujejo po socialnih kriterijih, temveč prek svoje mreže prostovoljcev ponujajo prevoz starejšim občanom, ki sami nimajo svojega vozila ali ne morejo voziti, in posameznikom, ki skušajo čim bolj samostojno živeti in se premikati. Poleg brezplačnih prevozov imajo še nekaj dodatnih programov za starejše, ki prispevajo h kakovostnemu življenju starejših.

V občini Ankaran so brezplačne prevoze začeli izvajati leta 2018 v okviru programa Skrb za starejše. Kupili so avtomobil, pokrivajo pa tudi stroške delovanja enote. Na Občini Ankaran so povedali, da so se starejši občani na Sopotnike že zelo navadili, uporabniki pa so zelo zadovoljni. Tudi pri njih največ prevozov opravijo v zdravstvene ustanove, trgovino in po drugih opravkih, radi pa ustrežejo in občane popeljejo tudi na kak obisk. Najpogostejše poti so v občino Koper in izolsko bolnišnico. 

Besedilo in fotografija: Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media