Drugačna pravljica

Prosti čas | sep. '21

Ti naši vnuki

»Bo danes pravljica, če bomo pridni?« so začeli moji trije ta srednji spraševati že med dopoldnevom.

»Bo, če boste pridni,« sem odgovarjala, saj je bila pravljica pred spanjem nagrada za celodnevno prizadevanje za pridnost, poslušanje, pomaganje in uboganje.

»Ampak ne sme biti Rdeča kapica in tudi Sneguljčica in tudi Pepelka ne,« sem slišala. »Pa Volk in sedem kozličkov tudi ne.« Ko so izčrpali paleto Grimmovih in drugih pravljic, so umolknili.

»Dobro,« sem rekla. »In kakšno pravljico bi radi?«

»Drugačno,« so rekli v en glas.

»In ne sme se začenjati: Nekoč je živela ...«

»Kako pa naj se začne?«

»Drugače. Ja, drugače.«

»In ne sme se končati: Potem sta živela srečno do konca življenja ...«

»Kako pa naj se konča?«

»Drugače.«

Drugačna pravljica torej, ki se mora začeti in končati drugače ...

In ker nisem imela veliko časa za razmišljanje, sem začela pripovedovati o ...

... deklici, ki je živela na vasi, kjer sta bila kokošnjak, poln kokoši, in hlev, poln živali, v svinjaku pa so bili pujsi. Deklica je imela rada živali. Krmila jih je, iskala, ko so šle na potep po vasi, bila vesela, ko je muca od nekod pripeljala tri mlade mucke in je koklja izvalila deset piščančkov.

Deklica je imela veliko prijateljev in prijateljic, saj je bilo v tej vasi veliko otrok. Najraje pa se je igrala s svojima dvema bratoma, tremi bratranci iz sosednje hiše in dvema sosedovima fantoma.

Ni rada nosila oblekice, ampak hlače, in ne lepih čevljev, ampak čižme ali gumijaste škornje. Ta deklica je bila malo drugačna, in da bi bila videti vsaj malo kot punčka, ji je mama pletla kitke ali naredila čopke. Kitke in čopke je zelo sovražila, še posebej takrat, ko so bili lasje polni sena, listja, trave in drugih smeti in jo je pri česanju zelo cukalo.

S fanti se je igrala kavboje in indijance pa partizane in nemce. Kaj je to, so se spogledali, vendar poslušali z odprtimi usti in zašiljenimi ušesi ... Naredili so si frače in z njimi streljali, naredili so si loke in puščice in streljali v tarčo. Vse poletje je bila deklica bosa, saj so bili bosi tudi vsi drugi otroci v vasi. Jeseni so skupaj pasli krave, zakurili ogenj, če je bilo hladno, pekli koruzo in krompir in si bose noge greli v toplih kravjakih. Roka gor: Kaj je to kravjak? Krave so se pokakale na tla, na travo, in otroci so stekli tja in z mrzlimi nogami stopili v drek, da so se jim segrele … U, kako je bilo toplo in mehko in prijetno! Ojoj, fej in fuj in bljak, je bilo slišati.

Doma otroci niso imeli kopalnice in tudi tuša ne (gledam tri pare začudenih očk in zgroženih obrazov), usedli so se na pručko in si umili noge v lavorju. Spet roka gor: Kaj je to lavor?

Zvečer niso gledali risank (Kaj?), ker niso imeli televizije. Ojoooj! Tudi radia niso imeli in ne računalnika, ne tablice, ne pametnega telefona, ne interneta in ne … Očke so bile vedno bolj odprte in usta tudi in končno je eden vprašal: Ja, kaj so pa sploh delali?

Družili so se, se igrali na dvorišču in travniku, se lovili, skrivali po skednju in hlevu in šupi, drvarnici in kokošnjaku, igrali ristanc, kradli zemljo, skakali po trili in brcali žogo iz cunj, dokler niso imeli gumijaste žoge. Deklica je imela punčko iz cunj. Ojoj, kaj pa Barbiko pa Kena, Elzo in punčke, ki govorijo? Kaj pa legokocke pa dirkalce, spinerje, električne avtomobilčke, železnice pa DVD-je s filmi?

Tisoč vprašanj in tisoč odgovorov in pravljica se je iz drugačne pravljice spremenila v vprašalno pravljico. Trajala je zelo zelo dolgo, in ker je bilo že pozno, jo je bilo treba zaključiti.

Deklica je začela hoditi v šolo, potem v srednjo šolo, nato na fakulteto v velikem mestu. Tam se je poročila in dobila službo. Rodila je štiri otroke in zdaj ima že osem vnukov. Zanje je postala baba. Štiri deklice so in štirje fantje. Dva sta že velika fanta, štirje so na sredini in dve punčki sta še dojenčici. Zelo jih ima rada. Tisti štirje na sredini zelo radi poslušajo pravljice. Ko so pri babi, so ves dan pridni, saj vedo, da jim bo baba zvečer povedala ali prebrala pravljico. Še posebno pa jim je všeč drugačna pravljica.

Gledam njihove obraze, opazujem jih, čakam reakcijo in kar naenkrat slišim: Baba, ta deklica si bila ti! Veselje je bilo neizmerno in zdaj naj bi velikokrat poslušali drugačno pravljico.

Ester Srdarev, fotografija: J. D.


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media