Černobil, mrtvo mesto še živih atomov

Prosti čas | okt. '21

Jekleni plašč varuje poškodovani reaktor.

»Umazana« nafta in »umazana« fosilna goriva se poslavljajo, vse več se sliši, da je le jedrska energija najbolj čista in količinsko neomejena energija prihodnosti. Černobil, razvpito mesto jedrskih duhov, še vedno meče svojo grozečo senco opustošenja na navdušenje nad jedrsko energijo. Tam se je leta 1986 zgodila največja jedrska nesreča do zdaj. Vtisi z območja, velikega nekaj manj kot je naša Gorenjska, so še vedno pretresljivi.

 Občasno povišan ton Geigerjevih števcev koncentracije radioaktivnega sevanja, ki smo ga dobili ob vstopu na varovano širše območje nekdanje jedrske elektrarne, opozori, da ni modro stopiti s poti, po katerih nas je vodila naša vodnica. Na še vedno kontaminiranem območju omejenega gibanja sta bili – poleg načrtovane največje elektrarne v Evropi in okoli 40 vasi – tudi mesti Černobil in Pripjat. Danes je tu opustošeno zaraščeno ozemlje s črnimi debli dreves in zemljo zasutih kontaminiranih vasi.

»Drugi dan po eksploziji enega od štirih reaktorjev, ko je umrlo že 28 gasilcev, ki so dušili ogenj v samem središču požara, so oblasti spoznale, da je radioaktivno sevanje, ki se je širilo iz delno porušenega reaktorja, smrtno nevarno tudi za širše okolje. Oklevajoče so izdale ukaz za izselitev skoraj 50.000 tisoč prebivalcev iz tri kilometre oddaljenega mesta Pripjat, kjer smo živele družine delavcev elektrarne. Oče je tistega dne prišel domov in nam pobito dejal, naj vzamemo le dokumente in nekaj osebnih stvari. Vse drugo naj pustimo tu, saj naj bi se vrnili že čez nekaj dni. Nikoli se nismo vrnili,« mi je med dvourno vožnjo v Černobil pripovedovala Svetlana, vodnica turistične agencije v Kijevu, specializirane za obiske Černobila, ki je dobrih 100 kilometrov oddaljen od glavnega mesta Ukrajine. Izleti v Černobil so, odkar so območje leta 2011 odprli za turistične oglede, hit turistične ponudbe Kijeva.

Nesrečo so skušali prikriti

Vhod v varovano območje Černobila v drevoredu črnih dreves

Svetlana je imela v času najhujše nesreče v zgodovini jedrske energije štiri leta, zato se bolj slabo spominja dogodkov, ki so potekali ob evakuaciji iz Pripjata. Oče ji je kasneje pripovedoval, da so že prvi dan po eksploziji mnogi ljudje v mestu čutili glavobol in v ustih okus, podoben kovinskemu. Vedeli so, da se je v elektrarni zgodila nekakšna nesreča, vendar jim oblasti niso povedale, za kaj gre, saj še sami niso natančno vedeli, kakšne bodo posledice eksplozije v reaktorju 4. Analize meritev radioaktivnega sevanja so kasneje razkrile, da je bilo sevanje neposredno po eksploziji stokrat močnejše kot ob eksploziji prvih atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju, s katero so Američani ob koncu druge svetovne vojne prisilili japonsko vojsko k vdaji.

V mesto Pripjat, ki je približno veliko kot Celje, je prihrumelo 1300 avtobusov, ki so iz mesta odpeljali vse njegove prebivalce. Prebivalci zaradi kontaminacije niso smeli vzeti ničesar s seboj. Mesto je bilo ob jedrski katastrofi staro komaj 16 let in lepo urejeno. Zgradili so ga prav za delavce elektrarne in njihove družine. Zaradi pomembnosti objekta, ki naj bi z 12 bloki postal največja jedrska elektrarna v Evropi, so bile plače delavcev višje od običajnih v takratni Sovjetski zvezi. 

Najbolj razvpita jedrska elektrarna na svetu je sicer dobila ime po starodavnem trgovskem križišču Černobil, oddaljenem 15 kilometrov, ki je v času eksplozije štel okoli 14.000 prebivalcev. Černobil (kombinacija besed čornij – črna in betli – stebla) naj bi ime dobil zaradi črnih stebel dreves , ki jih je videti ob cesti, ki vodi v danes izumrlo mesto in daje pokrajini turobno podobo. V njem sicer živi nekaj vzdrževalnega osebja, odprt pa je tudi hotel, kjer lahko turisti preživijo do pet dni. Nekaj tisoč delavcev vzdrževalnega osebja elektrarne in območja lahko na še vedno »nečistem« območju preživi dva tedna, potem imajo enako število dni »dekontaminacijskega« dopusta, ki ga morajo preživeti zunaj območja.

Strupeni radioaktivni oblak se je po eksploziji v jedrskem reaktorju Černobila razširil nad vso Evropo, dosegel pa je tudi vzhodni del ZDA. S širšega kontaminiranega območja so v tednih po eksploziji izselili še prebivalstvo iz več kot 40 vasi oziroma okoli 200 tisoč ljudi. Še približno 100 tisoč jih je moralo oditi iz oddaljenejših krajev, kjer so bile večje koncentracije radioaktivnosti.

Nekoč so se tu igrali otroci delavcev jedrske elektrarne.

Svetlana omenja, da neuradne ocene govorijo o približno 100 tisoč umrlih v desetih letih po nesreči. Natančnejše število ni znano, saj so sovjetske oblasti zdravnikom zapovedale, da sevanja kot vzroka zdravstvenih težav pacientov v svojih poročilih ali mrliških listih ne smejo omenjati. Večina arhivov, povezanih z nesrečo, je »izginila«.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) navajata, da je zaradi posledic radioaktivnega sevanja umrlo 9000 in zbolelo okoli 200.000 ljudi. Organizacije v državah, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze, pa ocenjujejo, da je do leta 2004 za posledicami nesreče umrlo skoraj milijon ljudi. Med njimi je tudi veliko število od približno 600.000 tako imenovanih likvidatorjev ali čistilcev, ki so jih kot vojaške ali obveznike civilne zaščite po nesreči mobilizirali z vseh koncev Sovjetske zveze. Pogosto so brez učinkovitih zaščitnih ukrepov odstranjevali kontaminiran material, nato pa so se vrnili v svoje kraje po vsej tedanji sovjetski državi in tako dodatno raznesli »černobilski bacil«. Posledice prekomernega radioaktivnega sevanja so najpogosteje rak ščitnice in druga rakava obolenja, levkemija, psihične težave, otroci poleg tega trpijo še zaradi motenj v rasti in duševnem razvoju, možganskih tumorjev in multiple skleroze.

Ozračje se čisti, predmeti ne

Po evakuaciji z območja se je v opustošeno in zaprto regijo kmalu vrnilo okoli 1500 ljudi, ki se niso mogli sprijazniti s tem, da ne bi živeli na svoji zemlji. V starih skromnih hiškah živi še okoli sto ostarelih prebivalcev. Ne meneč se za škodljivost sevanja, gojijo svoje vrtičke z zelenjavo, kokoši in gosi. Večina jih pomre zaradi starosti, nekateri pa verjetno tudi zaradi posledic sevanja, kar pa se v javnosti ne omenja. Skrbniki Černobila jim enkrat mesečno pripeljejo živila in pokojnine. Število živali, predvsem ptic in srnjadi, ki zaidejo na območje, se z leti povečuje. Zgodi se, da se na zapuščene ulice mesta pripodi razposajena čreda divjih konjev ali kakšna srna. Živali zaradi življenja na radioaktivnem območju nimajo dveh glav ali šestih nog, kot so nekoč znali povedati dolgi ljudski jeziki.

Park je deloval le nekaj ur, ko so prebivalci čakali na evakuacijo.

Ob kaosu razpada Sovjetske zveze decembra 1991 so v obdobju oslabljenega varovanja kontaminiranega območja nanj vdrli plenilci in pokradli vse, kar se je dalo prodati na črnem trgu. Tako so še dodatno razširili smrtonosne atome, ki so v objektih, predmetih oziroma materialih obstojnejši kot v ozračju. Obiskovalcem danes priporočajo, da se ne usedejo ali odlagajo svoje torbice na tla, ne prijemajo stvari ali rastlin ter so v oblačilih, ki čim bolj pokrivajo kožo. Potikanje po zapuščenih ulicah in od časa že načetih stavbah, ki jih preraščajo trava, grmičevje in drevje, spremlja opominjajoče ropotanje Geigerjevih števcev koncentracije radioaktivnega sevanja, ki občasno poviša svoj ton in opozori na prisotnost večje količine sevanja.

Kot je zagotovila Svetlana, je količina sevanja, ki ga obiskovalci dobijo med dvodnevnim obiskom Černobila, enaka sevanju, ki ga dobite ob rentgenskem slikanju zlomljene noge ali pa medcelinskem letalskem poletu. Nekajurni obisk kontaminiranega območja naj tako ne bi pustil nobenih zdravstvenih posledic.

Plašč bo dober le za sto let

Sovjetske oblasti so do leta 2000 ustavile še druge tri reaktorje, s pomočjo mednarodnega sodelovanja pa območje nenehno čistijo ter nadzorujejo »tesnilnost« poškodovanega reaktorja. Kontaminirane vasi v okolici so porušili in prekrili z zemljo.

Ko je prvotni betonski zaščitni sarkofag, zgrajen v letih po nesreči, s katerim so obdali poškodovani reaktor, začel kazati znake utrujenosti materiala in grozil, da bo začel puščati, so decembra 2016 nad reaktor namestili nov jeklen ovoj z dvojno steno. Ovoj je velik kot približno pet nogometnih igrišč in sega do višine 108 metrov, kar je za 19 metrov višje od Kristalne palače v ljubljanskem BTC-ju, ki je najvišja stavba v Sloveniji. Novi zaščitni ovoj nekdanje černobilske elektrarne je vreden 2,1 milijarde evrov, sredstva zanj pa je prispevalo več kot 40 držav vsega sveta. A tudi ta najsodobnejši unikatni inženirski dosežek, kot se radi pohvalijo njegovi ustvarjalci, je začasna rešitev. Strokovnjaki pravijo, da naj bi bil novi ovoj učinkovit le približno sto let.

Res najbolj čista energija prihodnosti?

Na svetu deluje 443 jedrskih elektrarn v 31 državah. Največ reaktorjev imajo v ZDA, in sicer 96, v Franciji 58, na Kitajskem 47 in v Rusiji 38. Okoli 50 reaktorjev po vsem svetu je v »remontu«, gradijo 52 novih, načrtujejo pa jih še okoli sto. Do zdaj so po svetu zaprli 13 jedrskih elektrarn. V Evropi je iz jedrske energije pridobljeno približno 30 odstotkov električne energije, v svetu 15 odstotkov. V Evropi naj bi jedrske elektrarne prihranile približno toliko ogljikovega dioksida, kot če bi s cest umaknili 200 milijonov avtomobilov.

Jedrska elektrarna Krško proizvede skoraj 40 odstotkov za zdaj potrebne elektrike v naši državi. Njena življenjska doba naj bi se iztekla leta 2023, a ker je bila dobro vzdrževana in posodobljena, bi lahko delovala še 20 let. V organizaciji Greenpeace Slovenija pa opozarjajo, da je krška jedrska elektrarna edina v Evropi, ki stoji na aktivnem potresnem območju, hkrati pa obstaja tudi tveganje, povezano s poplavami. Kljub mnenju priznanega francoskega inštituta IRSN, ki se ukvarja z varnostjo jedrskih elektrarn, da lokacija v Krškem ni primerna za širitev, saj je v bližini aktivne tektonske prelomnice Libna, pa (trenutna) slovenska politika kar vztraja pri načrtovanju gradnje drugega bloka elektrarne.

Besedilo in fotografije: Vlado Kadunec


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media