Z naravoslovno fotografijo spoznava lepši svet

Zgodbe | okt. '21

Združenje naravoslovnih fotografov Slovenije je za naravoslovnega fotografa leta 2020 razglasilo Ajdovca Marjana Cigoja, ki je za nameček na izboru mednarodnega natečaja naravoslovne fotografije Magična narava osvojil še nagrado za naj naravoslovno fotografijo leta. Dodajmo še, da je lastnik največje fotografske zbirke ptic v Sloveniji, v kateri je že več kot 330 različnih vrst ptic iz vse Evrope, in da je bil tudi pionir digiskopije v naši državi.

Moj moto je bil vedno biti svoboden in leteti kot ptica, priznava Marjan Cigoj in tako deloma pojasni, zakaj so mu ptice bolj pri srcu kot druge živali, medtem ko bi del razlage lahko našli v podatku, da ga je – tako kot fotografija – že v mladih letih navduševalo letenje. Tako se je s šestnajstimi leti začel ukvarjati z jadralnim letenjem, pri osemnajstih se je poskusil v letenju z motornimi letali, kasneje pa se je kar nekaj let posvečal jadralnemu padalstvu.

Kakorkoli, ljubezen do fotografije ga spremlja od dijaških let, danes pa je to resnična strast, ki je že desetletja sestavni in nepogrešljiv del njegovega življenja. »Prvič sem se s fotografijo srečal v srednji šoli v Ljubljani, kjer sem kasneje vodil tudi dva krožka. Imel sem srečo, da sem imel zelo dobrega mentorja, ki je bil v fotografiji dobro podkovan in me je že takrat vpeljal v razvijanje barvne fotografije. Takrat, v poznih šestdesetih letih, niti vsi poklicni fotografi tega niso počeli,« kot zanimivost pove sogovornik. In doda: »Kot srednješolec sem se sicer zelo resno ukvarjal s slikarstvom. Zadnjih 25 let pa se resno ukvarjam s fotografijo. In zelo resno z naravoslovno fotografijo,« še pojasni. In če smo še nekoliko natančnejši: zanimajo ga predvsem ptice.

Potrpežljivost se obrestuje

Mora biti torej naravoslovni fotograf, ki v svoj objektiv lovi predstavnike ptičjega sveta, občutno hitrejši od vseh drugih fotografov? »Hitrost pride z leti in prakso. Zelo pomembno je, da imaš dobro fotografsko opremo, saj ujeti ptice v letu ali v kateri drugi 'akciji', na primer pri ravsanju za hrano ali parjenju, ni prav enostavno. A dobra oprema je prvi pogoj za dobro fotografijo. Pri pticah moraš poleg tega zelo dobro poznati tudi njihove življenjske navade, prehranjevanje, obnašanje in kje se zadržujejo v posameznem letnem času. Fotografiram večinoma evropske ptice, in ker je več kot polovica od njih selivk, jih je v zimskem času nemogoče fotografirati. Z letnimi časi se spreminjajo tudi barve ptic: spomladi, ko se ptički ženijo, se ptice odenejo v svatovsko perje, predvsem samci so zelo pisani. V primerjavi z ljudmi, kjer so ženske lepše, je pri ptičih ravno obratno,« poudarja Marjan Cigoj. Po njegovem mnenju sicer lahko nastane dobra naravoslovna fotografija v vseh letnih časih: pozimi v snegu, spomladi v zelenju in jeseni v čudovitih barvnih odtenkih. Vipavska dolina ima, kot ugotavlja, pestro populacijo različnih vrst ptičev. »Pred leti so bile tu celo zlatovranke, ki jih v Sloveniji praktično ni več. Pred štirimi leti sem jih ob selitvi tudi fotografiral. Sicer pa v Vipavski dolini ne najdemo ptic, ki živijo v visokogorju oziroma na severu Evrope«. Ker je njegov glavni izziv že nekaj zadnjih let posneti čim več vrst evropskih ptičev, mora tiste, ki nikoli ne obiščejo naših krajev, poiskati drugje po Evropi, čeprav večinoma fotografira doma.

Pri svojem delu je nadvse potrpežljiv. Kako sicer razložiti, da je na trenutek, ko bo lahko ptico ujel v svoj objektiv, nekoč čakal celih enajst ur? »Zgodilo se je že, da sem s kolegom v šotoru na ptico čakal tako dolgo, čeprav je bilo zunaj več kot 30 stopinj, pa še brez vode sem bil,« pove naravoslovni fotograf leta 2020. V njegovi zbirki je trenutno že več kot 330 vrst ptic iz vse Evrope. »Pravijo, da ornitolog v svojem življenju vidi okrog 400 vrst ptic. Meni jih do te številke manjka še 70, čeprav seveda ni isto videti ptiča ali ga fotografirati. Moja želja je priti do številke 400 ali jo mogoče še preseči. Dela imam torej še veliko,« v smehu pove mojster fotografije. In kako se loti iskanja ptic, ki jih je v objektiv najtežje uloviti? »Zadnjih deset, petnajst let grem vedno fotografirat z načrtom. Najprej seveda pogledam, ali sem ptico mogoče že posnel, nato pobrskam še malo po literaturi. Sicer pa za večino ptic vem, katero je njihovo življenjsko okolje oziroma kje jih bom našel. Potem se enostavno zapeljem tja, se zamaskiram in čakam …«

Med čakanjem pa se seveda lahko zgodi marsikaj, zato se je v dolgoletni fotografski karieri Ajdovcu nabralo lepo število zgodb, ki jih je nadvse zanimivo poslušati. »Pred leti, ko sem fotografiral v bližini Gradeža, kjer sem na ptice čakal v močvirju, sem imel veliko srečo. V trstičju sta me namreč zavohala dva predstavnika nemške doge in ne vem, kako bi se lahko vse skupaj končalo, če lastnikov ne bi bilo zraven … Velikokrat sem že fotografiral medvede, od njih sem bil oddaljen le kakšnih petnajst metrov in povsem nezaščiten, pa se jih nisem nikoli tako bal, kot sem se bal tistih dveh psov.«

Pionir digiskopije

V njegovi spletni galeriji (najdete jo na naslovu www.digiskopija.si) si je mogoče ogledati že 6500 fotografij 250 vrst ptičev in 50 vrst živali, ki jim je dodal podrobne opise, in v tovrstno galerijo vložil veliko dela. Naj dodamo, da je bil nekoč tudi eden zmed pionirjev digiskopije v Sloveniji. Za kaj pravzaprav gre? Digiskopija je posebna fotografska tehnika, ki so jo razvili leta 1999, temelji pa na opazovanju živali skozi teleskop, pri čemer je mogoče navidezno sliko, ki jo tako vidiš, posneti z digitalnim fotoaparatom. »V Sloveniji smo se štirje že dobro leto po tem odkritju začeli ukvarjati z digiskopijo in v naslednjih dveh letih po kakovosti fotografij, posnetih na tak način, pristali v svetovnem vrhu. Sam sem se v letih 2007 in 2008 udeležil pomembnih natečajev na področju digiskopije in se obakrat uvrstil med 20 najboljših na svetu,« zadovoljno pove sogovornik. Ker mora fotograf pri tej tehniki ročno izostriti tako teleskop kot fotoaparat, to pa zahteva kar nekaj časa, je težko narediti dobre fotografije v 'akciji'.

»Pred 20 leti sem bil zadovoljen s fotografijami, kjer so ptiči sedeli na vejah in 'akcije' ni bilo. V zadnjih 15 letih pa me zanima dinamična fotografija, zato sem prešel na teleobjektiv, ki mi to omogoča,« poudarja. »Odkar sem se začel ukvarjati z naravoslovno fotografijo, sem spoznal še en nov svet. Veliko lepši svet, poln čudovitih bitij, živali in rastlin … Ta svet, ki sem ga na začetku poznal zelo površno, si iz dneva v dan želim spoznati bolje. In ko mi uspe kak njegov delček ujeti v objektiv, bi ga rad pokazal tudi drugim – v upanju, da ga s skupnimi močmi ohranimo za prihodnje rodove,« še doda fotograf Marjan Cigoj.

Katja Željan, fotografije: osebni arhiv