Kako porazdeliti breme oskrbovanja?
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Oskrbovanje dolgotrajno bolnega ali starostno opešanega družinskega člana običajno prevzame eden izmed sorodnikov – največkrat ostareli zakonec ali odrasla hči. Da v to zahtevno družinsko nalogo vključi tudi druge domače in zunanje ljudi, je enako potrebno, kot da pri gospodinjskem delu sodelujejo žena, mož in otroci. Nekaterim je to uspelo – njihove izkušnje nam kažejo, koga je mogoče vključiti v pomoč pri oskrbovanju in kako to storiti.
V Sloveniji je v domači družinski oskrbi dobrih 60.000 starostno opešanih in kronično bolnih ljudi. To so trije odstotki prebivalstva, en odstotek pa v domovih za stare ljudi. Takšno je tudi evropsko povprečje potrebe po dolgotrajni oskrbi. Evropski podatki kažejo, da te tri odstotke prebivalstva v domači oskrbi oskrbuje kar deset odstotkov prebivalstva – vsakega torej povprečno več kot trije družinski člani. Še nadaljnjih deset odstotkov prebivalstva pa so sorodniki in ožji prijatelji teh, ki so v domači oskrbi – ti ne sodelujejo pri sami oskrbi, ampak morda oskrbovanca kdaj obiščejo, vsekakor pa so seznanjeni z njegovo odvisnostjo od pomoči. Podatke o oskrbovalcih zbira Eurocarers, evropsko združenje družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev. Z njimi se ujemajo tudi slovenske raziskave: 200.000 ljudi pri nas torej redno sodeluje pri domači družinski oskrbi, nadaljnjih 200.000 je čustveno ali socialno povezanih s svojcem v domači oskrbi.
Kljub temu visokemu številu pa večino oskrbovalnega dela običajno opravi en družinski član – glavni oskrbovalec. V četrtini primerov je to odrasla hči, ki ima tudi službo in svojo družino. Marsikje je na voljo za oskrbo samo en sorodnik – največja skupina družinskih oskrbovalcev so starajoči se zakonci. Pri oskrbi svojca je torej stanje zelo podobno postpatriarhalnemu gospodinjstvu, ko večino dela opravijo žene in matere, možje in otroci pa jim malo »pomagajo«. Razvoj pa gre odločno v smeri sodelovanja vseh družinskih članov pri gospodinjskih delih. To je edina perspektiva za družino prihodnosti. Isto velja za domače oskrbovanje.
Pomoč vseh družinskih članov
V to smer vodijo dobre izkušnje, ki jih slišimo od veliko družinskih oskrbovalcev na tečajih, organiziranih zanje po vsej Sloveniji. Glavni družinski oskrbovalec je z oskrbo preobremenjen, pogosto na robu izgorelosti. Da bo zdržal in bo oskrba dobra, je nujno pritegniti k sodelovanju druge družinske člane ter poiskati razne možnosti za razbremenilno pomoč v kraju. Kako to storiti? Kaj je na voljo danes pri nas? Kaj so razvili v evropskih državah, kjer imajo že dolgo vpeljan sodobni sistem dolgotrajne oskrbe?
Druge družinske člane mora v sodelovanje vključiti glavni oskrbovalec. Jasno jim pove svoje težave, predlaga vsakemu konkretno sodelovanje in ga vanj uvede. Če vse dela sam in molči, drugi ne vedo, kaj terja oskrbovanje in kako se oskrbuje, zato se tega dela bojijo. Ena izmed oskrbovalk je pripovedovala, kako je bila na robu moči in nato hudo zbolela. Drugim sorodnikom je po telefonu dajala navodila za oskrbovanje mame. Po njeni bolezni so si oskrbovanje porazdelili, čeprav je ona ostala glavna oskrbovalka. Vsak mesec pa je odšla za nekaj dni na oddih in tedaj so vso oskrbo prevzeli drugi.
Številni so primeri, kjer živita starajoča se starša sama, družine otrok pa imajo urnik, katere dni v tednu ali kateri teden v mesecu katera od njih oskrbuje očeta ali mater. In jim dobro uspeva!
Za glavnega oskrbovalca je pomembno, da drugim jasno pove, kako doživlja oskrbo in kaj je treba narediti; lepe in težke vidike. Da druge prosi, predlaga, išče z njimi rešitve. Da ni užaljen, ker sami ne vidijo njegove izčrpanosti ali se izgovarjajo. Ko se vključi v oskrbovanje kdo drug, je pomembno, da ga glavni oskrbovalec prvi dan uvaja – še ko gremo na dopust, tistemu, ki bo zalival rože, nazorno pokažemo vse podrobnosti. Ljudje, ki niso nikoli oskrbovali onemoglega, se tega bojijo podobno, kot se bojijo prijeti ali negovati novorojenčka, če ga še nikoli niso imeli v rokah.
Za vsakega oskrbovalca so nujne informacije o možnostih javne pomoči na domu, o obiskih patronažne sestre, fizioterapevtski rehabilitaciji po kapi ali zlomu kolka …
V Sloveniji je precej spontane soseske pomoči pri oskrbovanju, zlasti na podeželju – sosedje prinesejo hrano, pospravijo, peljejo k zdravniku … Nekatera društva upokojencev in župnijske karitas imajo tudi organizirane skupine izjemno požrtvovalnih prostovoljk, ki v soseski oskrbujejo ljudi, ki so najbolj potrebni pomoči.
Sodobni zakoni o dolgotrajni oskrbi v Evropi so povezali domačo in javno oskrbo v integrirano celoto ter sprožili sistematično razbremenilno pomoč pri domači oskrbi. Zdaj, ko je zakon v parlamentu pred obravnavo, je čas, da izvemo tudi za te sodobne rešitve.
