Brežiške spalnice za Američane

Zgodbe | okt. '21

Znamenita spalnica Tovarne pohištva Brežice

Na Marofu v Brežicah, danes strnjenem stanovanjskem naselju, delavci že od poletja podirajo bolj ali manj propadle ostanke nekdanje Tovarne pohištva Brežice. Na tem prostoru bodo zrasli novi stanovanjski bloki, tako pa bo dokončno izbrisana sled za tovarno, ki je bila nekoč ena naših najboljših pohištvenih tovarn, in brežiškim gospodarskim ponosom, ki je dokončno potonil s stečajem leta 2011.

Za podjetjem in stavbami ostajajo le zapisi, najbolj obsežnega hranijo v Knjižnici Brežice. Na spletni strani v rubriki Domoznanski mozaik najdemo naslov Odstiramo zgodbe brežiških stavb. Avtorica mag. Sabina Stanič je zaobjela zgodovinsko dogajanje v drugi polovici preteklega stoletja, povezano z ustanavljanjem novih tovarn za potrebe ljudi po drugi svetovni vojni. Iz Brežic in okolice je bilo med vojno namreč ogromno ljudi izseljenih v Nemčijo, in ko so se vrnili na svoje opustošene domove, ni bilo nikjer v okolici nobene obrtne delavnice, ki bi pomagala pri obnovi in popravilu hiš. In tako so se že junija 1945 zbrali trije mizarji in začeli delo ter kmalu osnovali Produktivno mizarsko zadrugo Brežice, njena naloga je bila pomoč pri obnovi porušenih domov. Postopno so se jim pridružili vedno novi mizarji, ki so se vračali iz izgnanstva, in konec leta jih je bilo že 23. Leto dni kasneje je nastalo Mestno mizarsko podjetje, ki se je zaradi potreb hitro kadrovsko krepilo, že leta 1947 pa so zgradili lastne prostore na temelju nekdanjega Attemsovega graščinskega kozolca.

Od stavbnega do sobnega pohištva

Vzporedno s stavbnim pohištvom so začeli v letu 1950 izdelovati tudi sobno pohištvo, ki je sčasoma postalo nosilni proizvodni program, izdelavo oken in vrat pa so opustili in začeli serijsko izdelovati spalnice in notranjo opremo. Podjetje se je nato preimenovalo v Tovarno pohištva Brežice, intenzivno pa so se usmerili na tuje trge: Luksemburg, Venezuelo, Turčijo, Francijo, Belgijo, Veliko Britanijo ter ZDA. Zaradi dobre kakovosti pohištva je povpraševanje hitro naraščalo, sledila je širitev tovarne, raslo je število zaposlenih in izboljševala se je tehnološka opremljenost. A očitno vse to ni bilo dovolj, ves čas so se borili s pomanjkanjem osnovnih materialov, pomanjkanjem deviz za uvoz surovin, v zapisih je mogoče prebrati, da je morala tovarna sredi hude energetske krize leta 1973, ko ni bilo elektrike, za teden dni popolnoma ustaviti delo, kar je podjetju prineslo dodatno visoko izgubo. Posebej boleče je bilo zato, ker so v tistem času osvajali nova vzhodna tržišča, pa so zamujali že pri prvi dobavi. S težavami so se spopadali na različne načine, delno so jih razrešili z združitvijo s tedaj mogočnim Slovenijalesom. Združitev je prinesla preporod tovarne, gradnjo novih sodobnih proizvodnih objektov in tehnološke posodobitve. Devetindvajsetega oktobra 1977 so svečano odprli 1.600 kvadratnih metrov novih skladiščnih prostorov. Tovarna je ob svoji 30. obletnici delovanja spadala med največje specializirane proizvajalce spalnic v nekdanji Jugoslaviji in med največje izvoznike ploskovnega furniranega pohištva v ZDA, kar 90 odstotkov svoje proizvodnje so izvažali.  

Uvajanje samoupravljanja je prineslo nove težave, do zdaj enovito podjetje se je razdelilo na tozde, vse to se je odražalo v organizaciji, proizvodnji in prodaji in že leta 1976 so se začele kopičiti zaloge, tedaj 380-članski kolektiv pa je prešel celo na štiridnevni delovni teden, zaposleni so bili ob petkih prosti, za kar so morali žrtvovati svoj dopust. A vedno so nekako izplavali.

Proti koncu devetdesetih let se je tovarna še zadnjič preimenovala, postala je Pohištvo Brežice, proizvodni program pa so razdelili na dve skupini: v prvi so izdelovali pohištvo za znanega (tujega) kupca, tako imenovani lohn posli, kamor so spadali programi furniranih stopnic za nemški trg, miznih plošč in komod, hi-fi elementov, knjižnih polic in podobno. Prodajali so na trge v Nemčiji, Franciji, Savdski Arabiji, ZDA, Makedoniji, BiH in na Hrvaškem. Med drugim so delali tudi za Ikeo, in kot povedo nekdanji zaposleni, daleč pod realnimi cenami.

V drugi skupini so bili izdelki lastnega znanja, ki so jih tržili pod blagovno znamko Pohištvo Brežice. Sem so spadali program spalnic in dnevnih sob, otroško in mladinsko pohištvo, pisarniško in drugo kosovno pohištvo.

Tovarna je z razpadom Jugoslavije izgubila ogromen trg, ki ga je bilo zelo težko nadomestiti. Če k temu dodamo še ne najbolj posrečene kadrovske poteze, je bil scenarij pričakovan. Leta 2001 se je tovarna Pohištvo Brežice priključila skupini Novoles, novi lastniki so se zaradi hude zadolženosti kmalu odločili prodati tri dislocirane obrate v Brežicah, Krškem in Račjem selu pri Trebnjem. Ob tem so obljubljali, da bodo z delom kupnine zgradili novo tovarno v Straži, kamor naj bi z avtobusi vozili tudi delavce iz omenjenih obratov, a iz tega ni bilo nič. Okoli 200 zaposlenih se je leta 2011, ko je bil uveden stečaj, znašlo na cesti.

Od vajenca do brezposelnega

O tem, kako so vzpon in propad »svoje« tovarne doživljali zaposleni, najbolje pove zgodba Borisa Kovačiča. V tovarni je začel delati, še preden je postal njihov štipendist, tam je preživel vse počitnice in leta 1980 zakorakal v Tovarno pohištva Brežice na svoje prvo delovno mesto kot lesni tehnik. Poklicna pot ga je vodila od tehnologa do mojstra oddelka, poznal je celotno tovarno, ves proizvodni proces in program. Pripoveduje, kako se je z vlakom vozil na službene poti v Bosno in Hercegovino, kjer so imeli obrate, pa o odličnih izdelkih za tuje trge, posebnih in izjemno zahtevnih tehnikah obdelave pohištva, saj so bile njihove spalnice znane po »starinskem« videzu, posebej v ZDA so oboževali pohištvo v t. i. kavbojskem slogu. Med direktorji omenja Izidorja Slatnerja in Franca Puhnerja, ki sta bila zelo stroga, a med delavci spoštovana direktorja, domačina, ki sta tudi dihala s podjetjem. »Ko pa so začeli vodilni prihajati od drugod, je začelo iti navzdol,« pravi Kovačič. Domači ljudje pač razumejo, da tovarna in delovna mesta za kraj in domačine pomenijo veliko več kot le plačo konec meseca.  

Naš sogovornik, ki hrani obsežno fotografsko zbirko nekdanjih zaposlenih (fotografije iz proizvodnje in delovnega procesa je predal Posavskemu muzeju Brežice), omeni še tole: »V podjetju je bila skoraj polovica žensk, v proizvodnji je bilo veliko ročnega natančnega dela in pri tem so bile nepogrešljive. Je pa bilo vsaj na začetku tudi veliko težkega fizičnega dela, zato so bile med zaposlenimi pogoste poškodbe hrbtenice. A v tistih časih je bilo za zaposlene dobro poskrbljeno: v tovarni je potekalo zelo aktivno družabno, športno in kulturno življenje, imeli smo lastne počitniške zmogljivosti, tudi na morju.«

Dnevna soba brežiške tovarne

Po izgubi jugoslovanskega trga so se lotevali vsega mogočega mizarskega dela, večinoma so izdelovali opremo za znane naročnike, opremljali hotele, med drugim so opremili hotel Kempinski v Münchnu, proizvajali so pisarniško in drugo pohištvo, samo da bi preživeli. Nelagodje med zaposlenimi je bilo veliko, plače so zamujale, delovna vnema je pešala. Boris Kovačič se spominja, da so proti koncu, ko že več mesecev niso dobili plač, dobili naročilo, naj pridejo na delo v nedeljo, pa so delavci odklonili. Negotovost se je vlekla in zaradi agonije se je stečaj marsikomu zdel rešitev. A tudi to olajšanje ni trajalo dolgo, večina zaposlenih je bila iz generacije, ki po prehodnem obdobju na zavodu za zaposlovanje ni nikoli več dobila redne službe. Naš sogovornik je imel ob stečaju 33 let delovne dobe, in kot pravi, je v naslednjih letih delal vse mogoče, da je nabral dovolj let za upokojitev. Da je lažje prebrodil krizo, se je začel ukvarjati s spremljanjem, fotografiranjem in snemanjem narodnozabavnih ansamblov, kar še vedno z veseljem počne. Ker stanuje blizu nekdanje tovarne, priznava, da ga je vsakič, ko je šel mimo propadajočih zidov, še dolgo po stečaju stisnilo pri srcu.

Jožica Hribar, fotografiji: katalog tovarne


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media