Središče Spodnje Savinjske doline je prvič omenjeno leta 1182

Zgodbe | okt. '21

ODSTRTE PODOBE – ŽALEC

Veni Ferant

»Panoramski posnetek v zgornjem levem delu štirislikovne krajevne razglednice iz leta 1916 prikazuje pogled na trško naselje s severne strani. V ozadju vidimo 1090 metrov visok hrib Gozdnik, levo pred njim je Bukovica (584 m), pod njo pa na razglednem Gradišču (341 m) v Migojnicah stoji griška podružnična cerkev Lurške Matere božje iz leta 1894, zato ga imenujejo tudi savinjski Lurd. Slika zajema pravzaprav celoten tedanji trg Žalec, katerega osrednji del predstavlja sklenjeno pozidano jedro ob pomembni cestni povezavi vzhod–zahod (Dunaj–Trst), ki ga obdajajo polja. Značilno kmečko okolje so v drugi polovici 19. stoletja spremenili nasadi hmelja, ki še danes dajejo pečat naši dolini – dolini zelenega zlata,« je začel žalske podobe odstirati 66-letni upokojeni grafičar in domoznanec Veni Ferant.

Ob tem nas je opozoril še na izstopajočo župnijsko cerkev sv. Miklavža iz leta 1906 na desni in visok dimnik takratne žalske pivovarne na levi strani. Sedanja farna cerkev, zgrajena v neorenesančnem slogu, je tretja na tem mestu, saj je prva omenjena že okrog leta 1260, njena prednica pa je bila zgrajena leta 1518. Od nje sta ostala le spodnji del zvonika in del zahodne ladje. Po drugem turškem vpadu so v času od leta 1499 do 1524 cerkev obdali s taborskim obzidjem, od katerega se je ohranil nadstropni obrambni stolp s stožčasto streho, ki je zdaj obnovljen, v njem pa imajo svoje prostore savinjski vinogradniki. V cerkvenem zvoniku je dragocen portal iz leta 1670, prižnica je delo graškega kiparja Vida Königerja iz leta 1765, farnega zavetnika sv. Miklavža pa je leta 1764 upodobil ljubljanski baročni slikar Fortunat Bergant. V cerkvi, ki je najstarejši žalski arhitekturni spomenik, je več zanimivih baročnih in renesančnih nagrobnikov.

Promet, hmeljarstvo in pivovarstvo

Gospodarsko, trgovsko, upravno, kulturno in zaposlitveno središče Spodnje Savinjske doline se v pisnih virih prvič pojavi leta 1182, nakar je leta 1256 dobilo trške pravice, leta 1964 pa je postalo mesto. V njegovi zgodovini so imeli pomembno vlogo zlasti promet (po letu 1728 cestni, z izgradnjo železniške proge Celje–Velenje leta 1891 pa še železniški) ter po letu 1842 hmeljarstvo in pivovarstvo. Tega leta je po besedah našega sogovornika žalski posestnik Franc Žuža ustanovil pivovarno, ki jo je leta 1878 od njegove vdove kupil podjetnik Simon Kukec, jo povečal, posodobil in ji dodal sladarno, leta 1889 pa na dražbi kupil še pivovarno v Laškem. Obe pivovarni je združil in ju poimenoval Združene pivovarne Žalec in Laški trg. Pivovarno v Žalcu je vodil sam, v Laškem je vodenje prepustil sinu Edvardu, hči Aneta pa je bila glavna knjigovodkinja.

Z dobro organizacijo mu je v Žalcu uspelo proizvesti od 15.000 do 20.000 in v Laškem od 30.000 do 35.000 hektolitrov piva na leto, čeprav se je moral boriti z močno konkurenco domačih pivovarn ter pivovarn v Gradcu in Leobnu. Kot velik narodnjak je zaposloval le slovenske delavce in nameščence, pivovarske strokovnjake, ki jih doma ni bilo, pa je najemal na Češkem. Ko so v začetku 20. stoletja delnice družbe postopoma pokupili lastniki ljubljanske pivovarne Union, so ti leta 1924 žalsko pivovarno zaprli in njene prostore uporabljali za druge namene. Leta 1939 so v njih začeli izdelovati vreče iz jute za embaliranje hmelja. Podjetje se je tik pred začetkom druge svetovne vojne preimenovalo v družbo Juteks, po vojni je bilo podržavljeno, ob koncu tisočletja pa se je preselilo na obrobje mesta.

Sklenjeno pozidan severni del trga v dobrih sto letih ni doživel večjih sprememb.

»Na zgornji desni sliki je posestvo zavednega slovenskega gospodarja, hmeljarja in politika Frana Robleka (1865–1935), ki je ob izidu te razglednice leta 1916 začenjal svoj prvi županski mandat in v Žalcu pustil neizbrisen pečat. Ves čas se je zavzemal za napredek hmeljarstva, njegov hmelj je na razstavah prejemal visoka priznanja, leta 1911 je postal predsednik Hmeljarskega društva. Pod njegovim vodstvom so leta 1902 zgradili novo skladišče za hmelj – Hmeljarno. Za uspešno zastopanje narodnih in gospodarskih interesov volivcev Savinjske doline v dunajskem parlamentu je leta 1911, ko so na njegovo pobudo ustanovili tudi elektrarno, postal častni občan trga Žalec. V stavbi na levi je bila gostilna, za njo pa veliko gospodarsko poslopje, ki je služilo za sušenje in spravilo hmelja, pozimi pa kot prostor za različne kulturne prireditve. V Roblekovi hiši na sredini je bila v letih med 1908 in 1936 pošta, sicer ustanovljena leta 1865. Zgradba ob desnem robu fotografije pa je bil dom družine Roblek, katere pomembna vloga v razvoju kraja je zdaj predstavljena v spominski sobi,« niza zanimivosti iz žalske preteklosti Veni Ferant, ki je o Žalcu zbral ogromno dragocenega dokumentarnega gradiva, od katerega je večjo količino podaril Zgodovinskemu arhivu Celje. Kot zagnan filatelist in dolgoletni predsednik FD Žalec proučuje lokalno poštno zgodovino, pripravlja razstave in predavanja, sodeluje na mednarodnih in domačih razstavah ter je na njih tudi sodnik, pripravlja različne publikacije in druge tiske s tega področja, vodi šolski filatelistični krožek. V mlajših letih je veliko planinaril doma in v tujini ter kot prvi tenorist pel v različnih zborih, najdlje, tj. 25 let, v Celjskem oktetu, že dolgo pa se ukvarja tudi s fotografijo in s fotoaparatom prizadevno spremlja različne žalske dogodke.

Že omenjeno skladišče za hmelj iz leta 1902, ki je leta 1960 pogorelo (tu je zdaj parkirišče), je skupaj z ljudsko šolo predstavljeno v spodnjem levem okviru. Ljudsko šolo so odprli leta 1911, med prvo svetovno vojno pa je v njej delovalo vojaško okrevališče. Po vojni se je vanjo vselila tudi meščanska šola, zaradi katere so leta 1937 dvonadstropno stavbo dozidali in nadzidali še za nadstropje. Po drugi svetovni vojni se je število otrok spet močno povečalo, zato so leta 1978 postavili novo šolsko stavbo na drugi lokaciji. V stari šoli danes domuje UPI Ljudska univerza Žalec.

Štirislikovna razglednica iz leta 1916 s tedanjimi žalskimi zanimivostmi

Na četrti fotografiji je na desni strani ceste, ki vodi iz Žalca v Griže, Kukčeva pivovarna, na levi pa v ospredju stoji Bergmannova vila, ki jo je zgradil zdravnik Rihard Bergmann in imel v njej tudi ordinacijo. Po njegovi smrti leta 1926 se je iz Celja vanjo preselila Zveza slovenskih posojilnic. Med drugo svetovno vojno so Nemci v njej uredili vrtec, ki je tu deloval tudi po osvoboditvi. Danes so v tej stavbi prostori Mestne skupnosti Žalec ter nekaterih društev, med njimi tudi filatelističnega. Zdravnik je bil tudi Rihardov oče Mihael Bergmann, ki se je po končanem študiju medicine naselil v Žalcu in se poleg svojega osnovnega poklica, zaradi katerega so ga domačini zelo cenili, posvečal tudi hmeljarstvu. Dejaven je bil v Hmeljarskem društvu (od leta 1897 je bil njegov predsednik) ter s poskusnimi nasadi in udeležbo na lokalnih in svetovnih razstavah (v Parizu, Londonu, Berlinu) pridobil savinjskemu hmelju velik ugled.

Današnji Šlandrov trg

»Razglednica s preloma iz 19. v 20. stoletje prikazuje severno stran starega, osrednjega in najbolj urbaniziranega ter sklenjeno pozidanega dela mesta (današnjega Šlandrovega trga), ki v zadnjih dobrih sto letih ni doživela večjih sprememb. Ta prostor je bil od nekdaj središče trgovskega, obrtniškega in gostinskega dogajanja v Žalcu. Prvo hišo na desni je leta 1892 zgradil Rudolf Senica, in ko se je petnajst let pozneje njegova hči Fani poročila z Edvardom Kukcem, sinom znamenitega žalskega pivovarja in hmeljarja, jo je prejela za doto. Odtlej tej stavbi pravimo Kukčeva hiša, v kateri danes živi potomka te rodbine. Njena soseda je ena najstarejših hiš na trgu, saj je omenjena že leta 1669, od leta 1816 pa je bila v njej trgovina. Med drugimi jo je vodil tudi Ivan Jurij Širca, ded skladatelja Friderika Širce - Rista Savina (1859–1948), ki se je v tej hiši rodil in po vrnitvi iz prve svetovne vojne, kjer je dosegel čin generalmajorja, tudi živel. Zdaj sta v njenem pritličju TIC in Savinov razstavni salon, v zgornjih prostorih pa so spominska soba skladatelja Rista Savina, likovni salon slikarke Jelice Žuža in Galerija savinjskih likovnikov. V naslednji stavbi je živela družina gostilničarja Janeza Hausenbichlerja, ki je bil kljub nemškemu priimku zaveden Slovenec. V svoji gostilni je dal prostor prvi čitalnici v Savinjski dolini, bil zaslužen za pripravo drugega slovenskega tabora v Žalcu, osnoval Savinjsko posojilnico in prostovoljno gasilsko društvo ter bil žalski župan,« pripoveduje krajevni zgodovinar Veni Ferant.

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media