PISMA BRALCEV

okt. '21

Sprostitev ob bajerjih

Ob branju članka uredničinega uvodnika v julijski Vzajemnosti so se mi prebudili spomini na mlada leta. V tistih zelo revnih časih je bilo vse drugače, saj izhajam iz vasi Rašica, ki je bila 20. septembra leta 1941 do tal požgana. Vaščane so Nemci odpeljali v šentviške zapore, nato v skupno zbirališče v Brestanici, od tam pa so jih poslali v vasi na Hrvaškem. Po vrnitvi domov (rojen sem leta 1942) nas je pričakalo z grmovjem poraslo pogorišče, zato smo po okoliških vaseh fehtali najnujnejše orodje, da smo lahko začeli obnavljati. Mi smo imeli še srečo, da je nad hlevom ostal obokan strop, velb, kot smo takrat rekli. Bil pa je tako preluknjan, da smo imeli ob vsakem dežju poplavo. V tem prostoru, rekli smo mu magazin, je bilo tudi podnevi in ponoči edino zatočišče za osemčlansko družino, čeprav je bilo notri še skladišče orodja prostovoljnih delovnih brigad, ki so pomagale pospravljati ostanke požganih hiš. Te delovne akcije so na Rašici potekale več let, tako da smo počasi prišli do strehe nad glavo. V hiši smo uredili en prostor za kuhanje, spali smo na slamar'cah, za luč smo imeli sveče, voda pa je bila kapnica. Šele pozneje so pri več hišah skopali vodnjake. Okoli leta 1955 pa smo že s pomočjo družbe dobili svoj vodovod, ki pa je bil kmalu oporečen. Kljub revščini je bila po odloku političnih veljakov, ki so bili iz okoliških vasi, obvezna oddaja sezonskega sadja v domu družbenih organizacij v Gameljnah.

Že v zaporu v Šentvidu so se zaprti vaščani dogovorili, da se vsako leto 20. septembra, če se seveda srečno vrnejo nazaj domov na Rašico, dobijo na Šmarni gori v spomin na požig vasi. To zaobljubo so tudi uresničevali in ta dan je postal vaški praznik. 

Kljub šolskim obveznostim in delu na kmetiji smo fantje našli čas tudi zase. V dolini pod vasjo sta bila bajerja, velika okoli 30 kvadratnih metrov. Tja smo se hodili ohlajat, naučili smo se plavati, saj je bila višina vode okoli enega metra. V bajerjih so bile tudi žabe in ribe. Ko je voda postala zelo kalna, so ribe prišle po zrak in smo lahko kakšno tudi ujeli in doma spekli. Tista mlada leta smo preživeli zelo skromno in v pomanjkanju, pa smo bili kljub temu srečni in veseli, saj nismo vedeli, da je lahko tudi drugače.

Okorn Anton, Ljubljana Šmartno

PCT zdaj je glavni

Le kakšno zdaj življenje je: nikamor več brez PCT!

Saj vlada rekla je tako, naj PCT zdaj glavni bo.

Nekdo prepameten je bil in je takole govoril:

Jaz PCT–ja ne priznam, z dokazi pridite na plan!

Zameril višjim s tem se je, ravnatelj pa je vedno še.

Kako bo zdaj, se še ne ve, mogoče pa so zgodbe te:

Je spil možakar pire tri, zdaj strašno se mu že mudi,

ko pred WC-jem obstoji, o groza, PCT-ja ni.

Spet drugim take so skrbi: kako nadzirati te stvari?

Bo knjižničarka zdaj portir? Bo varnostnik imel še »gvir«?

Taksist bo srečen, če bo mir, ko vsak pokaže mu papir.

V hotel spustijo sploh te ne, če nimaš v roki PCT.

Če pa bi rad k zdravniku šel, je bolje, da napol si cel.

Oblast je modra, tak' se zdi, izjem spet nekaj naredi:

mladini v vlaku, ko sedi, potreben PCT zdaj ni,

saj virus najbrž dobro ve, da tam okužit' jih ne sme.

Če nimaš PCT-ja še, zdaj v vrsto brž in cepi se!

Ko pa papir si pridobiš, lahko zdaj mirno spet zaspiš?

Bo PCT rešitev ta, da virus izginil bo s sveta?

Zaenkrat boljšega pač ni, naj narod s PCT živi!

Oblast pa dela in hiti, nas kmalu s čim spet razjezi.

Ludvik Cvirn, Sevnica


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media