Nikjer ni vse zlato, kar se sveti

Zgodbe | dec. '21

Janez in Tilka Cimerman

Čeprav sta poleti praznovala 60. obletnico poroke, ki ji rečemo tudi diamantna, se še natančno spomnita, da sta se spoznala 28. junija leta 1959. Vsak od njiju je spremljal slepo osebo, ki jih je njihovo društvo slepih in slabovidnih peljalo na izlet na morje. »Ko sva se spogledala, je iskrica med nama takoj preskočila in se pri priči močno vnela,« sta začela Tilka in Janez Cimerman iz Ljubljane, ki sta imela tedaj že oba, kar je bilo za tisti čas običajno, redno službo za nedoločen čas.

Na srečo je tudi Janez že odslužil vojaščino, ki je tedaj pri mornarici trajala kar tri leta. Poročila sta se dve leti kasneje, natančneje 26. avgusta. »Civilna poroka je bila na ljubljanskem magistratu, cerkvena pa na Sveti Gori nad Novo Gorico, saj je Tilka, po dekliško Furlan, doma iz vasi Brije in je Primorka.«

Janezu, ki se je rodil leta 1934, in Tilki, ki je dve leti mlajša, se je leta 1964 rodil sin Marko in dve leti kasneje še hčerka Maja. Sprva sta imela zakonca sobico pri Tilkinih sorodnikih, potem je Janez dobil družbeno stanovanje v Šiški, končno pa sta se preselila v hišo Janezovih staršev, ki pa jo je bilo treba temeljito obnoviti in dozidati. Delati sta začela leta 1968 in se leto dni kasneje vselila v nedokončano gradnjo. »Prej in potem sva premetala na stotine samokolnic malte.« Vsega sta se lotila sama, da sta kaj privarčevala, saj njuni plači nista bili visoki. Danes sta zadovoljna, da sta na svojem in da imata za hišo zelenjavni vrt pa tudi nekaj sadnega drevja. »Zdaj sicer manj vrtnariva, ker se težko sklanjava, a se trudiva, saj potem veva, da je vsa zelenjava, ki jo dava v lonec, pridelana brez kemije. Česar sproti ne pojeva, vloživa ali spraviva v zamrzovalno skrinjo.«

Poročna fotografija Janeza in Tilke, posneta 26. avgusta leta 1961. Priči sta bila Tilkin brat Slavko in Janezov brat Franci.

Zaupata mi še, da sta mnogo let kasneje hišo znova dozidala in obnovila hčerka Maja in zet Marijan, ki imata štiri otroke: Manco, Mojco, Matijo in Marjeto. Sin Marko pa si je na njuni parceli zunaj Ljubljane sezidal svojo hišo. »Toda dokler je ni dokončal, je stanoval kar v najinem 'vikend čebelnjaku'.« Tudi on ima štiri otroke: Marinko, Alenko, Petro in Naceta. Najstarejša vnukinja Manca pa ima že dva otroka Vito in Rubena.

Otroka zakoncev Cimerman imata visoko izobrazbo. »Na to sva zelo ponosna, ponosna pa sva tudi na vseh osem vnukov, ki so vsi končali nižjo glasbeno šolo. Vsi skupaj so en krasen manjši orkester.« Poleg tega so vsi lepo vzgojeni, vljudni, prijazni, radoživi in radovedni. »Z veseljem sva jih občasno pazila in se veselila vseh njihovih domislic.

Skrb za starejše

Ko sta začela obnavljati hišo, so pravzaprav živeli skupaj z Janezovimi starši atom Janezom in mamo Ano ter sorodniki zakoncema Ivanko in Matijo in Micko, ki niso imeli otrok. »Ko so se postarali, sva za vse skrbela do njihove zadnje ure,« skromno povesta. Nič pa nista govorila, da je bila ta skrb tudi težka, da zato več kot desetletje nista šla nikamor na dopust. Dobroto imata pač zapisano v genih ...

Odkar sta v pokoju, pa redno obiskujeta vse prijatelje in znance, ki živijo v tem ali onem domu starejših. »Veva, koliko vsakemu pomeni obisk.« Pa se s tem nikoli ne hvalita. Srečna sta, če razveselita druge. Zakonca Cimerman pa ne mislita, da bi njuna otroka, vnuki ali pravnuki skrbeli zanju. »Zdaj so drugi časi. Vsi so strašno zaposleni.« Zato sta že pred petnajstimi leti oddala vlogo za dom starejših v Štepanjskem naselju v Ljubljani. Seveda pa kot vsi starejši ljudje upata, da bosta lahko čim dlje živela doma, sama skrbela zase oziroma drug za drugega. »Najlepše je zaspati v svoji postelji,« pravita in nam zaupata, da sta že vse svoje premoženje prepisala na svoje otroke. »Notar nama je rekel, da naj v pogodbi zato napiševa še, da naj naju iz hvaležnosti redno obiskujejo, misliva, da je rekel dvakrat na teden.« Pa sta temu ostro nasprotovala. »Če bodo prišli iz ljubezni, bova seveda presrečna. Siliti v obiske jih pa nikakor nočeva.« Menita, da je pametno, da starejši ljudje, ki imajo nekaj premoženja, napišejo oporoko in se prej z otroki dogovorijo, kaj kdo deduje. Zakaj se jima zdi to pomembno? »Zato, da se otroci po smrti staršev ne sprejo po nepotrebnem zaradi dediščine.«

Zadovoljna z življenjem

Levo hčerka Maja z možem Marjanom, desno pa sin Marko z ženo Stanko

Izvem še, da sta oba zadovoljna s svojo pokojnino. »Ker sva skromna in varčna, imava vedno nekaj privarčevanega denarja za hude čase,« priznata. Pa tudi sicer se ne pritožujeta, čeprav sta malo slabšega zdravja. »A kdo je pri najinih letih popolnoma zdrav?« Pravita, da sta hvaležna nebu in zemlji, da je tako, kot je, saj se zavedata, da je mnogo njunih prijateljev in znancev že več let pod zemljo …

Povesta še, da sta v poznih letih pela v različnih pevskih zborih. Predvsem lokalnih in cerkvenih, saj sta oba verna. Janez je bil in je še čebelar, Tilka pa se je dolga leta ukvarjala z lutkarstvom. Zelo rada sta tudi potovala in hodila na prav vse izlete, ki so jih organizirali bodisi upokojenci bodisi invalidi. »Zdaj, ko imamo upokojenci brezplačni javni prevoz, pa z avtobusom ali vlakom raziskujeva Slovenijo.« Tako sta obiskala Kočevje, Metliko, Maribor, Kranj, Bled, Bovec, Koper itd.« In bi še kar naprej hodila po Sloveniji, če ju ne bi ovirale razmere zaradi koronavirusa.

Rada tudi plešeta. »Kjer je bil ples, sva šla vedno prva na plesišče,« zasanjano nadaljujeta. Sicer pa pravita, da je skupnih šest desetletij minilo, kot bi mignil. »Doživela sva veliko lepega, a tudi manj lepega, se zabavala, veliko delala in si ustvarila topel dom.«

Tilka kot zavedna Primorka prav trpi, ko vidi, kako Slovenci sami uničujemo svoj jezik. Ne spoštujejo ga ne politiki ne novinarji. »Zdi se mi, da smo se pomena svojega jezika bolj zavedali takrat, ko so nas ogrožali Avstrijci ali Srbi. Še najbolj pa boli, da številni mladi občutijo angleščino kot večvreden globalni jezik.« Janez pa je bolj spravljiv in romantičen, saj pravi, da je srečen človek. »Največja sreča je, da srečaš pravo partnerico za življenje. In jaz sem jo.« To pa ne pomeni, da se nista kdaj pa kdaj tudi pošteno sprla. »Sva se. Toda nikoli, prav nikoli pa nisva šla spat sprta. Vedno sva vsak spor prej razčistila.« To se jima zdi najboljši recept za dolgotrajno zvezo. Prvi pogoj pa sta seveda ljubezen in spoštovanje.

In ko že odhajam, mi Tilka še pove, da je ena od njenih sester živela v Trstu. »Čeprav je sestra že 15 let pokojna, vem, da je že tedaj plačevala za oskrbo v domu 1600 evrov na mesec, poleg tega so zahtevali, da ji sorodniki peremo perilo.« Ker sta z možem videla veliko slovenskih domov starejših, lahko rečeta, da so naši domovi veliko boljši in bolje urejeni, predvsem pa bolj prijazni stanovalcem kot tisti italijanski, v katerem sta mnogokrat bila. »Nikjer pa ni vse zlato, kar se sveti,« sta prepričana. »Tako kot za dober zakon se je treba pri vsaki stvari, tudi v domovih starejših, neprestano truditi za bolj spoštljiv, skrben in ljubeč odnos,« skleneta.

Neva Železnik, foto: osebni arhiv in Neva Železnik


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media