Globok vdih haloškega zraka je zdravilo za pljuča

Prosti čas | dec. '21

Sprehodimo se med haloškimi vinogradi v okolici Makol.

Neokrnjena narava, slikovita pokrajina severozahodnega dela Haloz, rahle meglice nad hudourniško reko Dravinjo, skrivnosten šepet podzemne kraške jame … Vse to in še veliko drugega lahko doživimo na potepu od Križnega Vrha po robu Dravinjskih goric do razgledne vzpetine na Ptujski Gori in skozi osrčje haloške pokrajine do Rogatca.

Pohod začnemo v Slovenski Bistrici, točneje na dvorišču hiše na Križnem Vrhu, v kateri si ogledamo tretjo največjo znano zasebno zbirko šivalnih strojev v Evropi. V njej so stroji za domačo uporabo, krojaški, industrijski in tudi pletilni stroji, ki jih vse od leta 1997 zbira Marjan Babič. Do danes se je v muzeju nabralo kar 270 šivalnih strojev 75 različnih proizvajalcev, med njimi Singer, Pfaff, Howe, Dürkopp, Wertheim, Rast Gasser, Adler … Vsak stroj je skrbno restavriran in konservatorsko strokovno obdelan. Okoli 130 jih tudi deluje.

Pot nadaljujemo v občino Poljčane. Ustavimo se v prvi slovenski etnološki vasi – Križeči vasi. Obiskovalci se tukaj navdušujejo nad mlinom na veter, kmečko izbo s krušno pečjo, vaško prešo, staro več kot 180 let, oglarsko kočo, kjer večkrat letno izvedejo prikaz kuhanja oglja, ter muzejem opreme in orodja, potrebnega za kmečka opravila. Od tod se napotimo proti nekdaj mogočnemu samostanu dominikank s cerkvijo v Studenicah. V sredini 13. stoletja ga je ustanovila Zofija Rogaška in je z različnimi stanovalci ter lastniki deloval vse do leta 1949, ko je bil nacionaliziran. Potem je v njem za pet desetletij dobilo domovanje več družin. Z vsemi spremljajočimi objekti predstavlja danes dragocen prispevek kulturne dediščine Dravinjske doline.

Od Forme vive do rudnika

Če sledimo toku reke Dravinje, smo prav hitro v občini Makole. A k posebnostim tega kraja se vrnemo, saj je pred nami najprej ogleda vredna bazilika Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori v občini Majšperk. Zagotovo je to ena redkih cerkva v Evropi, ki kraljuje na tako izpostavljeni razgledni točki. Hkrati je bazilika primer veličastne gotike na Slovenskem. V notranjosti je veliko zanimivosti. Omenjam samo nekatere: relief Marije Zavetnice s plaščem, celjski oltar Friderika II. Celjskega, roženvenski oltar, Sigismundov oltar, baročna prižnica, gotske freske in reliefi … Ob cerkvi je informacijska pisarna, kjer je tudi galerija fotografij Haložanov in tukajšnjih običajev priznanega fotografa in domačina Stojana Kerblerja, Prešernovega nagrajenca leta 2020.

Jama Belojača skriva občudovanja vredne kapnike.

Pot nadaljujemo naprej do križišča zgodovine – Rogatca, ki je obmejno gručasto naselje med Donačko goro na severu in reko Sotlo na jugu. Naša prva točka je srednjeveški trg s 700-letnimi trškimi pravicami. To pomeni, da so prebivalci naselja lahko imeli tedenske in letne sejme pa tudi svoj pečat, kar kraj uvršča med najstarejše v Sloveniji. Izmed vsega lepega, kar nas obdaja, pozornost najprej posvetimo skrbno obnovljenemu dvorcu Strmol. Nekoč je bil namenjen grajski gospodi, danes pa je v njem prostor za koncerte, razstave, gledališke prizore iz življenja v času baroka. Ko se obrnemo nazaj proti Majšperku, se ustavimo v največjem slovenskem etnološkem muzeju na prostem. Tukaj spoznamo ohranjeno stavbno in kulturno dediščino tega območja. Muzej sestavljajo stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje (hlev), svinjak, čudovit kozolec iz leta 1892, stranišče »na štrbunk«, zanimiv vodnjak, viničarska hiša, čebelnjak in kovačnica. Za obiskovalce pripravljajo tudi različne doživljajske, arhitekturne, etnološke ter ročnospretnostne delavnice.

Ob vsem videnem na izletniški poti se je v nas nabrala že množica vtisov. Vendar gremo naprej v občino Makole. Pred vstopom v občinsko središče nas pozdravi dvorec Štatenberg, baročno poslopje nad reko Dravinjo. Ime nosi po prvotnem gradu Štatenberg, ki pa je stal na izraziti vzpetini že sredi 13. stoletja v bližnjem kraju Stari Grad. Sprostimo se v urejenem grajskem parku. Na nasprotnem »hribu« dvorca domuje bogata Galerija Dvoršak. Ogledamo si lahko stalno zbirko skulptur iz varjenega železa kiparja Ivana Dvoršaka, male plastike iz kamna, lesa, stekla kiparjev, udeležencev 19 mednarodnih druženj v okviru Forma vive, ter slike v različnih tehnikah avtorjev, udeležencev istega druženja. Do galerije se lahko pripeljemo od aprila do oktobra tudi s turističnim vlakcem po skoraj deset kilometrov dolgi poti Forme vive, ki obsega več kot 200 različnih skulptur.

Jože Vovk, gospodar na ekološki družinski turistični kmetiji Vovk, obiskovalce z vlakcem zapelje tudi na ogled drugih zanimivosti. Ena takšnih je kraška jama Belojača na robu občine Makole. Ima kar 550 metrov prehodnih rovov in je eno najpomembnejših bivališč in zatočišč netopirjev v evropskem prostoru. Nedaleč stran od jame pada čez strme skale ob dežju zelo vodnat slap Šoštarica, ki svojo pot nadaljuje v strugi potoka Šega. Za tretji bližnji del naravnih znamenitosti je narava dodala rudnik Šega, znan že iz sredine 19. stoletja. Z občasnimi prekinitvami in različnimi lastniki so v tem premogovniku kopali okrog 30 milijonov let star visoko kaloričen črni premog. Največji razcvet rudarjenja je bil od leta 1953 do 1963, ko so ga zaprli. Rekli so, da ni bilo več dovolj zalog premoga. V teh desetih letih je za našo družino »knapovski« kruh služil tudi moj oče. Dobro se spominjam, kako je prihajal domov ves črn od dela v jami; kopalnice seveda nismo imeli. Mama mu je pripravila toplo vodo v velikem »škafu«, da se je umil, in otroci se ga nismo več bali.

Slap Šoštarica je vredno obiskati tudi pozimi.

Nikakor pa ne moremo zaključiti potepanja, ne da bi se ustavili v makolskem Lodnu sredi skrbno obnovljenega trga. To je edina vinska fontana v vzhodnem delu Slovenije. Lokalni vinarji Kovačič, Kolar, Sagadin in Skrbiš skrbijo, da so vedno na voljo laški rizling, sovinjon, beli pinot in rumeni muškat. Na policah Lodna pa najdemo različne zeliščne in medene pridelke ter izdelke domačinov. Ob vsej bogati naravni, arheološki, etnološki in kulturni dediščini obiskovalec tega haloškega predela ne bo nikoli ostal ne lačen ne žejen. Skromni, delavni, prijazni, gostoljubni ljudje vas bodo pozdravili na vsakem koraku, vas povabili v zidanico na kozarček kakovostnega vina, saj so bili tod okrog griči in pobočja že davno posajeni z vinsko trto. Gospodinja vam bo ponudila okusne klobase iz tünke s pšeničnim kruhom, pečenim v krušni peči, za povrh pa še haloško ognjišno potico. Narejena je iz vzhajanega testa iz pšenične moke, testo je razvaljano v velikosti krušnega loparja, nadev je iz domače skute, prelita je z domačo smetano, ob robu je testo zavihano navzgor, da nadev med peko ne steče po peči. Gospodinja jo »vrže« z loparjem v peč k razbeljenemu ognjišču, kjer se v pol ure dišeče zapeče. Najboljša je še topla, a tudi ohlajena ne bo ostala na mizi.

Karolina Jarc, fotografije: Milan Sternad


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media