Makaroni in kofe iz Šmarce

Zgodbe | dec. '21

Delavke v proizvodnji tovarne Triglav okloli leta 1925

Da so imeli v Šmarci pri Kamniku že pred drugo svetovno vojno eno največjih tovarn testenin in pražarno kave, danes praktično nihče več ne ve. Tovarna je v drugi polovici prejšnjega stoletja ugasnila, v njenih prostorih je nato deloval obrat podjetja Svit, danes pa je na tem mestu Menina, podjetje za pogrebne storitve. O makaronih in kofetu iz Šmarce se je mogoče poučiti le še v muzeju ali iz starejših zapisov.

Ob junijski Poletni muzejski noči so v Medobčinskem muzeju Kamnik pripravili zanimivo panelno razstavo z naslovom Makaroni in kofe iz Šmarce, posvečeno nekdaj znameniti tovarni testenin Triglav. Septembra so v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine razstavo nadgradili s pripovedjo 87-letne Ivane Bergant, zadnje še živeče delavke iz te tovarne. Razstavo je pripravil Marko Kumer, ki je tudi avtor lepo oblikovanega kataloga, v katerem je strnil zgodovino te zanimive tovarne, ki je klavrno končala.

Kava, testenine in marmelade

Začetki tovarne segajo v čas pred prvo svetovno vojno, ko je bila na Homcu pri Kamniku ustanovljena Živinorejska zadruga. Ta se je pod vodstvom homškega župnika Antona Mrkuna, ki je bil predsednik zadruge, in tajnika Franca Borca med drugim ukvarjala s predelavo sadja v sokove in marmelade. Že po koncu prve svetovne vojne pa so začeli izdelovati tudi testenine in pražiti kavo. Zadruga se je kmalu preoblikovala v delniško družbo, vanjo pa so investirali predvsem podjetni kmetje, napredni člani kmetijskih združenj in med drugimi tudi tedanji ljubljanski odvetnik dr. Juro Adlešič. Maja 1921 je bila tovarna z imenom Triglav uradno registrirana za proizvodnjo hrane, konzerviranega sadja in zelenjave. Kot delničarji so se v naslednjih letih pridruževali številni premožni posamezniki iz Kamnika in okolice, med njimi pa tudi ljubljanski trgovec Viktor Vokač.

Kot lahko preberemo v katalogu, je iz tovarne dišalo po žitni kavi in kavnih nadomestkih, testeninah in marmeladi. Nakupili so stroje za izdelavo testenin, zgradili so pražarno s 15-metrskim dimnikom, delali so celo v treh izmenah, saj je bilo zaposlenih le nekaj več kot deset ljudi, pretežno ženske, vodja tovarne pa je bil Franc Borc, sicer eden izmed delničarjev.

Ivana Bergant pred razstavnim panojem.

V Triglavu so imeli ves čas dve veliki težavi: vodo in elektriko. Zaradi vode so imeli pogosto poplave, elektrike pa za njihovo delo ni bilo dovolj, zato se je novi lastnik Viktor Vokač leta 1928 odločil za gradnjo lastne elektrarne. Ponudba Triglava je v začetku tridesetih let obsegala kar 28 različnih vrst testenin od špagetov do polžkov, testenin v obliki živalic in črk in različne jušne zakuhe, med drugim tako imenovane angelske laske. Pšenično moko so kupovali pretežno v Banatu. Že takrat pa so svojo ponudbo predstavili v zanimivem reklamnem katalogu in uvedli tudi zaščiteno blagovno znamko Apetit.

Poleg testenin je bila polno zasedena tudi pražarna, ki je ob večjih naročilih prav tako delovala v treh izmenah, pražili pa so ječmen in kavna zrna. Na leto so v tistih časih proizvedli okoli 190 ton testenin in 90 ton kavnih nadomestkov iz ječmena in rži, zaposlenih pa je bilo 15 delavcev, trije moški in 12 žensk, imeli so celo pet trgovskih potnikov. Glavni odjemalci so bile vojaške enote in njihove podporne službe.

Nevarna konkurenca kavi iz Triglava je bila tovarna Franck iz Zagreba, zato so se v Šmarci že v tridesetih letih domislili inovativnih idej o pospeševanju prodaje. Tako so na primer s frotirno brisačo nagradili tiste, ki so zbrali 20 ovitkov rabljene embalaže njihove kave, kar so v Zagrebu razumeli kot nelojalno konkurenco. Tovarna je z zmanjšano zmogljivostjo delovala tudi med drugo svetovno vojno, vodila jo je lastnikova žena Franja Vokač. A nacionalizacija tudi njim ni prizanesla in aprila leta 1948 je tovarna Triglav postala državno premoženje, novi direktor pa Alfonz Pirc.

Prehuda konkurenca

Ponudba kave in makaronov blagovne znamke Apetit leta 1930

V okolici Kamnika sta tedaj že delovali dve živilski tovarni: v Kamniku tovarna gorčice Eta, v Mengšu pa tovarna kvasa. Leta 1950 so vse tri združili v krovno podjetje Živilska industrija Kamnik, v Šmarci pa so takrat kupili tudi moderen stroj za izdelavo testenin in dvignili proizvodnjo na 3000 kilogramov dnevno. Tri leta kasneje so odprli še nov moderen obrat in letno proizvedli že 1100 ton testenin. Prihodnost je bila obetavna, načrti velikopotezni.

To pa je bilo obdobje, ko sta se v Sloveniji pojavili dve novi tovarni testenin: Intes Maribor in Mlinotest Ajdovščina. Zato so bili v Kamniku previdni z novimi naložbami, čeprav je bilo povpraševanje veliko, med drugim so načrtovali tudi nov pekovski obrat. Razmišljali so celo o tem, da bi vlaganje zelenjave, ki je tedaj že postalo osnovna proizvodnja Ete, preseli v Šmarco, a so se premislili in nov obrat Ete zgradili na Kajuhovi poti v Kamniku, kjer je še danes. Tudi z nameravano gradnjo pekarne in posodobitvijo strojev v Triglavu ni bilo nič. Močna konkurenca je naredila svoje, tehnologija v podjetju je bila zastarela, imeli so težave z nabavo kartonske in celofanske embalaže, tudi z nabavo kakovostne moke. Prvega junija leta 1963 so Triglav ukinili, ob zaprtju je brez dela ostalo 23 delavcev, od teh je bilo kar 20 žensk.

Od makaronov v galvano

Zanimanje za prostore Triglava so pokazali v kamniški tovarni Svit, kjer so se ukvarjali z izdelavo lepil, impregniranih vrvic, varovalk in drugega materiala za vojsko. Delavcem, ki so v Triglavu ostali brez zaposlitve, so ponudili novo službo v Eti ali Svitu. Ivana Bergant je ostala v Svitu. Bila je domačinka iz Šmarce, služba je bila blizu, to je bilo takrat zanjo najpomembnejše, imela je že otroke. Poznala pa je tudi delo v Eti, kjer so tedaj že pretežno konzervirali zelenjavo. »Tam se je delalo ves čas v mrzli vodi in kisu, ki se je zajedal v nosnice, ženskam so zmrzovale roke,« se spominja. A prehod od dotlej »finega dela« z moko in testom v temačne in smrdeče prostore galvane, kjer so izdelovale posebne vrste žice, je bil za ženske hud šok. »Takrat se nismo spraševale o tem, pomembno je bilo imeti delo. V Triglav sem prišla leta 1950 kot petnajstletno dekle, pri enajstih letih mi je umrla mama, bila sem najmlajša od petih otrok in služba mi je pomenila neodvisnost.« Ko so podjetje zaprli, je bila že poročena mlada ženska z dvema otrokoma.

Kakšno je bilo delo v Triglavu? Zelo naporno, večina zaposlenih so bile ženske, ki jim ni bilo nič prizaneseno. »Ko je prišel voz z moko, smo 50-kilske žaklje same znosile v skladišče. Za vsako rundo priprave testenin smo nato natehtali po 30 kilogramov moke, vse to je bilo treba ročno stresti v mešalec, dodajale smo vodo in olje, da je poseben kovinski polž testo lepo oblikoval v kolač. Testo smo potem spet ročno predevale, ga narezale na manjše dele in položile v posebne modele, ki smo jih preložile na voziček in zapeljale do posebnih preš, v katerih so se oblikovali vzorci – razne oblike testenin. Te smo potem sušili, kar je pomenilo novo ročno prekladanje,« se spominja sogovornica.

Prodajni katalog testenin iz leta 1930

Testenine so bile tedaj redko na družinskih jedilnikih. »Navodila so zahtevala, da se prelijejo s hladno vodo in kuhajo kratek čas. Če si jih kuhal predolgo, je vse razpadlo. Zabelili smo jih z ocvirki, šele mnogo kasneje smo dodali krušne drobtine,« se spominja Ivana Bergant.« Da bi preprečili odnašanje makaronov iz tovarne, so zaposleni določeno količino ob praznikih dobili zastonj.

Bonitet in skrbi za zaposlene, kot so ga imeli v drugi polovici prejšnjega stoletja delavci v večjih socialističnih podjetjih, v Triglavu niso poznali. »Prenašanje tistih težkih žakljev je bilo za ženske zelo naporno, posebej za nosečnice, nihče nam ni pomagal. Takrat smo imele le šest tednov porodniškega dopusta, potem smo še pol leta delale po štiri ure, vse tri izmene, tudi ob nedeljah, ko so se testenine sušile. Nedeljsko delo je bilo najtežje. Pa vrtcev ni bilo, z varstvom smo se znašle, kot smo vedele in znale, imela sem srečo, da je otroke pazila tašča,« pripoveduje. Kaj pa potem v Svitu? »Tukaj delo fizično sicer ni bilo tako naporno, delovni pogoji pa so bili slabi: neznosna vročina je puhtela od peči, tudi do 40 stopinj, smrdelo je po špiritu, olju, lakih, izolirna žica, ki smo jo napenjale, je ranila roke, pogoste so bile opekline, težave z dihanjem. A bile smo mlade in takrat se ni nihče spraševal o tem, ali je delo škodljivo za zdravje. Zato sem po 35 delovnih letih res težko dočakala upokojitev,« prizna sogovornica.

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media