Nitke je treba vedno pošiti
Rokodelci
Na razstavah izdelki blejskih Vid vedno žanjejo občudovanje.
V Društvu upokojencev Bled je zelo dejaven krožek ročnih del z zanimivim imenom Vide. Članice so vedno pripravljene pomagati, ko v društvu potrebujejo unikatne izdelke za posebne dogodke ali obdaritev gostov, s klekljanima prtoma so okrasile celo županovo pisarno. Tudi za društveno žensko pevsko skupino rade poskrbijo s kakšnim dodatkom k oblekam. Mlade blejske družine pa so jim posebej hvaležne za ročno izdelane slinčke za novorojenčke.
Krožek od njegovega nastanka pred 15 leti vodi Breda Jamar, ki razloži, zakaj so si nadele tako ime. »Skupina vezilj pri Društvu upokojencev Bled je nastala januarja 2006. Pobudnica je bila Majda Žvegelj. Ime Vide blejske smo si nadele v spomin na Vido Pavluša, ki je bila prva mentorica vezenja na Bledu, po poklicu pa je bila agronomka. Hodila je v celovške gospodinjske šole, kjer so se učile tudi vezenja. Nikoli ne bom pozabila njenega nasveta, ki se ga držimo še danes: Nikoli ne začneš in končaš z vozli. Nitke je treba vedno pošiti.«
V skupini je trenutno 16 članic, ki se srečujejo vsak četrtek dopoldne in poleg vezenin v najrazličnejših tehnikah izdelujejo tudi pletene in kvačkane izdelke. V teh letih so pripravile veliko razstav v društvu, blejski Festivalni dvorani, s svojimi unikatnimi izdelki so gostovale na drugih razstavah v Sloveniji in zunaj nje. Svoje znanje posredujejo tudi mladim. »Vsako leto imamo tečaj vezenja, kvačkanja ali pletenja na blejski osnovni šoli. V enem dopoldnevu se sicer ne morejo naučiti tega dela, spoznajo pa, koliko truda je vloženo v tak izdelek. Lani sem obiskala tudi otroke v vrtcu na Bohinjski Beli in jim pokazala, kako se naredijo zapestnice.«
Kot še pove mentorica, izdelovalke vezenin rade posegajo po starih narisanih predlogah. »V njih so shranjeni starodavni simboli, ki se prenašajo iz roda v rod. Ti vzorci so bili objavljeni v revijah Naša žena in Vigred iz časov med obema svetovnima vojnama. Zelo nam je v pomoč tudi knjiga Slovenske narodne vezenine Justine Višner. Smo se pa seveda v teh letih posodobile in vzorce poiščemo na spletu.«
In kaj mentorici Bredi Jamar pomeni vezenje? »Meni osebno pomeni druženje, odlično je za možgane, da si nekaj na novo izmisliš, da uporabiš stare stvari za nove izdelke, uporabne za današnji čas. Hkrati pa mi je tudi delovna terapija, saj s tem delom ohranjam gibljivost svojih rok. Z vezenjem sem se prvič srečala v begunjski bolnišnici v okviru učnega programa šole za zdravstvene delavce, kjer je vezenje potekalo kot delovna terapija. Doma so vsi klekljali. Dva 'punkla' sta bila v hiši, vedno sta morala delati. Tako smo pridobili odnos do ročnega dela. Trenutno mi je največji izziv iz stare ročno vezene posteljnine izdelati nov uporaben izdelek, na primer namizni prt ali zavese.«
