Igralka, ki se ne stara

Prosti čas | dec. '21

Jožica Avbelj v predstavi Le en smaragd

Po srečnem naključju sovpadata visoki življenjski jubilej prvakinje Mestnega gledališča ljubljanskega Jožice Avbelj in 70. obletnica te gledališke hiše, zato jo je direktorica Barbara Hieng Samobor povabila, da sama stopi na gledališki oder v monodrami Le en smaragd, ki jo je posebej zanjo napisal Jaka Smerkolj Simoneti in si jo lahko ogledate na Mali sceni MGL. Sicer pa je gledališka in filmska igralka ter profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v svoji dolgoletni karieri nanizala veliko nepozabnih vlog.

Ta čas jo lahko gledate v televizijski nanizanki Sekirca v med, film Prasica, slabšalni izraz za žensko, kjer tudi igra, pa je na filmskem festivalu v Portorožu dobil kar sedem nagrad in bo kmalu prišel na naša velika platna. Pet let je že v pokoju, dela pa »kot zamor'c«, če si za opis njenega življenja izposodimo besede Janija Kovačiča. »Ja, še kar delam, predvsem me veseli, da me vabijo k delu 'ta mladi', to je najlepše, kar se ti lahko zgodi v življenju. To so res izpolnjene želje: da si zanimiv tudi za mlajše generacije,« srčno in nasmejano pove.

Nenadna želja po igralstvu

»Najprej šivilja, potem učiteljica, kasneje sem mislila, da bom študirala jezike, se ukvarjala s teleskopom ali mikroskopom, bila kapitanka na ladji ... Potem pa sem si sredi gimnazijskih let kar izmislila, da bom šla na igralsko akademijo, kjer ne bom potrebovala matematike, s katero sem imela težave. In sem šla.« Na srečo vseh, ki jo radi gledamo in se strinjamo z obrazložitvijo najprestižnejše nagrade za igralce pri nas. Borštnikov prstan je Jožica Avbelj dobila že pred dvajsetimi leti. V obrazložitvi so med drugim zapisali. »Suvereno se je uveljavila kot moderna igralka s samosvojimi izraznimi sredstvi: njena igra je vselej intenzivna, utemeljena v smiselnem povezovanju govorice gibov in glasov ter senzibilno izrisuje pretresljivo krhkost in ranljivost upodabljanih likov, jih barva s čutnostjo ...«

Na AGRFT je v letniku igralca Poldeta Bibiča študirala dramsko igro in umetniško besedo, leta 1975 diplomirala v vlogi Agave v Evripidovih Bakhantkah, za katero je prejela diplomo in denarno nagrado Borštnikovega srečanja. Že med študijem je sodelovala pri predstavah Eksperimentalnega gledališča Glej.

Nase je prvič v velikem slogu opozorila v predstavi Spomenik G, nastali po dramski predlogi legendarnega Bojana Štiha, režiserja Dušana Jovanovića, ki je postala kultno delo slovenske gledališke neoavantgarde. Ker je bila ena prvih odrsko-gibalnih uprizoritev pri nas, smo zlasti (takrat) mladi drli gledat to predstavo, o njeni igri in gibalni izraznosti so pisali in govorili v presežnikih, občinstvo je osvojila z gibom, zvokom, mimiko, oživitvijo prostora, samosvojimi izraznimi sredstvi, dobesedno smo začutili njeno krhkost in ranljivost. Postala je izrazita predstavnica mlade igralske generacije.

Leta 1975 se je zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je igrala več desetletij, tako da je leta 1996 prejela tudi naziv prvakinje MGL. »Kljub stalni zaposlitvi sem poskušala ohranjati raziskovalni pristop do vlog. Ko sem vlogo začutila intimno, mi je sama povedala, kako naj se je lotim. Za kakšno pa se je treba tudi pošteno namučiti, vendar je vredno vztrajati, ker me žene naprej strast do igranja,« pojasni Jožica. »Igralsko delo je naporno, moraš biti discipliniran, redno vaditi, jesti in spati.« Rada se spominja sodelovanja s številnimi režiserji: od Mileta Koruna, Dušana Jovanovića, Damirja Zlatarja Freya, Ivice Buljana, Mateja Filipčiča do Nine Rajić. Imela pa je tudi veliko priložnosti igrati zunaj matičnega gledališča, na primer v Koreodrami, Maski, Gleju, Rdečem pilotu, Brett teatru, Slovenskem mladinskem gledališču in Miniteatru, in gostovati v tujini, in sicer v vseh republikah nekdanje Jugoslavije, Avstriji, Italiji, Franciji, Nemčiji, na Češkem, Poljskem, Nizozemskem, Švedskem, v Veliki Britaniji, Kanadi, ZDA in Avstraliji.

Zanimiva tudi za mlade režiserje

»Lepo se mi zdi, da si mlajši želijo delati z mano. Zelo lepo je, da mlade še zanimam,« ponosno pove. Morda se je spominjajo iz svojih študijskih let, ko je predavala na igralski akademiji, kjer so cenili njen pristop k študentom. »Moj namen ni bil študentov sesuti in na novo sestaviti, ampak sem izhajala iz tega, kar so, in jih počasi vodila naprej. Povedala sem jim, kar se mi je zdelo pomembno, potem pa je bilo od njihove igralske senzibilnosti odvisno, kam bo šla. Ugotovila sem, da je dobro, če jih vzameš take, kot so. Predvsem pa se mi je zdelo čudovito, da se z mladimi ves čas učiš. Zato sem rada delala z njimi.«

Zanimivo je, da jo tudi mlajši filmski režiserji povabijo k snemanju svojih filmov. Zadnjega, že omenjenega, je režirala Tijana Zinajić, pred nekaj leti jo je povabil Goran Vojnović (Piran-Pirano), še prej Metod Pevec (Pod njenim oknom), Franci Slak (Butnskala, Tako v nebesih kot na zemlji). Na začetku igralske kariere pa je snemala z režiserjema Živojinom Pavlovićem (Let mrtve ptice, Nasvidenje v naslednji vojni) in Jožetom Galetom (Ljubezen nam je vsem v pogubo). Naslednjo pomlad bo izšla njena knjižna biografija, ki jo pripravlja Petra Pogorevc.

Tisti, ki gledate televizijsko nadaljevanko Sekirca v med, seveda veste, da igra zvedavo in simpatično sosedo Roziko, ki je navdušila tudi igralko Jožico. »Moja vloga je bila tako zanimiva, da sem prav uživala. Rozika je bila hvaležna vloga, ker jo vse zanima. Vsega se loti, druge uči, kako in kaj, tudi sama kar naprej nekaj študira, igra karte, šahira, trenira celo jogo ... Nisem mogla verjeti, da je bila tako odprta, živa. Borila se je za svoj prostor pod soncem, zelo je skrbela za svojo hčer, se lepo razumela z vnukom. Ni le glava svoje družine, ampak je prava borka.« Ali sta si v čem podobni? »Nisem se nikdar tako borila kot Rozika, ker sem imela več sreče. Bila sem precej zaposlena, delala sem stvari, ki so me vznemirjale, sodelovala z zanimivimi kolegi in režiserji, ki so mi dovolili, da se razvijam na svoj način. To so bili ljudje, ki so mi znali prisluhniti in me niso tlačili. To je velika sreča!« Sreča je tudi, da sta njena igralska kariera in partnerstvo izpolnjena. Skoraj petdeset let je v zvezi z Ladom Kraljem, pisateljem, gledališkim kritikom in literarnim zgodovinarjem, »ker je pravi«. Še vedno ima rada burjo, ki ji je kot punčki, rojeni v Postojni, kuštrala lase. Rada bere knjige. Nikakor pa si ne želi, da bi se čas za ženske zavrtel nazaj, v patriarhalno družbo. »To bi bilo grozno! Zdi se, da je na pohodu protiženski princip. Pa smo si cel kup pravic ženske že priborile. Vključno s pravico do razpolaganja s svojim telesom. Naj tako tudi ostane, ne da lezemo nazaj za sto let in več. Kaže, da se bomo spet morale boriti za vse, kar je očitno pod vprašajem. Vendar ženske imamo veliko moč, le zavedati se je moramo in stopiti skupaj, če bo treba,« je odločna Jožica Avbelj. Zanjo je pomembno, da vedno počne nekaj novega, »da raziskujem, se razvijam naprej in uživam v delu«.

Neva Brun , fotografija: Peter Giodani


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media