Nihče ne more biti sam zase
Upokojena zdravnica, publicistka in predavateljica Metka Klevišar velja za gospo, ki pozorno posluša življenje. In ker zna dobro poslušati, zna tudi dobro pripovedovati, zato so njene knjige, časopisne kolumne in objave na družbenih omrežjih zelo brane. Njeni zapisi nas spodbujajo, da na vsakdanjik – z vsemi njegovimi tegobami vred – pogledamo z druge strani. Prepričana je, da je vsak naš dan dragocen in se ga moramo veseliti. Zato predlaga: ne odlagajmo življenja na jutri. Vsak dan uresničimo tisto, kar se nam zdi v tistem trenutku pomembno, preberimo kaj, pokličimo koga, razmislimo o čem. Predvsem pa se potrudimo videti tisto, kar je lepo.
Nazadnje sva se pogovarjali pred skoraj desetimi leti v vašem ljubljanskem stanovanju. Zdaj že osem let živite v Domu sv. Jožefa v Celju. Kako se počutite tu? Ali ste kdaj obžalovali odločitev za selitev?
Najino srečanje pred desetimi leti imam v prav lepem spominu. Od takrat se je marsikaj spremenilo, prišla je tudi moja preselitev sem v Celje. Zelo dobro se počutim tu in svoje odločitve do zdaj še nikoli nisem obžalovala, čeprav mnogi ljudje sploh ne morejo razumeti, kako se lahko Ljubljančanka, ki ima zelo rada Ljubljano, preseli na starost v Celje. Tu je veliko okoliščin, ki so zame zelo ugodne, se pa dobro zavedam, da bi pri svoji slabi gibljivosti živela v glavnem v bloku v Zupančičevi jami, veliko bolj izolirana kot tu. Ljubljano imam zares zelo rada in imam nanjo najlepše spomine. V Celju v Domu sv. Jožefa sem si ustvarila življenje, ki je zelo pestro in po svoje aktivno. Preselila sem se skupaj s kolegico in prijateljico Julko Žagar, kar naredi najino bivanje še lepše.
Kdaj bi moral človek resno razmisliti, da mora nekaj spremeniti, tudi če gre za tako velik korak, kot je selitev?
Mislim, da je dobro, če je človek v življenju večkrat pripravljen spremeniti kraj svojega bivanja, če čuti, da je to zanj dobro. S tem ni nikoli dobro odlašati. Odločanje za bivanje v domu pa je sploh za mnoge ljudi zelo velik problem. Dobro je, če se za bivanje v domu odločiš dovolj zgodaj, da si lahko urediš življenje po svoje, si zadovoljen in se počutiš doma. Ko opazujem stanovalce tu, se mi zdi najhuje, če te pripeljejo v dom iz bolnice čisto nemočnega, prej pa si dom vedno odklanjal. Nič čudnega, če je takšen človek v domu nesrečen in nezadovoljen.
Ali si kdaj zaželite, da bi zavrteli čas nazaj? Je sploh smiselno, da veliko premišljujemo o preteklosti, tehtamo svoje odločitve, obžalujemo, da česa nismo storili, ali si želimo, da bi ukrepali drugače?
Tega si do zdaj nikoli nisem želela in bi tudi zelo težko izbirala, v katerem obdobju bi se želela znajti. Vsako je bilo po svoje lepo in zanimivo, po svoje tudi ustvarjalno. Večkrat se oziram nazaj na svoja različna obdobja in mislim, da je to tudi dobro. Zdaj lahko iz razdalje precej drugače presojam vse, kar se je zgodilo. Tako lahko vidim med vsemi dogajanji neko povezavo, ki je takrat nisem mogla videti. Vedno bolj sem prepričana, da se je prav vse zgodilo z nekim razlogom, ki ga takrat še nisem razumela. Marsikaj lahko razumem šele danes. Pred leti sem si morda želela drugače. Tako pa z leti vse moje življenje dobiva neko zaključeno podobo in lahko jasneje vidim, kako je stkano. In tako sem lahko samo hvaležna za vse.
Prav to se mi zdi zelo dragoceno za starega človeka in bi želela, da bi se čim več ljudi s hvaležnostjo poslavljalo s tega sveta. Pa tudi hvaležnosti se je treba učiti vse življenje. To bi ljudem gotovo zelo olajšalo življenje, ki ga živijo v starosti. Zato se mi zdi, da je tako zelo pomembno, da si človek vzame čas in pregleda svoje življenje kot celoto.
Mnogi ljudje se bojijo staranja ali celo nočejo priznati, da prehajajo v tretje življenjsko obdobje, spet drugi komaj čakajo na upokojitev. Kako si lahko osmislimo zrela leta in nato starost?
Če komaj čakaš na upokojitev, še ni rečeno, da sprejemaš tudi starost z vsem, kar spada zraven. Mnogi ljudje se sicer upokojijo, na starost pa še ne pomislijo. S starostjo se nehote pojavljajo tudi težave, lahko tudi zelo neprijetne. Vsa umetnost življenja je prav v tem, da znamo s temi težavami kljub vsemu živeti in se življenja, tudi takšnega, v marsičem omejenega, lahko veselimo. Tega se učimo vse življenje, ne šele v starosti. Ob vsem, kar doživljamo.
Kdor si življenja ne bo znal osmisliti že prej, mu verjetno tudi v starosti to ne bo uspelo. Pri tem pa je pomembno, da znamo biti ob vsem zelo realni in sprejemati življenje takšno, kot je. Z vsem lepim in težkim. Mislim, da za mlade ni prav nič lažje kot za nas starejše, samo starostnih težav nimajo. Včasih vprašam ljudi svojih let, ali bi želeli v tem času biti mladi, pa mi vsi po vrsti zagotovijo, da ne.
V enem od svojih zapisov ste celo poudarili, da je biti upokojenec lepo in da ste srečna generacija. Zakaj tako mislite?
Če pomislimo, s koliko težavami se morajo spopadati mladi ljudje in ljudje v delovni dobi, smo mi res lahko zadovoljni in veseli, tudi hvaležni. Sploh če imamo pokojnino vsaj za dostojno preživetje. Časa imamo dovolj in si ga lahko urejamo po svoje. Ni se nam več treba odločati za poklic, ni več težav z otroki, nimamo več naporne službe in problemov s sodelavci, pa seveda še veliko drugega. Res pa je, da smo vedno bolj stari in nebogljeni. Toda če smo si z leti nabrali dovolj življenjske modrosti, smo zadovoljni.
Vendar modrost ne pride sama od sebe, zanjo se je treba ves čas truditi, in to ob vsem, kar doživljamo. Žal pa mi je za vse tiste starejše, ki so vedno bolj nezadovoljni in znajo samo stokati. Pri tem jim ne more nihče pomagati. So pa zelo naporni za vse tiste, ki živijo z njimi, partnerje ali otroke. Včasih jim celo povzročajo slabo vest, pa niso nič krivi za njihovo nezadovoljstvo. Čisto drugače je živeti z ljudmi, ki so v sebi zadovoljni.
Za zadovoljno življenje se vam zdi pomembno tudi izpuščanje. Zakaj je treba včasih iz svojega življenja izpustiti določene stvari ... in ljudi?
Če želimo ali ne, moramo v življenju ves čas nekaj izpuščati, že kot otroci. Marsikaterim je težko pustiti službo in iti v pokoj, pa ne gre drugače. Seveda pa spet drugi komaj čakajo na to. Tako smo si različni. Veliko težje je takrat, ko izgubljamo ljudi, ki so nam blizu, kar se v starosti zelo pogosto dogaja. Nič ne pomaga še toliko prelitih solz, pokojnika z njimi ne bomo obudili in z izgubo je treba živeti. Morda smo s tem človekom skupaj preživeli petdeset, šestdeset let in nam je bilo lepo in smo mislili, da se ne bo nikoli končalo. Pa se gotovo vedno konča. Se pa tudi zgodi, da bolj objokujemo sebe, ker smo sami in »ubogi«, kot pokojnika samega. Sem pa prepričana, da je človeku ob izgubi gotovo malo lažje, če zna biti hvaležen za tega človeka, hvaležen, da je z njim lahko preživel toliko let, in se z veseljem spominja vsega lepega ob njem.
Seveda izpuščamo s starostjo še ogromno drugih stvari. Samo tako lahko naredimo prostor za nekaj novega, kar je tudi dragoceno. Morda je treba izpustiti tudi veliko hišo, v kateri je bilo lepo živeti z vso družino, ali pa zdaj preveliko družinsko stanovanje s toliko lepimi spomini. Ljudje, ki znajo to izpustiti dovolj zgodaj, ko lahko še vse sami urejajo, si lahko zelo lepo uredijo bivanje na starost, ki jo tako zadovoljno preživljajo. Morda se veliko premalo zavedamo, kako dragoceni so naši lepi spomini. Včasih slišim koga reči, da nima prav nobenih lepih spominov, pa to gotovo ne drži. Samo pobrskati mora po svojem spominu. Tudi v zelo težkih časih se dogajajo lepe stvari.
Bili ste med prvimi, ki so pred štiridesetimi leti ozaveščali o skrbi za bolne in umirajoče. Paliativna oskrba se razvija, a mnogi ljudje žal še vedno umirajo v trpljenju in osamljeni. Še posebej se je to pokazalo v razmerah, ki jih je povzročil covid.
Morda ob tej epidemiji malo več razmišljamo o smrti in o tem, kakšno slovo bi želeli za umirajoče. Pred leti se o umiranju javno ni govorilo.
Leta 1974 sem se zaposlila na Onkološkem inštitutu in začela delati z bolniki, ki so imeli inoperabilnega pljučnega raka. Tako sem se znašla med bolniki, ki so bili hudo bolni in so umirali. Na to delo nas na fakulteti takrat niso pripravili. Tako sem začela prebirati veliko literature o spremljanju hudo bolnih in umirajočih. Največ pa sem se naučila ob bolnikih samih. Kako komunicirati s hudo bolnimi, kaj najbolj potrebujejo v tem stanju, kako upati z njimi in še veliko drugega. Pa tudi kako komunicirati z njihovimi svojci. O tem sem začela tudi pisati in predavati. Moja želja je bila, da bi čim več ljudi spoznalo, kako nujno je spremljanje umirajočih povsod tam, kjer umirajo. Doma, v bolnišnicah in domovih starejših občanov. S skupino enako mislečih smo leta 1995 ustanovili Slovensko društvo Hospic, katerega predsednica sem bila do leta 2002. Seveda se je to delo pozneje dobro nadaljevalo, z razvojem paliativne oskrbe na področju medicine in tudi na področju hospica.
Večkrat poudarjate, da človek ni nikoli prestar, da se ne bi naučil česa novega. Zakaj je dobro, da gremo v korak s časom, da pridobivamo nove izkušnje tudi v zrelih letih?
Seveda je veliko lažje učiti se, ko si še mlad. Človeku pa potem v starosti pomagajo dosedanje življenjske izkušnje in modrost, če si jo je celo življenje znal graditi. Zato se lahko tudi v starosti lotiš česa novega, kar ti pomaga živeti in naredi življenje veliko lepše. Današnje življenje je vedno bolj vezano na uporabo računalnika in prav gotovo si olajšamo veliko stvari, če znamo ravnati z njim. Poznam veliko ljudi, ki so se kot zelo stari naučili uporabljati računalnik in jim zdaj dobro služi. Seveda ga ne morejo obvladati tako kot mladi, pa saj to niti ni potrebno. Gotovo je še veliko drugih stvari, ki bi se jih bilo vredno lotiti.
Vi ste se v zadnjem času spoprijateljili s sodobno tehnologijo. In zaradi tega vaši zapisi dosežejo še več ljudi.
Zase nimam občutka, da se dobro spoznam na sodobno tehnologijo, samo toliko, da jo lahko uporabljam. Že zelo dolgo uporabljam računalnik in internet, ker bi brez njiju zelo težko shajala. Si pa nisem nikoli predstavljala, da se bom začela ukvarjati še s Facebookom. Pa me je eden od tukajšnjih sodelavcev nagovoril, da sem ga pred dobrima dvema letoma začela uporabljati. Zdaj vsako jutro napišem drobno razmišljanje in zdi se, da ljudje to radi berejo. Prav ta možnost vsakodnevnega kratkega pisanja mi zelo leži. Zdi se mi, da je med bralci veliko ljudi pri osemdesetih ali devetdesetih letih. Teh sem še prav posebno vesela.
Pišem pač o tem, kar se mi dogaja, o čemer razmišljam, in to mi je v veliko veselje. Ker imam zdaj na Facebooku že 5000 prijateljev, ne morem sprejemati novih, imam pa veliko prošenj za prijateljstvo. Zato sem odprla (oziroma so mi jo pomagali odpreti) novo javno stran, na kateri objavljam iste prispevke.
Pa še nekaj. Z Julko imava že deveto leto redne pogovore o življenju in smrti vsakih štirinajst dni. Tem pogovorom se pridružijo ljudje iz Celja in okolice vedno takrat, ko se spopadajo s kakšnim problemom, povezanim z boleznijo in smrtjo. V času epidemije so ti pogovori po Zoomu, torej na daljavo, in se jih tako lahko udeležujejo ljudje iz vse Slovenije.
Čeprav pri vaših objavah tega ni, verjetno opažate, koliko nestrpnosti je v ljudeh, kar se izraža še posebej na družbenih omrežjih.
Prav zaradi te nestrpnosti sem se bala začeti uporabljati Facebook, ker mi je tak način odziva zelo tuj in ob takšnih komentarjih ne bi mogla zdržati, tudi ne bi hotela. Sprašujem se, zakaj se vse to dogaja in kako bi se to dalo ustaviti, pa preprosto ne vem. Sem pa izredno vesela, da na mojih straneh tega ni. Iz komentarjev se tudi jaz marsikaj naučim. Počasi tudi spoznavam te svoje prijatelje na Facebooku in z nekaterimi smo si že zelo blizu, čeprav se osebno ne poznamo. Komentarji so napisani tudi v lepi slovenščini, kar sicer ni običaj na spletu.
Ali se tudi vam zdi, da je epidemija koronavirusne bolezni potegnila vse najslabše iz nas? Vse bolj smo nestrpni, žaljivi, mnogi ljudje trdijo svoje in ne želijo slišati drugačnih dejstev. Kako bi to presegli?
Verjetno je epidemija koronavirusa potegnila iz nas tudi kaj dobrega, samo to je med vsem slabim bolj nevidno in se tega morda niti prav ne zavedamo. Srečala sem že precej ljudi, ki so v tem času začeli drugače gledati na življenje in se bolj jasno zavedati, da ni vse v naših rokah in da je treba na marsikaj gledati drugače, kot smo bili navajeni. Gotovo je epidemija nekaj, ob čemer lahko o marsičem razmišljamo, ne le kdaj bo tega konec in kako jo bomo preživeli.
Zanimivo je tudi pogledati, kako je bilo z velikimi epidemijami v preteklosti, ni jih bilo malo. Mi zdaj poznamo samo to. Po svoje je povsem razumljivo, da smo postali nestrpni, saj v začetku ni nihče pričakoval, da utegne trajati tako dolgo. Žal pa mi je za vse, kar se v tem času tako negativnega pojavlja v ljudeh, in ne vem, kako bi to lahko izboljšali. Na to bi morda lažje odgovorili psihologi in sociologi.
Gotovo pa lahko vsak izmed nas pripomore k temu, da postanemo spet bolj prijazni drug do drugega ...
Posameznik lahko naredi veliko več, kot si v prvem trenutku mislimo. Največ, kar lahko naredi čisto vsak od nas, je to, da je prijazen do drugih okoli sebe, kolikor je le lahko, in da gleda svet z več vedrine. Če veliko posameznikov tako dela, se mora to gotovo poznati v družbi. Vendar ne vem, ali dovolj ljudi razmišlja tako. Bojim se, da ne in da ljudje vse preveč pričakujejo, kaj bo naredila družba zanje, kaj bodo naredili drugi. Ampak samo to bi pomagalo, da začne vsak posameznik misliti in reagirati drugače, tega ne moreš odrediti od zunaj. Zato je dobro, da začne čim več ljudi razmišljati o tem. In zavedajmo se, da nobena beseda ne more biti zaman.
Ali se lahko iz razmer v preteklem letu vendarle česa naučimo?
Seveda se lahko veliko naučimo, saj se lahko iz vsega, kar doživljamo, veliko naučimo. Ob tem pa moramo biti pripravljeni tudi v sebi kaj spremeniti. Potrebne so solidarnost med nami, povezanost, pripravljenost za pomoč. Potrebno je zavedanje, da je vsak od nas odgovoren zase, za ljudi okrog sebe, torej za celotno družbo. Mi vsi smo del družbe, nihče ne more biti sam zase. In zavedanje, da nismo mi tisti, ki imamo vse v rokah. Prav ob tej epidemiji smo spoznali svojo nemoč. Postati moramo veliko skromnejši in ponižnejši in ob tej epidemiji se tega lahko ves čas učimo, če hočemo ali ne. Ni lahko. Morda nam je šlo tu na Zahodu že tako dobro, da smo hoteli samo še več in več. Zdaj pa naenkrat to ne gre več.
Kako pa vi doživljate epidemijo, ukrepe za preprečevanje širjenja okužb, zaprtje doma?
Osebno sem to doživljala še kar v redu, saj sem bila že vsa zadnja leta navajena veliko biti doma in od doma komunicirati s svetom po telefonu in internetu. Dogajanja po svetu sem tako kot vedno spremljala po radiu, televiziji in internetu. S prijateljico Julko si skupaj krojiva življenje in se veliko pogovarjava o vsem, kar se dogaja. Tudi o medicini in o tem, kako jo doživljava danes. Poleg tega pa je vzdušje v domu prav prijetno tudi v času epidemije. Seveda pa je bilo v tem času manj obiskov kot sicer, kar sva gotovo pogrešali. Pogrešali sva tudi predavanja v sosednjem domu duhovnosti in prosvete.
Našim bralkam in bralcem bo dobrodošel vaš nasvet, kako naj bližajoče se praznike preživijo spokojno ne glede na epidemiološke razmere in svarila o novih omejitvah, podražitvah …
Vsem bi želela, da kljub tem težkim časom ohranimo upanje, da se mora nazadnje vse dobro končati. Spomnimo se, da smo v življenju že velikokrat doživljali težke čase, pa se je potem končalo veliko bolje, kot smo se bali. Zakaj ne bi bilo tudi tokrat tako. Živimo v veliki negotovosti, ampak če natančno premislimo, lahko ugotovimo, da je celo naše življenje vedno velika negotovost in vedno znova vstopamo v negotovost. Če bi ob rojstvu točno vedeli, kaj vse se nam bo v življenju zgodilo, bi bilo prav strašno in tudi dolgočasno. Tako pa je življenje prav zaradi te negotovosti še bolj zanimivo in pestro in polno pričakovanj. Tako vstopamo tudi v novo leto in ne vemo, kaj vse nam bo prineslo. Upajmo, da ga bomo dobro preživeli. Vam vsem želim, da čim lepše preživite božične praznike in čim boljše leto 2022.
Hvaležnosti se je treba učiti vse življenje.