Veselimo se vsakega dne

dec. '21

Pisma bralcev

Zunaj je turoben jesenski dan, ki kar traja in traja. Ni sonca, počutimo se depresivno in nerazpoloženo. In moram spet nekaj napisati, ker me žre, da se nikakor ne moremo izvleči iz te krize in situacije, kamor smo padli s korono. Ljudje se zapirajo v stanovanja, otroci životarijo med domom in šolo in bolnišnice so polne. Ali res ne moremo stopiti skupaj, le dva milijona nas je, da bi vsi stali v isti vrsti in si priborili spet zdrave, sončne dni brez bolezni? Težko bo, ker se tudi preostali svet bori na tej fronti.

Razmišljam o raznih situacijah v življenju, ki so me doletele. Ker sem na zadnji stopnici življenja, bi rada še videla zdrave, srečne ljudi, ker je bilo veliko bolnišnic in trepetanja pred boleznijo, veliko operacij, bolečin, veliko sivih las. Ko slišim, da so bolnišnice vse zasedene, zaposleni utrujeni, se poraja strah, kako to zajeziti. 

In spomini spet potujejo nazaj. Dve leti sta minili, odkar sem ponoči posumila, da imam raka na dojki, prepotovala v mislih vse življenje, ki je bilo prepleteno z veliko bolečinami in redkimi sončnimi žarki, a le zmogla moč in se takoj podala novemu boju naproti. Bolnega moža sem pustila doma, povedala sem mu za diagnozo, ki sem si jo postavila ponoči. Začele so se preiskave vsak dan in čez 14 dni sem že dobila datum operacije za odstranitev dojke. Veliko oporo so mi dajali moja hči in najbližji. In pa zdravstveni delavci, ki so me bodrili. Kako veliko ti v tej situaciji pomenita nasmeh in prijaznost in kako potem še lažje razumeš ljudi, ki morajo na to pot. A to pot sem morala prehoditi z veliko trme in volje. Po eni noči sem odšla domov negovat moža, ki ni mogel razumeti do zadnjih svojih dni, kaj se mi je zgodilo. Toliko moči je bilo potrebne, da sem vse zmogla, celo pozabila na svoje bolečine, ker sem tako hotela. In zmogla sem.

Minili sta dve leti, hodim na preglede in upam, da se ne bo ponovilo, hvaležna sem za vsak dan. In nikoli ne rečem, da imam raka, ampak rečem, da je bil in je premagan.

Hvaležna sem vsem svojim dragim, ki mi stojijo ob strani, po mnogih letih sem še vedno hvaležna osebju v bolnišnicah in kjer koli sem bila za vsako lepo besedo, za dejanja in zavedanja, da moraš tudi sam veliko narediti, da splezaš na vrh. Upam, da se bodo spet vrnili brezskrbni časi, zdravje in se ne bo treba bati kakšnih novih virusov.

Vsem ljudem želim samo zdravja, volje, ker tako malo je potrebno, da smo srečni. In veselite se vsakega dne, ker že vsak sončni žarek prinese veliko lepote v naša življenja.

Olga Andjelković, Ljubljana


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media