Dom ni hiša, dom so ljudje

Zgodbe | dec. '21

Gaja Novak

Gaja Novak je izredno družabna, vesela in zgovorna prostovoljka, ki živi v oskrbovanem stanovanju v koprski stanovanjski soseski Olmo. Zanimajo jo ljudje, narava, zelišča, živali, pesni, piše, bere, posluša glasbo, vadi jogo, telovadi … Rada je aktivna, mora se gibati, rada je v družbi. Le na sprehode najraje hodi sama.

Mahala mi je z balkona najvišjega nadstropja bloka ob Oljčni poti in prihitela v pritličje. Vitka, z manekensko postavo, urejeno pričesko in nasmejanim obrazom me je stisnila v topel objem. Kot da sta se po dolgih letih srečali stari prijateljici. Rodila se je v Ljubljani, se tam šolala in dobila službo …, veliko megle in vlage, pravi. Že ko je bila kot diplomirana inženirka agronomije zaposlena na Zavodu za kmetijstvo v Ljubljani, se je odločila, da bo po upokojitvi živela ob morju, ker potrebuje toplino in toploto. Najprej se je preselila v Cerknico. Pravi, da je bilo tam zelo lepo: pritličje, vrtiček, voda zraven, Slivnica, na katero je hodila … Potem sta prišla zima in mraz, kar 24 stopinj pod ničlo. V stanovanju je bilo tako mrzlo, da se je toplo oblečena hodila gret v avto, parkiran na soncu. Takrat ga je še imela, pri 80 letih pa se je odločila, da ne bo več vozila, zaradi svoje in varnosti drugih udeležencev v prometu.

Od tam se je odselila v staro kamnito hiško v Hruševici v bližini Štanjela. Zaradi zdravstvenih težav se je nato preselila v oskrbovano stanovanje, povezano z domom upokojencev v Sežani. Stanovanja so ponujali v odkup ali najem, odločila se je za petletni najem z možnostjo podaljšanja pogodbe. Našla je nove prijatelje, v park so hodili na telovadbo po metodi 1000 gibov, dobro se je naučila vse vaje, ki jih še vedno vsako jutro izvaja eno uro. Po tri četrt leta je šlo podjetje Kraški zidar v stečaj. Lastnica stanovanj je postala Nova kreditna banka Maribor, ki je postavila pogoj, da najemniki stanovanja odkupijo ali pa se po petih letih izselijo. Novo stanovanje je kar hitro našla pri prijaznih ljudeh, kjer je ostala samo tri mesece, ker je po spletu srečnih okoliščin pred devetimi leti dobila v najem lepo sončno stanovanje z velikim balkonom ob enoti ptujskega doma upokojencev Olmo v Kopru.

Pravočasno je treba poskrbeti zase

Gaja Novak pozna življenje v domu, saj je kot prostovoljka vsak dan vodila telovadbo stanovalcev doma, dokler ji tega ni preprečil covid. Močno pogreša ta vsakodnevna srečanja, saj zna delati z ljudmi. Za svoje prostovoljsko delo in pomoč domu, kjer je vodila telovadbo za stanovalce, je prejela priznanje vodje enote in zahvalo direktorice. Mene pozna cela soseska Olma, ker veliko hodim naokoli, pripoveduje. »Kot prišlek sem dolžna vsakega pozdraviti, naj bo mlad ali star, sprejeli so me, nikogar pa nočem ob sebi na sprehodu. Lahko gremo na kavo in klepet, ko grem na sprehod, pa želim mir in tišino, gledam naravo in opazujem, kaj in kako se spreminja. Če klepetaš, ne vidiš ničesar …« Sama kuha, ker je alergična na gluten, in sama pospravlja. Rada je sama, ne gleda televizije, ne posluša radia, bere pa časopis Primorske novice. Pove, da zato, ker v časopisu prebereš članek, ki ga je lepo jezikovno oblikoval novinar, tako da ni treba poslušati izražanja politikov.

Kupila si je primerna oblačila, da bo lahko hodila po parku tudi takrat, ko bo hladno.

Njena mama je umrla pri 95 letih. Ko je bila stara 83, kolikor je stara zdaj Gaja, je postala pozabljiva. Bila je demenca. Bilo je zelo hudo, pravi, zato se je odločila, da sama dovolj zgodaj poskrbi, kje bo živela, ko bo bolezen napredovala. Zdravnik ji sicer pravi, da nima simptomov demence, sama pa zaradi izkušnje z mamo meni, da je na tej poti. Izgublja se v prostoru, izgublja nit v pogovoru, težave ima z dojemanjem denarne vrednosti – evri ji še gredo, zatrjuje, centi ne, zato plačuje s kartico. Zgodi se, da se na avtobusu ne spomni, kje mora izstopiti in kam ali po kaj gre. Zato si napiše listek za nakup in potem ve, da gre na trg. Ni vedno tako, se pa dogaja kar pogosto.

Zdaj hodim na onkološki oddelek v Ljubljani, še pove Gaja Novak. »Imam raka na dojkah, nisem želela operacije, ker sta potem obvezna kemoterapija in obsevanje. Takrat potrebuješ dobro mislečega človeka, da je ob tebi in ti daje pogum ... Jaz pa nimam svojcev. Odločila sem se za hormonska zdravila. Ugotovili so, katero vrsto raka imam, in izkazalo se je, da moj »rakec« reagira – na prvi kontroli bodo ugotovili, kakšna je reakcija po jemanju hormonskih zdravil. Nobene vizije nimam, zakaj bi se borila, da bi ostala živa, enkrat tako ali tako moraš umreti. A zmeraj je hudo, tudi če si star sto let!«

Komaj čaka na selitev

Poklicno se je ukvarjala z izobraževanjem kmečkih žena, zato jih pozna v dno duše in jih zelo ceni. »Ko sem v Vzajemnosti prebrala članek o enoti ptujskega doma upokojencev v Muretincih, sem bila čisto »nora«, res. To je to, sem si rekla. Nikakor ne smeš čakati, da nisi več sposoben odločati o tem, kje boš živel, ko boš potreboval pomoč. Ni dobro, da imajo ljudje dementne svojce doma, saj vsi zelo trpijo. Svojca bi morali takoj, ko se pojavijo simptomi demence, peljati v dom, da bodo vedeli, kam gredo, kaj vse se tam dogaja, kako lepo skrbijo za stanovalce, še posebej za dementne. Tudi sama sem naredila tako – šla sem z vlakom na Ptuj, prespala v hotelu, zjutraj me je vodja enote gospa Jelka Sužnik odpeljala v Muretince, zdaj pa komaj čakam, da mi sporoči, ko bo na voljo prostor zame. To bo moj dom, tam so prijazni ljudje, je vrt, so živali …«

Komaj čaka na selitev v Muretince. Začela je izbirati oblačila, ki so primerna za vaško okolje, da ne bo izstopala zaradi oblačil in si ustvarila bariere. Že to, da govori po ljubljansko, je dovolj, pravi med smehom in me vabi k predalniku. V dveh predalih ima pripravljeno, kar bo vzela s sabo, vse svoje premoženje, vendar res le tisto, kar resnično potrebuje, da bo v slogu okolja. »Kupila sem take farmarske kavbojke in tople škornje, da bom lahko hodila po parku tudi takrat, ko bo hladno. Sem že spoznala njihovo vrtnarko in ji povedala, da bom pomagala,« se veseli Gaja Novak.

Besedilo in fotografiji: Nevenka Dobljekar


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media