Z medgeneracijsko solidarnostjo nad predsodke
Starizem, kot z eno besedo imenujemo predsodke, stereotipe, zapostavljanje in diskriminiranje v zvezi s starostjo, je nesprejemljiv, saj je škodljiv tako za posameznike kot družbo v celoti. Pri iskanju rešitev se moramo osredotočiti na vseživljenjski vidik, ki nam pomaga razumeti, da se človek stara že od rojstva, torej ne šele v poznejših letih. Eno najboljših orodij za preseganje stereotipov o staranju pa je medgeneracijska solidarnost.
To je ključno sporočilo mednarodne konference Človekove pravice za vse starosti – Spodbujanje vseživljenjskega vidika in medgeneracijskega sodelovanja za spoprijemanje s starizmom. V sklopu slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije jo je v sodelovanju z organizacijo AGE Platform Europe in Zvezo društev upokojencev Slovenije pripravilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS. Čeprav je bilo v zadnjih letih sprejetih kar nekaj dokumentov o pomenu aktivnega in zdravega staranja ter človekovih pravic v starosti, od poročila ZN o starizmu, Zelene knjige o staranju Evropske komisije do Deklaracije o staranju, ki jo je podpisal predsedujoči trio EU (Portugalska, Nemčija in Slovenija), ostaja dejstvo, da je starizem razširjen v institucijah, politikah in celo zakonodajah po vsem svetu ter ima resne posledice na kakovostno življenje in preživljanje starosti.
Vsi govorci so se strinjali, da staranje ni samo domena starejših. Ker je medgeneracijska solidarnost v sodobnih družbah zaradi vse manj stikov med generacijami ogrožena, bo v prihodnje treba več vlagati v krepitev sodelovanja in solidarnosti v družbi, s čimer bomo spodbudili medsebojno razumevanje ljudi različnih starosti. Glavni poudarki celodnevne razprave so bili, da so za učinkovito spopadanje s starizmom nujne prilagoditve nacionalnih politik in zakonodaje ter spremembe na področju izobraževanja in zaposlovanja, treba pa je zaščititi pravice starejših oseb tudi na svetovni ravni.
Videni in slišani v družbi
Minister Janez Cigler Kralj je opozoril, da starizem zmanjšuje kakovost človekovega življenja, povečuje socialno izolacijo in osamljenost, in dodal, da »zagotavljanje polnega sodelovanja starejših v družbi med drugim pomeni, da so starejši videni, slišani in polnopravni člani naših družb kot posamezniki in kot skupina«.
Kot je poudarila podpredsednica Evropske komisije Dubravka Šuica, moramo spodbujati razumevanje, solidarnost in odgovornost med generacijami ter se boriti proti diskriminaciji vseh starostnih skupin. To krepi skupnosti in demokracijo. Zaradi vse daljše življenjske dobe in nizke rodnosti se spreminjajo razmerja med generacijami. A zavedati se moramo, da so uspešni le tisti odzivi na demografske spremembe, ki upoštevajo interese in koristi vseh generacij.
Ebbe Johansen, predsednik AGE Platform Europe, je dejal, da bosta sprejemanje vseživljenjskega vidika staranja in medgeneracijsko sodelovanje pomagala spremeniti način razmišljanja o staranju in oblikovala družbo, v kateri bomo uživali svoje pravice v vseh starostnih obdobjih. Janez Sušnik, predsednik Zdusa, je opozoril, da se s staranjem kopičijo posledice pretekle diskriminacije in izključenosti. Ob tem je poudaril, da Zdus upošteva medgeneracijsko sodelovanje s članstvom v Medgeneracijski koaliciji Slovenije (MeKoS) in mlade vabi k skupnim projektom. Podpredsednica Zdusa Jožica Puhar je menila, da bi morale članice EU smelejše podpreti sprejemanje dokumentov za zaščito pravic državljanov. Poudarila je pomen ozaveščanja starejših o njihovih pravicah, saj mnogokrat niti ne prepoznajo, da so kršene. Strinjala se je z drugimi govorci, da je treba izboljšati digitalno pismenost vseh generacij, in opozorila, da je pri tem treba paziti, da ne pride do diskriminacije starejših.
Premik od potreb k pravicam
Spletno konferenco je spremljajo več kot 600 udeležencev iz 60 držav sveta. V razpravi so med drugim opozorili, da je naša družba še vedno močno organizirana okoli koncepta življenjskega toka: izobraževanje – delo – upokojitev. Zaradi tega povezujemo določene družbene vloge z določenimi življenjskimi fazami. Starizem je odraz mentalitete družbe, ki jo lahko spremenimo le z izobraževanjem, vsekakor pa se preobrat ne more zgoditi čez noč. Po mnenju ene izmed udeleženk v večini držav starost enačijo z invalidnostjo. In ne glede na njihovo izobrazbo in spretnost ljudje po 50. letu težko najdejo zaposlitev. Digitalizacija povzroča diskriminacijo – povsod po svetu se finančne in bančne storitve vse bolj digitalizirajo. Številne banke zahtevajo zelo visoke pristojbine za nedigitalne storitve, kar najbolj prizadene starejše stranke.
Kot je povedala Claudia Mahler iz Urada visokega komisarja za človekove pravice OZN, je koronakriza pokazala, kako pogosto je starizem spregledan. Poudarila je, da se moramo izogibati označevanju starejših odraslih kot ranljivih in krhkih. Tako raje ne uporabljajmo besed star, starostnik, ostareli, saj jih povezujemo z betežnostjo, počasnostjo, pozabljivostjo in imajo resne posledice za podobo starejših, njihovo zdravje in počutje. Predvsem pa se moramo zavedati, da so predsodki o starosti uperjeni proti vsem nam, saj se staranju ne da ubežati. Vânia de la Fuente-Núñez iz Svetovne zdravstvene organizacije je opozorila na negativne posledice starizma za zdravje in dobro počutje, saj so starejši pogosto deležni neustrezne zdravstvene obravnave. Zlasti v manj razvitih državah nimajo dostopa do intenzivne terapije, dialize, uporabe ventilatorja. Ker je splošno sprejeto mnenje, da starejši niso spolno aktivni, se med njimi pogosteje širijo spolno prenosljive bolezni. Starejši ne morejo sodelovati v kliničnih študijah za preizkušanje novih zdravil, čeprav jih najpogosteje in največ uporabljajo … Joanna Goodey iz Agencije za temeljne človekove pravice EU je poudarila, da človekove pravice nimajo roka uporabe. Če je v družbi dobro poskrbljeno za pravice, lažje zadovoljimo potrebe posameznikov. Maria Petkova, članica odbora Evropske mreže starejših žensk, poudarja velik prispevek starejših žensk k družbi s svojim neplačanim delom, ki pogosto ni priznano. Opozorila je na pogosto prepletanje starizma s seksizmom in revščino, saj so starejše ženske povsod v slabšem ekonomskem položaju. Po mnenju Claudie Mahler se predsodki v zvezi s starostjo najpogosteje pokažejo pri zaposlovanju. Ob tem pa je Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje dejal, da pri medgeneracijskem sodelovanju ne gre za strošek. Podjetja, ki vlagajo v boljše sodelovanje zaposlenih različnih starosti in usposabljanje starejših zaposlenih, so ekonomsko uspešnejša.
Medgeneracijsko sodelovanje v praksi
V Nemčiji se starejši krajani družijo z mladimi družinami v tako imenovanih družinskih centrih. Otrokom pomagajo pri učenju, jim pripovedujejo pravljice, se pogovarjajo z materami in jim svetujejo. Večinoma so to osamljeni domačini, katerih odrasli otroci živijo daleč, v družinskem centru pa imajo družbo, dobijo tudi topel obrok, predvsem pa se počutijo koristne.
V italijanskih regijah iščejo najboljše primere medgeneracijskega sodelovanja, potem ko jih ocenijo tako mlajši kot starejši udeleženci, in jih skušajo prezrcaliti v druge lokalne skupnosti.
Na Nizozemskem je kar nekaj simpatičnih primerov medgeneracijskega sobivanja. V mestih Zwolle in Arnheim študentje brezplačno živijo v domovih starejših občanov, po dogovoru pa 30 ur na teden preživijo s stanovalci. Pomagajo pripravljati obroke, s stanovalci igrajo tombolo in druge družabne igre, se z njimi sprehajajo. Tako stanovalcem poživijo domski vsakdanjik, od njih pa dobijo tudi kako življenjsko modrost. V drugih domovih dobijo možnost bivanja za nizko najemnino, za to pa opravljajo razna opravila v domu. V mestu Nijemegen načrtno oddajajo stanovanja v večstanovanjskih hišah najemnikom različnih starosti, od družin z majhnimi otroki in mladih parov do osemdesetletnikov. Z različnimi dogodki spodbujajo druženje stanovalcev, ki si medsebojno tudi pomagajo. Poleg tega imajo še organizacijo Foundation Solink, ki ureja sobivanje starejših in mlajših. Mnogi starejši živijo v prevelikih stanovanjih ali hišah, zato jih spodbujajo, da v prosto sobo sprejmejo mladega najemnika za nizko najemnino. Tako imajo družbo in morebitno pomoč, počutijo pa se tudi varnejše, kot če bi živeli sami.
V Bolgariji se ob dnevu medgeneracijske solidarnosti različne generacije družijo ob pripravljanju jedi, vrtnarjenju ali drugih dejavnostih, se pogovarjajo ter plešejo plese in pojejo pesmi iz različnih obdobij. V zadnjem času starejši sodelujejo v muzejih, podobno kot je to pri nas, kjer na primer starejši prostovoljci delajo kot kulturni mediatorji ali vodijo po razstavah.
V Sloveniji za primere diskriminacije starejših ljudi pogosteje uporabljamo izraz staromrzništvo, na konferenci pa je bilo govora o starizmu (ageizem), saj se s predsodki v zvezi s starostjo srečujejo vse generacije. Kot so starejši pogosto prestari, tudi mladi velikokrat slišijo, da so premladi (torej brez izkušenj, znanja …), na kar je opozorila Lucija Karnelutti iz Mladinskega sveta Slovenije in mladinska delegatka OZN, zato »morajo po poti premagovanja takšnih starizmov generacije stopati skupaj«. Naj ob tem spomnimo, da je bil na konferenci o medgeneracijskem sožitju, ki jo je pred 13 leti v času prvega predsedovanja Svetu EU organizirala Slovenija, sprejet predlog, da 29. april postane evropski dan medgeneracijske solidarnosti.
