Partljičevi – na odru življenja

Zgodbe | jan. '22

Matija Rupel, partner Urške, ki stoji ob njem s kužkom v naročju, Milka in Tone Partljič ter Vito Taufer, Urškin očka. Manjka Mojca, ki je bila takrat na gostovanju v Srbiji.

Toneta Partljiča so gledalci v gledališču ali kinodvorani in bralci knjig vzeli za svojega zato, ker piše in govori o malem človeku, in tudi zato, ker se ne spreneveda in ker mu je, kot poudari njegova vnukinja, iskreno mar za ljudi. Iz njegove pripovedi vseskozi veje ljubezen do njegovih treh žensk: žene Milke, hčerke Mojce in vnukinje Urške. Vsi pa delijo tudi ljubezen do gledališča.

Ko se Tone ozre nazaj, samokritično pravi, da je bilo obdobje, ko je bilo preveč alkohola in ko se ni odlikoval ne kot mož ne kot očka. Rad reče, da se zdaj poskuša odkupiti kot mož, očka, dedek in sprehajalec (Urškinega) pasjega ljubljenčka Aška. »Vse tri moje ženske so igralke. Milka je igrala v srednji šoli in na amaterskem odru, jaz pa sem režiral, dokler nisem postal dramaturg in umetniški vodja profesionalnih gledališč. Mojca in Urška pa sta profesionalni igralki. Z gledališčem sta povezana tudi Mojčin Vito, ki je priznan režiser, in Urškin Matija, ki je odličen fant in odličen igralec. Tudi sam sem se nekajkrat znašel v vlogi igralca, vendar nisem bil uspešen; preveč maham in verjetno ne bi mogel biti pri miru celo takrat, ko bi igral mrliča ...« Je pa zato ustvaril vrsto pomembnih del, med njimi kar 30 uprizorjenih gledaliških in več televizijskih iger in nadaljevank (na primer Ščuke pa ni) ter dve filmski besedili Vdovstvo Karoline Žašler in Moj ata, socialistični kulak.

Literarni talent in občutek za prave besede ima po mami Mariji, ki je, čeprav ni imela šol, veliko brala, znala je na pamet dela naših pesnikov, predvsem pa je znala zadeti pravo besedo.

Uresničene sanje

Zgodba gospe Milke je tudi kot gledališče s kar nekaj usodnimi zapleti. Kot otrok se je z mamo in bratom preselila s hrvaške strani Sotle v Pesnico, kjer si je mama izpolnila davno željo biti »velika kmetica«. Oče pa je bil v Rogatcu, saj je želel dočakati upokojitev kot pismonoša. Prva zapoved je bila delo; brat je moral še pred začetkom pouka s kolesom razvoziti mleko v Maribor, Milka pa je pri komaj 14 letih s konjsko vprego vozila zelenjavo v Maribor. Za njune sanje o šolanju doma niso hoteli nič slišati, toda brat si je izboril vpis na učiteljišče, njej pa so komaj dovolili vpis v kmetijsko šolo. Nato se je z diferencialnimi izpiti vpisala na pedagoško akademijo, kasneje pa je študij geografije dopolnila tudi z diplomo na 2. stopnji zagrebške filozofske fakultete. Z geografi je prepotovala tudi velik del sveta.

Toneta, ki je dve leti starejši od nje, je spoznala v Pesnici in najprej sta bila velika prijatelja. Ker je hrepenela po potovanjih, ji je obljubil, da jo bo po vojaščini popeljal po Jugoslaviji. Šele takrat je med njima preskočila iskrica ljubezni, zato je bila pot še slajša. Z vlakom sta se peljala do Bleda, nato z avtobusom do Kopra in z ladjo vse do Dubrovnika. Uresničila sta si sanje, uresničila pa se je tudi Milkina »bojazen«, kaj bo po devetih mesecih po potovanju. Vendar se je ta bojazen spremenila v največjo srečo – rodila se je Mojca. Ostala je edinka, ker je Milka RH-negativna.

Oba sta bila učitelja v Sladkem Vrhu. Tam je Tone vodil amatersko gledališče in v Sartrovi igri Spoštovanja vredna vlačuga, ki jo je režiral, je imela Milka glavno vlogo. Kasneje, ko so se preselili v Maribor, pa je na prigovarjanje hčerke ustanovila zelo uspešen dramski krožek, ki je bil dolgo aktiven. »Ko je bil Tone že zaposlen v Ljubljani, Mojca pa je tam študirala, sem temu delu namenjala še več pozornosti. Ob koncih tedna pa nam je pomagal tudi Tone. Danes si ne znam predstavljati, da bi otroci prihajali v šolo na vaje konec tedna. In tudi ne, da bi človek, ki je čez teden zelo zaposlen v gledališču, kasneje pa v parlamentu, obenem pa lovi čas za pisanje, ob koncih tedna pomagal še v šoli. Oziroma ... ali bi danes to sploh lahko počeli?«  

Milki marsikdo zavida, ker ima ob sebi tako zabavnega moža. »Seveda doma ni tako zabaven kot takrat, ko ima občinstvo. Sicer pa potrebuje mir za pisanje,« iskreno pove. »Najbolj se naklepetava zjutraj ob kavici, potem pa ni več časa za zabavo.«

Igralka ali pa nič

»Moji najlepši otroški spomini sežejo v Sladki Vrh, kjer sem bila do tretjega razreda osnovne šole. Po selitvi v Maribor sem se še dolgo dopisovala s sošolkami. Zelo sem pogrešala naravo in sosede, s katerimi smo bili kot velika družina. V tistem srečnem obdobju sem očeta klicala ata, kasneje pa po imenu,« pove Mojca, ki jo je oče pogosto vzel s seboj v gledališče in se je v to umetnost zaljubila. Igrala je že v osnovni šoli, v gimnaziji je sodelovala tudi s Tomažem Pandurjem, zato zanjo ni bilo druge opcije kot biti igralka. »Ker je bilo težko priti na akademijo, sem jo skušal navdušiti še za kaj drugega. Toda rekla mi je, da bo igralka ali pa nič ...« se spominja oče Tone. In uspelo ji je. Ko pa sta s partnerjem, režiserjem Vitom Tauferjem dobila hčerko Urško, je spoznala, da je biti mama še večja sreča kot biti igralka.

Marsikdo si misli, da je dvoje velikih gledaliških imen Taufer in Partljič za mlado igralko privilegij, ki ji odpira vsa vrata, a je bilo ravno obratno. Ni bilo »šans«, da bi dobila stalno zaposlitev tam, kjer je bil zaposlen njen Vito ali oče. Tudi sama tega ni želela. Tako se je znašla »na svobodi«. Sodelovala je z režiserji, kot sta Dragan Živadinov in Damir Zlatar Frey. Z Vitom sta prvič sodelovala v zelo odmevnem delu Noč gostov, zadnji skupni uspeh pa je bila vloga Marte v drami Kdo se boji Virginie Wolf? To je bila njena prva nosilna vloga v koprskem gledališču, kjer jih je sledilo še precej. Pred tem pa je bilo veliko raznih vlog in še več težkih let. »Naš prostor je majhen, zato je gledališče včasih kot boksarski ring. Selekcija med igralci ni potekala le na osnovi kakovosti, ampak so bili tudi drugi motivi. Slišala sem zlobne govorice, da me oče kot umetniški vodja Drame ni zaposlil zato, ker da nisem dobra igralka. Če pa bi me, bi bilo na ta račun slišati še kaj hujšega ...« Kot gostujoča igralka je delala v več gledališčih, vendar pa nikoli v mariborskem. Hvaležna je Katji Pegan, ki ji je zaupala številne nosilne vloge v koprskem gledališču, kjer je pri svojih 57 letih dobila prvo stalno zaposlitev. Uspešne pa so bile tri monokomedije, ki jih je napisal njen oče. Monokomedija o čistilki Mariji je imela več kot 500 ponovitev. Nastopala je po vsej Sloveniji, na dan pa je imela včasih tudi dve predstavi. Ni čudno, da je popolnoma izgorela. Zdaj, ko dela v Kopru, sta z Vitom, ki tam občasno gostuje, najela majhno stanovanje v Piranu, kjer jima je zelo lepo. »Človek ne potrebuje soban, da bi bil srečen. Ob morju lažje zadiham, počutim se svobodno, razbremenjeno, mirno. Tu so ljudje drugačni ...«

Urška v novogoriškem gledališču

Mojca kot natakarica Pepca v monodrami Toneta Partljiča

Na Primorskem, vendar v Novi Gorici, pa dela tudi Urška Taufer. »Ko se je odločila za igralski poklic, sva ji to oba z Vitom odsvetovala. Danes pa jo s ponosom gledava na odru.« Mojca tudi prizna, da se od nje marsikaj nauči, saj »zna z eno mislijo odpreti celo vesolje«.  

»Ko so bili moji starši na raznih gostovanjih, me je Tone (tako pravi dedku), ki je takrat delal v Ljubljani, vodil v vrtec. Takoj ko sva vstopila, so bili vsi – tako otroci kot tudi odrasli – okoli njega. Človek začuti njegovo vedrino, prijaznost. Res mu je mar za ljudi, iskreno ga zanimajo ...« pripoveduje Urška Taufer. Čeprav je živela v Ljubljani, je veliko časa preživela tudi z mariborskimi starimi starši; zdaj je v njunem varstvu njen kuža.

Tako kot Mojca je tudi Urška velik del otroštva preživela v gledališču. Ko je mami igrala Alico v Piki Nogavički, je bila pogosto z njo na vajah in se mimogrede naučila celotno besedilo. To ji je »ostalo«, saj se je morala pred kratkim v osmih dneh naučiti obsežno vlogo, v katero je vskočila (Laponska – božična zgodba). Toda Urška se je po maturi odločila za študij klasičnih jezikov. »Nekoč, ko sem se učila pesem v stari grščini in me je Tone poslušal, sem od navdušenja kar obnemela, saj jo je znal na pamet.« Letnik je zlahka zaključila, »za nagrado« pa se je odločila, da poskusi še s sprejemnimi izpiti na AGRFT, in bila je takoj sprejeta. Po končani akademiji je dobila službo v novogoriškem gledališču. Z vsem srcem se je predala vlogam; do zdaj jih je bilo 22. Toda bilo je preveč vsega. »Nekega jutra me noge nenadoma niso več držale, vrstile pa so se še druge težave.« Šele po daljšem okrevanju je prišla k sebi. Skupaj z igralcem Matijo Ruplom sta si življenje postavila na novo. Kupila sta si gnezdece in Urška glasno razmišlja, da bo morda zdaj že čas za otroke.

Tone nas je opozoril, da je Urška »pozabila« povedati, da ima tudi literarni talent, saj je napisala svoj diplomski samogovor in dve gledališki deli – Ona ter Kako osvojiti fanta (4 simpl koraki), ki je že bilo zelo uspešno uprizorjeno v Kopru.

Tone in Milka bi lahko še marsikaj povedala o Mojci in Urški, onidve pa pravita, da Tone brez Milke ne bi bil to, kar je. S tem pa se strinja tudi Tone. »Zato bi si predvsem naša mami zaslužila en velik spomenik – za razumevanje, za potrpežljivost, za svojo toplo naravo in za vso ljubezen, ki jo deli,« je v imenu vseh treh zaključila Mojca.

Lidija Jež, fotografiji: osebni arhiv 


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media