Ali ste pomislili na težave s ščitnico?

Dobro počutje | jan. '22

Doc. dr. Katica Bajuk Studen, dr. med.

Utrujenost, razbijanje srca, potenje ali tresenje rok, prekomerno pridobivanje telesne teže, zaprtje, nekontrolirano hujšanje, driska, spremembe teka, slabša miselna koncentracija, pozabljivost, živčnost, nespečnost, tesnoba ipd. so lahko znaki nepravilnega delovanja ščitnice.

Ker številni niti ne vedo, od kod izvirajo njihove težave, se pogosto ne zdravijo. »Težave, povezane z delovanjem ščitnice, se pojavljajo veliko pogosteje pri ženskah, čeprav so lahko prizadeti tudi moški,« je začela doc. dr. Katica Bajuk Studen, dr. med., specialistka interne in nuklearne medicine, ki dela na oddelku za bolezni ščitnice Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana.

Ščitnica je majhna žleza pod sapnikom in je metuljaste oblike. Sestavljena je iz dveh režnjev v velikosti palca na roki in je izjemno tanka, zato je normalno ne zatipamo ali vidimo. Ima pa velik vpliv na naše telo. Proizvaja namreč hormone (na primer tiroksin in trijodtironin), ki uravnavajo ustrezen potek praktično vseh presnovnih procesov v našem organizmu. »Vplivajo na porabo kisika, presnovo beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob in vitaminov, poleg tega pa vplivajo še na spoznavne procese, razpoloženje, delovanje srca, mišic, kosti ...« Na kratko povedano, prenizek nivo ščitničnih hormonov povzroča zaprtje, previsok pa drisko.

Sum na obolenja ščitnice

Če ščitnica proizvaja premalo ali preveč hormonov, lahko pride do različnih bolezenskih stanj. Zato je pravočasno zdravljenje izjemno pomembno, saj se tako izognemo nadaljnjim težavam, ki posegajo v telo od možganov do črevesja. Zato sogovornica predlaga, da natančno proučite znake. Če jih imate več, pojdite k svojemu zdravniku. Če obstaja sum, da ščitnica nenormalno deluje, je treba opraviti klinični pregled s poudarkom na tipanju ščitnice in krvne teste, s katerimi določijo raven hormona TSH, ki iz hipofize regulira delovanje ščitnice, in ščitničnih hormonov. »Normalne vrednosti ščitničnih hormonov, ki jih merijo v laboratoriju Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana, so: TSH = 0,59 – 4,23 mIU/mL; pT3 = 3,5 – 6,5 pmol/L in pT4 = 11,5 – 22,7 pmol/L. Poudariti pa moram, da referenčne vrednosti hormonov določi vsak posamezni laboratorij glede na metodo, ki jo uporablja. To moramo vedno upoštevati pri interpretaciji izvidov, zlasti ko gre za mejne vrednosti.«

Klinični in krvni preiskavi sledi ultrazvočna. »Z ultrazvokom dobimo podatke o velikosti, zgradbi in prekrvljenosti te žleze, zaznamo razne tvorbe in ciste ter ocenimo njihovo pomembnost. Z ultrazvokom lahko tudi opredelimo nekatere vrste vnetja ščitnice.« Da bi motnje pravočasno prepoznali, predstavljamo najpogostejše simptome, ki kažejo na težave s ščitnico.

 Hipotiroza ali hipertiroza?

Premalo dejavna ščitnica (hipotiroza) ne proizvaja dovolj ščitničnih hormonov. »Premalo aktivna ščitnica v prvi vrsti povzroča utrujenost. Ta simptom se lahko pojavlja še pri slabokrvnosti, vnetjih ali drugih težjih boleznih. Ker dobro sodelujemo z družinskimi zdravniki, iz izkušenj vemo, da hitro pomislijo na bolezen ščitnice in z laboratorijskim pregledom preverijo njeno delovanje.«  

Premalo delujoča ščitnica tudi upočasni presnovo, zaradi česar posameznik ne more doseči optimalne telesne teže, čeprav uživa enako količino hrane kot nekoč. »Ko je bolezen ščitnice enkrat urejena in raven TSH ter ščitničnih hormonov v normalnem območju, ščitnica nima več vpliva na težo, zato je treba vzrok iskati drugje.« Bolnikovi lasje postanejo tanjši, izpadajo, koža je suha in srbeča. Neravnovesje ščitničnih hormonov lahko vpliva tudi na proizvodnjo hormonov v možganih in s tem na naše razpoloženje. »Hudo pomanjkanje ščitničnih hormonov povzroči še težave s koncentracijo in premalo energije. Pri starejših osebah lahko neprepoznana in nezdravljena hipotiroza poslabša demenco. Zato v diagnostiki demence vedno preverijo tudi delovanje ščitnice.«

Ker se prebava upočasni, lahko pride še do zaprtja. Sogovornica še omeni, da bolnike s premalo delujočo ščitnico ves čas zebe, saj so ščitnični hormoni vpleteni tudi v ustrezno uravnavanje telesne temperature. Opozorila je še, da se bolezni ščitnice od sladkorne bolezni razlikujejo v tem, da na njihov potek ne moremo vplivati le s prehrano in telesno dejavnostjo. »Zato je tako zelo pomembno, da pravilno in redno jemljemo zdravila za zdravljenje ščitnice, če nam jih zdravnik predpiše.«

Simptomi preveč delujoče ščitnice (hipertiroza) se običajno začnejo s hujšanjem. »Do tega pride nenamerno, saj ti ljudje pojedo pogosto še več, kot so včasih.« Prav tako pogosteje odvajajo blato, imajo pospešen srčni utrip ali pa čutijo neredne ali močnejše utripe srca. Hkrati jim drhtijo roke, se veliko bolj potijo, kot so se včasih. Slabo prenašajo visoke temperature in vlago v okolju. »Pogosto so tesnobni (anksiozni), težko zaspijo in se ponoči zbujajo, njihove mišice so čedalje bolj šibke. Pri eni od bolezni (bazedovki) se lahko pojavi še prizadetost oči, ki ji pravimo ščitnična orbitopatija.«

Težje oblike zdravijo z močnimi protivnetnimi zdravili. »Z zgodnjim pristopom k zdravljenju se močno trudimo, da je bolnikov z izbuljenimi očmi, ki smo jih videvali včasih, čim manj.«

Dosmrtno zdravljenje

Znake prekomernega delovanja ščitnice lahko omilijo tako imenovani zaviralci receptorjev beta, ki zmanjšajo drhtenje rok in tesnobnost, ne vplivajo pa na raven ščitničnih hormonov. Ena možnost zdravljenja so tirostatiki (pri nas uporabljamo zdravili tiamazol in propiltiouracil), ki zavirajo nastajanje ščitničnih hormonov in jih je treba jemati od 12 do 18 mesecev. »Če se v tem času delovanje ščitnice ne uravnovesi ali pri določenih drugih pridruženih kliničnih zapletih, se odločimo za agresivnejše načine zdravljenja. Eno izmed teh je zdravljenje z radioaktivnim jodom, saj je ščitnica edini organ v telesu, ki kopiči jod. Gre za že staro uveljavljeno in preizkušeno obliko zdravljenja.« Jod s svojim sevanjem uniči predvsem tiste dele ščitnice, ki preveč delujejo, v nekaterih primerih pa celo žlezo.

Drugi način je operacija, ko ščitnico delno ali v celoti odstranijo. »Številni bolniki si po zdravljenju opomorejo, vendar se lahko hipertiroza še posebej pri bolnikih z basedowovo boleznijo (basedowova golša ali bazedovka je avtoimunska bolezen ščitnice, ki je pogostejša pri ženskah) ponovi. Pri bolnikih, ki so zaradi hipertiroidizma prejeli radioaktivni jod ali so bili operirani, se lahko razvije hipotiroza, pri kateri ščitnica ne tvori dovolj ščitničnih hormonov, zaradi česar se ves organizem upočasni in je potrebno zdravljenje z levotiroksinom (sintetičnim tiroksinom). Zato je po radiojodnem zdravljenju ali operaciji ščitnice potrebno redno, dosmrtno spremljanje ravni TSH vsaj enkrat letno (ali pogosteje, če tako svetuje tirolog). Tudi če je bila ob operaciji ščitnica le delno odstranjena, običajno uvedemo nadomestno zdravljenje z levotiroksinom v nižjem odmerku, da prihranimo 'napor' preostalemu ščitničnemu tkivu in preprečimo razvoj golše.«

Če je motnja v delovanju ščitnice le prehodna, posebni ukrepi niso potrebni. »Včasih stanje le spremljamo. Lahko pa mladi mamici, na primer pri poporodnem tiroiditisu, za nekaj mesecev predpišemo nadomeščanje ščitničnih hormonov. Pomanjkanje joda kot vzrok za hipotirozo in golšo v Sloveniji, kjer imamo ustrezno jodirano kuhinjsko sol od leta 1999, srečamo le izjemoma, običajno v primeru ekstremnih prehranjevalnih praks.« Če pa gre za trajno okvaro ščitnice, je potrebno dosmrtno nadomeščanje ščitničnih hormonov. »Učinek je viden približno tri tedne po začetku zdravljenja, hormonsko raven pa je treba redno nadzorovati,« nadaljuje sogovornica.

Golša ali struma

Ščitnica se lahko tudi poveča. Zatrdlino (bulo) na vratu opazimo sami ali nas nanjo opozorijo drugi. Lahko imamo občutek tujka na vratu, lahko je boleča ali nas celo duši. »Starejši ljudje še zdaj ob pregledu povedo, da je imela njihova mama ali babica na vratu 'krof', kot so na nekaterih območjih imenovali golšo.« Ščitnica se lahko v ekstremnem primeru poveča celo za dve debelini vratu. Hkrati je lahko povečana v celoti (difuzna golša) ali pa je povečan le del žleze v obliki enega ali več vozličev (nodozna golša). »Za vsak nodus (nekakšen vozel v ščitnici), ki ga najdemo pri bolniku, moramo z ustreznimi preiskavami oceniti, ali je morda maligen (takšni so na srečo izredno redki), ali je 'avtonomen' (to pomeni, da je ušel nadzoru glavne žleze hipofize in začel delovati po svoje, kar lahko povzroči hipertirozo), ali pa morda bolniku povzroča lokalne težave (tiščanje, težave s požiranjem, stiskanje sapnika). Na osnovi opravljenih preiskav se odločamo, kateri bolniki potrebujejo nadaljnje zdravljenje.«

Če ugotovijo, da gre za raka na ščitnici, bolnika napotijo na onkološki inštitut, kjer imajo izkušeno ekipo kirurgov. »V večini primerov se odločijo za operacijo ščitnice, včasih pa zdravljenje dopolnijo z visokimi dozami radioaktivnega joda ali obsevanjem, redko pa z dodatnimi oblikami onkološkega internističnega zdravljenja,« je sklenila doc. dr. Katica Bajuk Studen.

Društvo Metuljčica

Društvo Metuljčica je društvo za pomoč pri obolenjih ščitnice. Bolniki si izmenjujejo informacije in izkušnje, si pomagajo, kadar in če se bolezensko stanje poslabša, deluje tudi nekaj skupin za samopomoč. Člani društva pravijo, da se zaradi bolezni ščitnice »ne umre«, vendar gre za različne kronične bolezni, ki jih je treba dosmrtno zdraviti z ustrezno terapijo, ki je praviloma hormonska. Sedež društva je na Smrekarjevi 44 v Ljubljani, v Postojni, Novem mestu, Črnomlju, Kopru, Celju in Idriji pa obstajajo področne skupine. Po telefonu jih lahko dobite na številki 040 276 103.

Besedilo in fotografija: Neva Železnik


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media