Potujoče knjižnice niso veseli le zaradi knjig

Prosti čas | jan. '22

V Novem mestu je pred dobrimi štirimi leti zaživel projekt Bi knjigo na biciklu? Na fotografiji sta hvaležni uporabnik Antun Glücks ter Gorazd Plut. (Foto: arhiv Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto)

Prvo pravo potujočo knjižnico so imeli v Kopru – bralce na podeželju je bibliobus začel obiskovati pred 49 leti, januarja 1973. Danes je v Sloveniji že 13 knjižnic na kolesih, ki se ustavljajo na približno 800 postajališčih. Ta pa niso samo po vaseh, temveč tudi pred manjšimi vrtci in šolami, ustanovami za ljudi s posebnimi potrebami, zapori in domovi starejših občanov. Med odraslimi uporabniki je največ upokojencev in brezposelnih.

Knjižnice so bile dolgo hrami učenosti, kamor so smeli le »posvečeni«, torej tisti, ki so znali brati. Ko pa so v 19. stoletju postale bolj odprte, so prevzele vlogo spodbujanja branja in si zadale poslanstvo, da bodo dostop do knjig omogočile čim večjemu številu bralcev, pripoveduje bibliotekarska specialistka Tjaša Mrgole Jukič, predsednica Sekcije za potujoče knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, sicer pa zaposlena v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj. »Tako se je Lovro Stepišnik, ki velja za našega prvega potujočega knjižničarja, domislil, da bo knjige naložil v nahrbtni koš in jih ponujal po Pohorju. Zanimivo je, da je ob vračilu knjige povprašal po vsebini in tako ugotovil, ali jo je izposojevalec tudi prebral.« Sčasoma se je potujoče knjižničarstvo moderniziralo in v mnogih slovenskih knjižnicah so ustanovili oddelke potujoče knjižnice. »Potujoči knjižničarji so knjige nosili v kovčkih, mnogokrat so jih pustili na določenih mestih, recimo v gostilnah, in jih čez čas zamenjali z drugimi. Da bi jim olajšale delo, so jim knjižnice kupile kolesa, kar pa ne pomeni, da niso uporabljali tudi avtobusa in vlaka.«

Največji napredek pa je bil nakup bibliobusov, torej vozil, ki so jih spremenili v knjižnice. V Jugoslaviji s(m)o prvo knjižnico na kolesih dobili leta 1972 na Reki, naslednje leto v Kopru, kmalu pa še v Ljubljani, Mariboru in drugih večjih krajih, pojasnjuje vodja ptujske potujoče knjižnice. Danes jih je v Sloveniji 13: dva kombija (Tržič, Kamnik in Domžale skupaj) in 11 avtobusov (Ajdovščina, Koper, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Nova Gorica, Postojna, Ptuj, Tolmin in več knjižnic skupaj v Posavju).

Vloga knjižnic na kolesih je od njihovega nastanka do danes enaka – namenjene so vsem, ki sami do knjižnice ne morejo, pojasnjuje sogovornica. To so torej predšolski otroci, osnovnošolci in starejši ljudje, obiskujejo pa tudi ustanove za ljudi s posebnimi potrebami in zapore. Takšno mrežo potujočih knjižnic, kot jo imamo v Sloveniji, ima večina evropskih držav, med najrazvitejšimi pa so na severu. Sicer pa imajo bibliobuse na vseh celinah in vsi delujejo po enakih principih. In še zanimivost: »Pred pojavom prvih avtomobilov so knjige po Evropi do bralcev pripeljali s konjsko vprego.«

Branje osrečuje in bogati

Branje kakovostne literature je dobrodejno, celo terapevtsko, in za marsikoga je takšen tudi obisk potujoče knjižnice. Tjaša Mrgole Jukič pravi, da zlasti starejši po vaseh komaj čakajo na prihod bibliobusa. »Med našimi bralci je največ upokojencev, kar nekaj jih šteje čez 80 let, ena od pridnih bralk ima 91 let. Potujoča knjižnica je prostor, ki deluje butično, ne pomagamo le pri izboru gradiva, pač pa z bralci ustvarimo prav posebne medsebojne odnose. Večkrat kdo od starejših počaka, da se bibliobus izprazni, saj mu tako lahko posvetim več časa za izbor, predvsem pa za pogovor.« Dobra stran takšne knjižnice je tudi ta, da se obiskovalci po izposoji še družijo pred vozilom, dodaja sogovornica. »Na posameznem postajališču smo v povprečju 45 minut, na nekaterih 20 minut, na drugih pa stojimo tudi po dve uri. Dolžino postanka določamo po obisku.«

Novi koronavirus je spremenil tudi delovanje potujočih knjižnic. Ko so lani spomladi po dvomesečni ustavitvi javnega življenja bibliobusi ponovno začeli voziti, so se jih bralci silno razveselili. »S kolegom sva najpogosteje slišala: Kako smo vas pogrešali! Šole in vrtci so bili zaprti, najštevilčnejši so bili prav starejši bralci. Izposojali so si velikanske količine knjig, izposoja je nenormalno zrastla.« Žal je med epidemijo začasno zastalo tudi obiskovanje zamejcev na Madžarskem, v Italiji in na Hrvaškem.

Za vsakogar nekaj

Obisk potujoče knjižnice je dogodek, ki ga ne gre izpustiti. (Foto: arhiv Knjižnice Ivana Potrča Ptuj)

Nekateri uporabniki potrebujejo nasvet, kaj naj si izposodijo, spet drugi že natančno vedo, kaj bodo odnesli domov, pravi knjižničarka. »Več bralcev, kot bi si morda mislili, želi gradivo, za katero so izvedeli na primer iz revij ali na radiu. Včasih pa se spomnijo starih romanov, ki so jih brali nekoč in bi jih spet želeli vzeti v roke. Vedno pa imajo radi tudi kakšen nasvet in priporočilo knjižničarja. Mi pa tudi vemo, kaj uporabnik rad bere, zato mu lahko svetujemo. Večina starejših ne zna rezervirati gradiva na spletu, ne pošljejo nam niti SMS-ja, pač pa največkrat pridejo z listki želja.«

Sogovornica ugotavlja, da mnogi starejši posegajo po strokovni literaturi (psihologija, vrt in rože, potopisi). »Moški si izposojajo zgodovinske knjige, številni vojno tematiko in tudi kriminalke, ženske pa imajo raje družbene romane. Pa ne preveč ljubezni, sem za to prestara, mi rečejo. Radi imajo domače avtorje, kar pospremijo z besedami, naj se dogaja pri nas, pa tudi tuja imena me motijo. Veliko babic in dedkov izbere pravljice, ki jih berejo vnukom.«

Tjaša Mrgole Jukič poudarja, da potujoče knjižnice oziroma bibliobusi ne vozijo gradiva na dom, ampak se ustavljajo na postajališčih (urnik je objavljen tudi na spletnih straneh matičnih knjižnic). »Res pa je, da imamo skoraj vsi kakšnega člana, ki ne more več do postajališča. Če nima nikogar, ki bi zanj lahko prišel po knjige, navadno za to prosijo otroke, vnuke, sosede, in če stanuje ob naši poti, se ustavimo in mu jih v vrečki dostavimo.«

Da bi dostop do knjižničnega gradiva še olajšali, so nekatere knjižnice poleg bibliobusa uvedle še druge načine dostave gradiva. »Zelo dobre rezultate imajo ljubljanski knjižničarji, ki obiskujejo domove za starejše občane, kjer stanovalcem tudi pripovedujejo pravljice. Mestna knjižnica Ljubljana ponuja še obisk na domu, ki je namenjen tistim, ki sami do knjižnice ne morejo. Zanimiv projekt ponuja Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto; pobudnik storitve Bi knjigo na biciklu? je Novomeška kolesarska mreža oziroma njen član Gorazd Plut. Kolesarji prostovoljci dvakrat na mesec uporabnikom, ki sami zaradi različnih razlogov ne morejo do knjižnice, dostavijo naročene knjige, prebrane pa vrnejo v knjižnico.« Iz vsake knjižnice pa knjige lahko tudi pošljejo po pošti.  

Sogovornica je prepričana, da starejšemu človeku, ki si želi brati, največ pomeni obisk bibliobusa, saj poklepeta s knjižničarjem, sam izbere knjige, hkrati pa sreča še veliko drugih bralcev. »Obisk potujoče knjižnice je zanj dogodek, ki ga ne sme izpustiti.«

Natalija Mljač


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media