Ne hodi in še zdaj težko diha
PO SLEDEH OKUŽBE S KORONAVIRUSOM
Pred upokojitvijo je bila Breda Senčar sopranistka in radijska novinarka na RTV SLO, kjer je pokrivala šolstvo in glasbena dogajanja. Lani januarja je za covidom najprej zbolel njen sin Medard, s katerim živi v skupnem gospodinjstvu. Le nekaj dni za njim je virus napadel še njo. Če je sin, zdrav štiridesetletnik, covid prebolel tako rekoč mimogrede, pa je naši sogovornici, ki se je rodila leta 1943, čez noč in najbrž za vedno spremenil življenje.
Neskončno rada je hodila v naravo in obiskovala številne koncerte, dramske predstave in razstave, na izletih upokojenih novinarjev je v vsaki cerkvi zapela Ave Marijo, zdaj pa je zaprta med štiri stene svojega stanovanja v Šiški, pa tudi peti ne more več. Kratkočasi se tako, da posluša radio, gleda televizor, bere revije in časopise ter knjige. Po stanovanju hodi le s hojco. Pa še to težko. Le z rokami lahko počne vse, kar je pred boleznijo. Se pa tudi pri tem hitro utrudi. »Naj poudarim, da nisem doma, ker bi to hotela. Enostavno ne morem samostojno hoditi, čeprav vsak dan delam vaje za moč mišic na nogah in rokah in si tudi plačujem pogoste vaje s terapevtoma, ki prihajata k meni na dom,« začne z nami deliti svojo zgodbo. Potem še žalostno doda: »Čeprav sem že dihala s polnimi pljuči, pa me zdaj znova občasno duši. Covid ima dolge kremplje in nas napada tudi po ozdravitvi.« Še najmanj pa jo moti, da je izgubila skoraj vse lase, ki so bili prej kar gosti. Naj povem še to, da je moja novinarska kolegica Breda mlajša sestra legendarne in zdaj žal že pokojne prim. Mojce Senčar, ki je bila ikona Združenja Europa Donna.
Okužba kljub zaščitnim ukrepom
Ne ve, kje in kako sta se s sinom okužila. Zdelo se jima je zelo nenavadno, da sta zbolela, saj sta upoštevala vse ukrepe. Tako nista hodila v množico, ukinila sta večino stikov, umivala in razkuževala sta si roke, v vseh zaprtih prostorih sta nosila masko. Kamor koli sta šla, sta pazila tudi na primerno razdaljo. »Tudi v hišnem dvigalu sva nosila masko, zato sva bila takrat deležna kar nekaj čudnih pogledov.« Marsikateri že takrat te bolezni niso resno jemali. Še huje, niso verjeli, da sploh obstaja.«
Breda žal ni bila med prvimi na vrsti za cepljenje, prej je zbolela. Če bi dobila vsaj prvi odmerek cepiva, je prepričana, da bi bil »njen covid« veliko bolj milosten do nje. »Cepljeni zbolijo veliko manj pogosto, če pa zbolijo, je potek bolezni pri njih praviloma blag.« Ko je že imela diagnozo, je upala, da bo kot pri sinu covid hitro minil. Pa ni bilo tako. »Imela sem zelo slabo nasičenost s kisikom (zelo slabo saturacijo). Pristala sem v plenicah. Imela sem vse višjo telesno temperaturo, čedalje težje sem dihala in vse slabše sem se počutila.« Da ima covid, so ugotovili v črnuškem zdravstvenem domu. »Od tam so me odpeljali v klinični center in pristala sem v novoustanovljeni bolnišnici za zdravljenje covidnih bolnikov v Šiški – v Bolnišnici dr. Petra Držaja. Obdana s katetri in številnimi cevkami se v postelji niti obračati nisem mogla, kaj šele da bi lahko vstala in odšla na stranišče. Odvisna sem bila od skrbne nege medicinskih sester, kajti iz plenic sem se izkopala šele v rehabilitacijskem centru Soča.« Prizna, da je imela ob diagnozi preveč kilogramov, visok krvni tlak in težave s ščitnico. Drugače pa je bila relativno zdrava, saj sta s sinom sama kar celih petnajst let po možganski kapi negovala nepokretnega moža in očeta, nekdanjega pionirja povojnega Radia Slovenija in šahovskega mojstra Zvoneta Kržišnika. »Ni bilo lahko skrbeti zanj, ampak če imaš partnerja rad, mu pomagaš.« Posebej poudari, da je zanj zelo lepo skrbel tudi sin. No, njen mož je umrl pred štirimi leti.
Iz bolnišnice v bolnišnico
Potem se je Breda vrnila k svoji pripovedi o covidu. »V Bolnišnici dr. Petra Držaja so me takoj premestili na intenzivno nego in mi dali masko s kisikom.« Kot v morečih sanjah pa še danes sliši vpitje vran, ki so posedale na drevesih ob bolnišnici. Skozi okno sobe, kjer je ležala, pa je videla le mrak, meglo in občasno kakšno snežinko. »Ko so v bolnišnici izvedeli, da sem bila tudi sopranistka, so mi v sobo prinesli kasetofon s klasično glasbo, ki mi je najbolj ljuba. Zato se jim najiskreneje zahvaljujem, saj me je ta glasba vračala v srečna obdobja mojega življenja in mi dajala upanje, da bom nekoč morda spet zdrava, da bom še šla na kakšen koncert.« Glasba pa je tudi preglasila obupne krike drugih obolelih za covidom. »V vseh bolnišnicah smo bile v sobi vedno tri osebe, razen na Golniku, kjer jih je bilo več. Spominjam se tudi osebja. Videti so bili kot vesoljci.« Z njenim zdravjem pa je šlo samo še navzdol. Kot v megli se spominja že omenjenih cevk, nenehnega zbadanja, saj ima slabe in tanke žile. »Vso to neprestano 'špikanje' me je vznemirjalo in bolelo …«
Ne ve natanko, kdaj so jo odpeljali v bolnišnico na Golniku, in tudi tega ne, koliko časa je bila v umetni komi, priklopljena na aparate. Po razmisleku še pravi, da misli, da ima od intubacije, ko so jo priklopili na umetna pljuča, šibkejši glas, da težje požira, zaradi dolgotrajnega ležanja pa zelo oslabljene mišice celega telesa. »V tem času so me negovali drugi ter me umetno hranili.« Sicer pa se spominja, da se ji je med komo veliko dogajalo. Nikoli pa ne bo zagotovo vedela, ali je bilo vse, kar je tedaj doživljala oziroma »videla«, res ali so bile le njene blodnje. Pove, da je bila »edina dobra stran covida izguba kilogramov. Zdaj imam več kot 30 kilogramov manj.« In zamišljeno nadaljuje: »Če bi tedaj umrla, tega sploh ne bi vedela. Kar odšla bi v večnost.«
Ve pa, da nikoli v življenju ni dobila v telo toliko antibiotikov, inzulina in še številnih drugih zdravil kot prav med zdravljenjem. Tudi na rentgenu je bila vsaj desetkrat. Ampak vse to, kar jo je zastrupljalo, ji je rešilo življenje. Ko so jo prebudili iz umetne kome in jo odključili z ventilatorja, so bili vsi presenečeni, da je pri zavesti, ni zmedena, normalno razmišlja in presoja. »Najbolj je bil vesel sin, tudi prijatelji in znanci, ko so ugotovili, da sem še živa.« Sinu so namreč večkrat namignili, da je veliko vprašanje, ali se bo njegova mama še zbudila, saj ima hudo obliko bolezni ...
Ko je prišla k sebi, ji ni bilo prijetno pri srcu. »Spoznanje, da me umivajo tujci, da ne morem sama na stranišče, da imam plenice, me je strašno pretreslo.« Kot da bi ji nekdo vzel vse človeško dostojanstvo ... Obljubili so ji, da jo bodo poslali v negovalno in rehabilitacijsko bolnišnico v Sežani na nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja. »Bila sem srečna, saj vem, da zrak pod pinjami blagodejno vpliva na pljuča.« Ne ve, zakaj potem le ni šla tja. Poslali so jo v Terme Topolšica, kjer so jo prijazno sprejeli in ji zelo pomagali. »V vmesnem času pa so me na Golniku poskušali pripraviti do tega, da bi sama vstala in sama sedla na posteljo.« Bila je prizadevna učenka, a čisto brez moči.
Počasno okrevanje
V zdravilišču je bila zadovoljna, počasi je napredovala. Dve zelo prijazni in prizadevni fizioterapevtki, njena angela, sta jo učili hoditi s hidravlično hoduljo. Za največji dosežek je štela to, da je lahko sama vstala iz postelje in se tudi vrnila vanjo. »Zjokala sem se od sreče, ko so v celjskem laboratoriju ugotovili, da nimam nobene bolnišnične okužbe.« To ji je omogočilo, da je lahko v Soči rehabilitacijo nadaljevala na oddelku z drugimi prebolelimi pacienti. Pravi, da so ji zelo koristile dihalne vaje, s katerimi si je okrepila pljuča, fizioterapija in delovna terapija, in da je z vozička na koncu presedlala na hoduljo oziroma rolator. »Končno sem se lahko tudi sama umila v kopalnici in prvič samostojno uporabila tudi stranišče.«
Od 18. junija lani je spet doma. S sinom sta se cepila takoj, ko je prišla domov. »Drugič pa me je prišla na dom cepit patronažna sestra.« Pravi, da so patronažne sestre dobra bitja, ki jih mnogi ljudje premalo poznajo in cenijo. »Zdaj me čaka še tretji poživitveni odmerek cepiva.« Se pa iskreno čudi, da je med Slovenci toliko takih, ki napadajo cepljene in celo pravijo, da tisti, ki so covid preboleli, lažejo. »Bojim se, da je prav zaradi tistih, ki ne zaupajo znanosti in se ne cepijo, pred nami huda zima. Znanstveniki nas namreč že nekaj časa opozarjajo na številne podtipe in nove različice virusov. Zato pravim vsem, ki berete Vzajemnost, cepite se, če se še niste. Nikomur ne privoščim, da bi zbolel ali celo zaradi lastne neumnosti prezgodaj umrl,« še pove. »Z veliko žalostjo in razočaranjem gledam na vse, ki ne verjamejo v virus in so prepričani, da je covid navadna gripa in da so bolnišnice prazne in da tudi prebolevniki lažemo. Če bi slišali smrtne krike, kot sem jih sama na Golniku, ne bi tako govorili.«
Končno pa pravi, da je prepričana, da je ostala živa tudi zaradi uživanja vitamina D3, ki ga že vrsto let jemlje v nekoliko večji dozi od priporočene.
