Bom narisal kar fraktalno risbo …

Prosti čas | jan. '22

Naši vnuki

Pravijo, da je treba v zrelih letih paziti na svoje mentalno zdravje in vsak dan »prisiliti« možgančke, da mislijo, delajo, ustvarjajo ... Pravijo tudi, da naj bi se človek na stara leta učil nekaj povsem novega. Razmišljala sem o tem in se odločila, da se bom v našem centru aktivnosti prijavila v tečaj risanja fraktalne risbe, saj o tem nisem še nič slišala.

Prijazna učiteljica nam je razložila, da je to pravzaprav ena izmed novih terapevtskih metod, ki človeka pomirja, sprosti, odmakne od napetosti vsakdanjega življenja, ga odvrne od negativnega razmišljanja in mu daje občutek ustvarjalne moči. In smo začeli risati ... Miže. S črnim kemičnim svinčnikom na bel list. Risati tako kot nam roka »teče« po papirju: naravnost, postrani, v krogih, vijugah, gori in doli, levo in desno ... Ko smo odprli oči, smo ugotovili, da smo narisali zelo zanimivo mrežo ravnih in zavitih črt. Začetek risanja smo povezali s koncem risanja. Te »predalčke« smo potem pobarvali. Barvice smo izbirali miže, barvali smo seveda z odprtimi očmi. Čisto majhne prostorčke s temnejšimi barvami, večje s svetlejšimi barvami. Nastala je krasna fraktalna risba. 

In fraktalne risbe, takšne in drugačne, še vedno nastajajo …

Med krompirjevimi počitnicami sta prišla k meni vnukinja, osnovnošolka, in vnuk, star štiri leta in pol. Ker sem ravno delala »domačo nalogo« oziroma dokončevala risbo, je vnukinjo strašno zanimalo, kaj je to. Povedala sem ji vse od začetka do konca in tudi sama je hotela to poskusiti. Ta mali je vneto poslušal in poskusil tudi sam. In tako smo risali in barvali v troje …

Čez nekaj dni me je poklicala hči in mi povedala, da je vprašala svojega malega, kaj bi se rad igral. In baje je rekel: »Ah, bom narisal kar eno fraktalno risbo!« Razlagal je mami, kaj in kako se dela, kaj in kako se barva, kaj se dela miže in kaj z odprtimi očmi, zakaj potrebuje črn kemični svinčnik, koliko kvadratkov lahko pobarva ipd. In tudi njegova mama je izvedela nekaj novega … Ni razumela vsega, kar ji je razlagal, zato me je poklicala in vprašala, kaj je pravzaprav to in kaj vse ji je hotel povedati. Še vedno mi ni jasno, kako si je vse to zapomnil. Te male buče si veliko zapomnijo – tudi tisto, za kar se nam zdi, da so preslišale.

Ko nam je učiteljica na eni od naslednjih ur rekla, naj poskusimo risati tudi v družini z vnuki, sem ji povedala, da mi že rišemo.

Ester Srdarev


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media