O medgeneracijski nepravičnosti
Z izrazom medgeneracijska solidarnost po navadi mislimo na solidarnost do starejših generacij, redko pa je govora o solidarnosti do mlajših ali celo do še nerojenih generacij. To so tiste, ki bodo čutile negativne posledice degradiranega okolja, zato lahko govorimo o medgeneracijski nepravičnosti.
Ko gre za konkretne osebe, otroke in vnuke, je skrb za potomce nekaj najbolj naravnega, samo po sebi umevnega. A ko je govora o prihodnosti in dobrobiti prihodnjih generacij, se le redki prepoznajo kot del problema, še manj pa kot del rešitve za nastalo podnebno krizo, v katero smo pripeljali naš planet.
Ideja medgeneracijske pravičnosti pravi, da moramo že danes živeti tako, da ne poslabšujemo življenjskih pogojev prihodnjim rodovom, ki nimajo možnosti odločanja in vplivanja na lastno prihodnost. Z drugimi besedami: povzročanje obsežne degradacije okolja je škodljivo za prihodnje generacije, zato je moralno slabo in medgeneracijsko nepravično. Še nikoli v zgodovini človeštva odločitve ene generacije niso imele tako obsežnih posledic na prihodnje generacije.
Odgovornost države za prihodnje generacije
V nekaterih državah so se resno lotili reševanja te nepravičnosti. Nemško ustavno sodišče je v začetku lanskega leta razsodilo, da so deli zakona o boju proti podnebnim spremembam v neskladju z ustavo. Zakon je namreč stroške in odgovornost za znižanje toplogrednih plinov preložil na prihodnje generacije, ki se bodo morale odpovedati marsičemu, ker danes ne naredimo dovolj za znižanje izpustov toplogrednih plinov, ki jih proizvajamo ob ustvarjanju blaginje. Razsodba medgeneracijsko solidarnost postavlja na nove temelje, saj določa, da je država objektivno odgovorna za prihodnje generacije. Težava okoljevarstvenih projektov je, da njihovi stroški nastanejo danes, koristi pa bodo vidne v več ali manj oddaljeni prihodnosti. Zato je treba najti način, da se ti stroški pravično prerazporedijo na daljše obdobje.
Obstajajo tudi druge rešitve: zapis pravic prihodnjih generacij v ustavo in v vzpostavitvi varuha prihodnjih generacij, kar so že naredili v Walesu in na Finskem. Varuh pomeni sistemsko rešitev, saj bo politične odločevalce pri sprejemanju pomembnih odločitev spodbujal k upoštevanju interesov prihodnjih generacij in si prizadeval za spoštovanje okoljevarstvenih omejitev, ki onemogočajo degradacijo okolja.
Precej pripadnikov srednje in starejše generacije (babyboom generacije) se neradi odpovedujemo »komoditeti«, ki smo se je navadili v zadnjih desetletjih blaginje. Pri tem mislimo na pridobljene ugodnosti, potrošništvo, potovanja, vožnjo z avtomobilom, čeprav bi se lahko vozili s kolesom ali javnim potniškim prometom ali se podali peš. Marsikdo se raje izogiba pogovorom o tem, presliši ali gleda stran, kot da se ga podnebna kriza ne tiče. Nekateri podnebnim aktivistom očitajo, da jim vzbujajo slabo vest in občutek krivde. Ali pa s prstom kažejo na največje onesnaževalce, da naj na primer najprej »ugasnejo« TEŠ 6, spravijo tovornjake s cest (tovornjake na vlake, kamione na vagone), omejijo poslovna potovanja z letalom itd., ne pa da pritiskajo na navadne ljudi in gospodinjstva z izgovorom: »Saj ločujem odpadke, kot posameznik pa sem itak le kaplja v morju.«
Rešitev je lahko ozaveščanje in nagovarjanje srednje in starejše generacije, da se prepoznata kot del tako problema kot tudi rešitve. Da vsak posameznik razmisli, kaj lahko stori, kako naj živi bolj okolju prijazno, čemu se je pripravljen odpovedati. Vpraša naj se, kako spremeniti navade, ki obremenjujejo okolje, in naj najde zadovoljstvo v nečem drugem kot na primer v obiskovanju oddaljenih krajev, kamor je treba potovati z letalom, ali da svoja potovanja vsaj omeji, uporablja javni potniški promet ali sopotništvo (prevozi.org), omeji kupovanje izdelkov in hrane iz oddaljenih krajev itd. Mnogo je načinov, kako lahko znižamo ogljični odtis. Ni treba vsega posedovati oziroma kupovati, marsikaj se po potrebi lahko najame, zamenja ali souporablja, popravi, zašije itd. Podprimo stranke, ki se v svojih programih odločno borijo proti degradaciji okolja.
Mnogi mladi so precej bolj okoljsko ozaveščeni kot njihovi starši ali stari starši. Ne potujejo z letali, uporabljajo javni prevoz ali kolo, pazijo na porabo vode in elektrike, uživajo le lokalno pridelano hrano, zmanjšujejo odpadke, le izjemoma kupujejo nova oblačila itd. Prav bi bilo, da tudi druge generacije prepoznamo potrebo po spremembi miselnosti in navad, to tudi ozavestimo in dejansko ravnamo drugače. Predvsem pa mora vsak začeti pri sebi in biti vzor drugim. Le na ta način bomo dosegli medgeneracijsko solidarnost in pravičnost.
