Globinska slika Istre v strunjanskih klifih

Prosti čas | jan. '22

Vandramo po Sloveniji

Zimski sprehod pod Strunjanskim klifom

Ne boste našli boljše januarske naravne plaže v Sloveniji kot v Strunjanu. Biti »preboden od sonca«, kot bi rekel pesnik Salvatore Quasimodo, in opazovati svoje lastne dolge sence na morskem produ? Zadihati mehak slanikast zrak? Tudi pozimi? Poiščite jih torej, te klife, strme, ponekod navpične stene strunjanskega polotoka, ki padajo naravnost v morje; male skrite zalivčke, v katerih ste se poleti morda kdaj samotno kopali.

Pri teh nekaj desetih kilometrih istrske obale (46,6 km, če smo natančni), ki jo imamo, pri vsem tem prerivanju plaž, solin, lagun, izlivov, cestišč, industrije, pristanišč in naselij je ta naravna obala pravi čudež, velika učilnica geologije, geomorfologije in botanike, je staro izročilo narave sredi zasople urbanizacije.

Pogled izpod klifa: ko sonce »pade« v morje.

Najlepše je te naravne stene, ta klif, ki spada v Krajinski park Strunjan, doživeti v blagem zalivu, ki ima ime po sv. Križu; nosi pa tudi ime Mesečev zaliv. Vanj lahko torej pridete, če se takoj za Vilo Tartini, desno od plaže, napotite po položnem, a ozkem obrežju. Prepadni klifi se tu grezijo tudi 80 metrov globoko – oziroma se vzpenjajo nad vašimi glavami ravno toliko visoko. Kot razviharjeni valovi se po njihovih stenah vijejo značilne plasti fliša. V vznožju, ki se lepo podaja sprehodom, se širi značilna abrazijska prodna terasa, nasuta z odkruški fliša, ki jih je v ritmičnem dvigovanju in upadanju, še bolj pa seveda v viharjih, razsulo morje. Zlasti je zanimiv obisk ob oseki, ko v bibavičnem pasu opazujemo živo zelene kvadraste kamne z gosto algasto zarastjo, lep »podvodni travnik« z morskimi ježki, leščurji, morsko solato, spalancanijevimi črvi in različnimi rakci ter endolitskimi školjkami, ki živijo v sožitju s kamninami in jih razjedajo, pri čemer so zaveznice rušilnih valov. Nekatere živalce, kot je rdeča morska vetrnica, so prilepljene. Sprehajalec mora občudovati njihovo fiziologijo, odporno proti okrutnim spremembam vode in suše, pripeki in mrazu. Kar opazujemo nad tem »travnikom«, so ostanki morja v eocenu (ki je pododdelek terciarja, zemeljskega obdobja izpred 54 do 38 milijonov let, ko »smo« začeli prevladovati sesalci), so skladi, ki so jih dvignili gorotvorni procesi.

Dramatičnost narave

Če bi stotisočletja lahko strnili v eno minuto, bi bili osupli od njene dinamike in dramatičnosti. Koliko narivanja, gubanja, sesuvanja krhkega ostenja! Koliko odpihovanja! Koliko zdiranja po hudih nalivih! V burji ali morskem pršcu boste bližje čutili gibala teh nenehnih sprememb, v katerih je en človeški vek krajši kot švist nevidne razpoke v kamnu. Kadar je bibavica nizka, se obrežni pas pod tem največjim flišnim klifom ob vsem Jadranu pomakne daleč v morje in podvodno življenje začne migetati pred vašimi očmi in za hip se vam zazdi, kot da ste zagledali odrto kožo velikanskega bitja našega sveta.

Navadna jagodičnica, v Strunjanu je njeno edino znano nahajališče v Sloveniji. (Foto: parkstrunjan.si)

Če se boste ozrli okoli po ljudeh, boste morda začutili, da še kdo blodi v podobnih mislih. Tu in tam bo kdo posedal na svojem kamnu, po navadi zaprtih oči, ker je tako najlepše občutiti, kako se je sonce uneslo s svojimi spečeninami. In če jih bo nizko sonce grizljalo po zamaknjenih obrazih in nekatere tudi po goli koži, kakor so jo prejeli od matere, vas bo to pleme z nevidnimi nitkami primaknilo k sebi. Res da vas morda ne bo nihče pogledal v oči. Sploh se bo delal, kot da vas ni. Tako se vedejo živalce, ki vedo, da bolehajo za isto boleznijo ali isto ljubeznijo: do sonca, do hrepenenjskih daljav, ki jih skriva za svojim obzorjem morje, pa čeprav tako majhno morje, kot je veliko majhno slovensko morje. Smete sanjati, kaj bi vam znala o njem povedati lepa Vida iz Devina. Iz razpok sovdanskih skladov se bodo onemoglo sklanjala stebla jagodičnice. Prepoznali jo boste po rdečih jagodah, ki še niso odpadle. To so Vidini uhančki. V njih pozimi zamira žerjavka sonca, ki se ni dalo dosti premotiti dežju.

Najlepše se je kar iztegniti po brežinah pod klifom, uživati sonce, nemara namakati noge ali poslušati plivkanje valov. Ali pa si takrat, ko z dlanmi otipate morsko peno, ki jo zapuščajo valovi na škrebljajočih kamenčkih, zaželeti, da ne bi z morja adrijanskega pribučalo kaj hujšega. Pomisliti, da smo samo pena, ki jo prinaša morje. To morje, ki valovi, pa je čas. Brezčasje.

Besedilo in fotografiji Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media