Glasbeno popotovanje Draga Vovka

Prosti čas | jan. '22

Drago Vovk (na katrci) s člani skupine Rudolfovo pod novomeško kapiteljsko cerkvijo leta 1975 (foto: mimoidoči)

Novomeška rokovska skupina Rudolfovo je sredi sedemdesetih let ustvarila enega največjih hitov Grem domov v Novo mesto. Besedilo pesmi je napisal Drago Vovk, vrstnik in prijatelj članov skupine, na enem od druženj v takratni Perovi gostilni v Novem mestu, današnjem Slonu. Napisal je še eno legendarno pesem – Peronospora je živ hudič, ki sta jo izvajala ansambel Henček in Pero Lovšin.

Drago ni bil nikoli glasbenik, je pa z glasbo zelo povezan že od najstniških let. Kot novinar že petdeset let piše o glasbi in tudi fotografira, je avtor radijskih oddaj, lastnik snemalnega studia Sraka in Radia Sraka, ki je že od začetka družinski radio. Svoje prve prispevke in fotografije je objavljal v Dolenjskem listu, pozneje pa je pisal za številne revije in časopise (od Stopa, Antene, Mladine, 7D, Kiha do Nedela, Reporterja, Slovenskih novic), še vedno pa sodeluje z našo revijo, kjer predstavlja nekoč zelo uspešne ustvarjalce narodnozabavne glasbe. Pisal je tudi za jugoslovanski reviji Džuboks in Start ter angleški glasbeni časopis Folk News. V tem času se je nabralo veliko fotografij domačih in tujih glasbenih ustvarjalcev in spominov na stare dobre čase, ko še ni bilo interneta in smo poslušali še gramofonske plošče in kasete.

Od rokenrola do ljudskih godcev

Lojze Slak v svojem vinogradu na Trški gori leta 2010

Delček tega, kar se je v vseh teh letih nabralo v Dragovem osebnem arhivu, je na ogled v novomeškem Jakčevem domu, ki spada pod Dolenjski muzej. Razstava z naslovom Glasba skozi objektiv Draga Vovka je posvečena vsem glasbenim zvrstem od rokenrola, panka, kantavtorjev do narodnozabavne glasbe. Gre za izključno slovensko glasbo z večjim poudarkom na dolenjsko-belokranjskih in posavskih glasbenikih, ki bo na ogled še do sredine februarja. Poleg skupine Rudolfovo so tu še fotografije Lojzeta Slaka, ansambla Henček, tudi Vlada Kreslina in Pera Lovšina. Najljubša pa mu je fotografija pevke Tatjane Gros s triletno hčerko Urško. Poleg fotografij so razstavljeni tudi različni predmeti, plakati, članki, pisalni stroj, gramofon in kasetofon, na katerih si lahko zavrtimo izbrano glasbo. Ali pa izberemo svojo pesem v starem džuboksu, kjer je shranjenih 50 slovenskih plošč različnih glasbenih zvrsti: od rokenrola, pop glasbe do narodnozabavne glasbe. »Džuboks sem za 300 mark odkupil od novomeškega gostilničarja, ki se ga je želel znebiti. Kasneje se je premislil in ga želel odkupiti nazaj za 400 mark, vendar sem ga obdržal,« pove.

Nad glasbo se je navdušil že v osnovni šoli, ko je ob sredah, ko je oče kegljal, pri mamini sodelavki poslušal gramofonske plošče. Gramofona mu starši niso kupili, so pa plačali naročnino na znan angleški glasbeni tednik New Musical Express. »Tako sem kar dobro poznal dogajanja na področju popularne glasbe po svetu,« pove. Še kot mladoleten se je želel udeležiti znamenitega angleškega festivala Isle of Wight, vendar mu starši niso dovolili in so mu raje kupili gramofon Solo. Na prvi festival v tujini je odpotoval na rokovski festival v Cambridgeu, potem na džezovski festival v švicarskem mestu Montreux in kasneje še na mnoge druge. Ko je obiskoval glasbene festivale po Evropi, je spoznal tudi prireditelje glasbenih dogodkov. Na njegovo pobudo so na njih nastopili tudi naši glasbeniki. Na zimski festival folk glasbe v Dordrechtu na Nizozemskem je pripeljal Slava Pluta, ki je igral na diatonično harmoniko, in njegovega očeta Tončka iz Semiča, ki je zaigral na bršljanov list, ter godca na violinske citre Jožeta Zajca iz Dobrepolja. »Tonček in Slavo sta tako navdušila prireditelje največjega folk festivala v Rotterdamu na Nizozemskem, da so ju naslednje leto povabili na nastop,« se spominja Drago in pove, da so potem sestavili še spremljevalno skupino, v kateri so bili basist Tomaž Zorko, violinist in godec na tamburico Bojan Arh ter kitarist in godec na tamburico Cveto Šali.

Drago je sodeloval tudi pri nastanku prvega Rock Otočca leta 1976. »V takratni novomeški mladinski organizaciji so se odločili, da po tujem vzoru naredimo na Otočcu rokovski festival. Pri tem nam je pomagal Stopov glasbeni urednik Stane Sušnik, ki je poznal vse slovenske rokovske glasbenike,« razlaga Drago. Naslednji dan po festivalu pa ga je obiskal miličnik, ker je Tomaž Domicelj tam prepeval Tiček moj, s teboj igral se bom nocoj, zato naslednjega festivala na Otočcu ni bilo, so pa naredili bolj akustičnega v Dolenjskih Toplicah.

Od snemalnega studia do radia

Na naše koncertne odre je kot organizator prireditev, tako samostojno kot urednik za pop in džez glasbo na Festivalu Ljubljana, kjer je bil zaposlen, pripeljal številne svetovne umetnike. Pripravljal in vodil je tudi glasbene oddaje na Radiu Študent, Radiu Glas Ljubljana ter Valu 202 in prvem programu ljubljanskega radia. Kljub upokojitvi še vedno pripravlja ponedeljkove večere z glasbo sveta na Radiu Sraka.

Drago ob znamenitem džuboksu na razstavi

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je Drago uspešno vodil potujočo video diskoteko in pod okriljem Glasbene mladine Slovenije predstavljal zgodovino rokovske glasbe in prepotoval dobršen del Slovenije. Leta 1988 pa je v domači hiši na Valantičevem odprl snemalni studio Sraka, kjer so svojo glasbo prenašali na trakove mnogi ustvarjalci rokovske in pop glasbe ter narodnozabavne glasbe pa tudi ljudski godci in pevci, od citrarja Karlija Gradišnika, harmonikarja Tineta Lesjaka do godca na bršljanov list Tončka Pluta. Sraka je postala tudi založniška hiša in je do danes izdala 166 kaset in skoraj 100 zgoščenk.

Ko se je spremenila zakonodaja in so radijske postaje lahko ustanovili tudi zasebniki, je Drago naredil k hiši prizidek. Prvega decembra 1993 je začel na frekvenci 94,6 MhZ v živo oddajati Radio Sraka. Najprej so narodnozabavno glasbo predvajali do 8. ure zjutraj, potem so ugotovili, da je to pri poslušalcih najbolj priljubljena glasba, in tako jo skupaj s slovenskimi popevkami predvajajo ves dan. Ob večerih med 20. in 24. uro pa imajo tematske glasbene večere: v ponedeljek je glasba sveta (folk, bluz, kantri, džez, kantavtorji), v torek zimzelene melodije, v sredo Balkan ekspres, ob četrtkih rokovska glasba, v petek in soboto narodnozabavna glasba, v nedeljo pa pridejo na vrsto ljubitelji popevk.

Radio Sraka ima še danes dobro poslušanost. S pomočjo interneta imajo poslušalce po vsem svetu, zelo priljubljen je tudi med rojaki in zdomci v Evropi, Kanadi in ZDA.

Najlepše je priti domov 

Drago se je začel s fotografijo ukvarjati v gimnaziji, fotoaparat sta mu posojala sošolca Tone Bezenšek iz Metlike in prijatelj Iztok Uršič iz Novega mesta, kadar je šel na kakšen glasbeni dogodek, dokler mu ga v Metalki v Ljubljani ni kupil oče. Njegov stari Canon je razstavljen tudi v Jakčevem domu. Čeprav je posnel veliko fotografij, se nima za fotografa, s svojimi fotografijami je predvsem opremljal svoje članke. S pogovorov z glasbeniki, z njihovih nastopov in tudi s potovanj po svetu se jih je nabralo na tisoče. V Jakčevem domu so predstavljeni samo slovenski glasbeniki različnih glasbenih zvrsti, doma pa ima tudi veliko zanimivih posnetkov glasbenikov iz različnih obdobij, od Donovana do Erica Claptona. Vse filme in diapozitive ima shranjene tudi v digitalni obliki.

Sicer pa vse, kar počne v življenju, ni povezano z glasbo. Igra tenis in plava, dela na vrtu, zelenjavo in sadje shranjuje za ozimnico, ima 50 samorodnih trt, zidanico in gozd. Je tudi pokuševalec vin z licenco in sommelier prve stopnje ter dejaven član v Klubu prijateljev metliške črnine. Rad potuje in piše potopisne reportaže. Kot član društva turističnih novinarjev je prepotoval kar nekaj sveta. A kot pravi, je najlepše priti domov v Novo mesto, kjer ima prijatelje.

Jožica Dorniž


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media