Naj živi vesela družba 

Prosti čas | jan. '22

Dobre stare viže

Bil je še otrok, ko je nekoč na vaški veselici gledal nekega godca, ki je igral na harmoniko, in ko je ta nehal igrati, mu je harmoniko z veseljem dal v roke. Ivan Rupar se še danes dobro spominja, da je malo zaškripalo, ko je prvič potegnil meh. »Tako se je začelo. In ko sem slišal, da nekdo nekje igra na harmoniko, sem šel tja, gledal bi ga dan in noč in se od njega učil,« se nasmehne.

Ko je bil star deset let, so se našli trije fantje, ki so se želeli naučiti igranja na kitaro in bas, Ivan pa na harmoniko. Že kot osnovnošolec je bil priden, nabiral in prodajal je jagode in kostanj, lotil se je vsakega dela, samo da je padel kakšen cekinček. Tako je privarčeval denar za nakup harmonike. Igranja ga je poučeval slepi harmonikar v domu slepih v Škofji Loki, ki je nedaleč od njegove domače vasi Sveti Andrej.