Naj živi vesela družba 

Prosti čas | jan. '22

Dobre stare viže

Ivan Rupar

Bil je še otrok, ko je nekoč na vaški veselici gledal nekega godca, ki je igral na harmoniko, in ko je ta nehal igrati, mu je harmoniko z veseljem dal v roke. Ivan Rupar se še danes dobro spominja, da je malo zaškripalo, ko je prvič potegnil meh. »Tako se je začelo. In ko sem slišal, da nekdo nekje igra na harmoniko, sem šel tja, gledal bi ga dan in noč in se od njega učil,« se nasmehne.

Ko je bil star deset let, so se našli trije fantje, ki so se želeli naučiti igranja na kitaro in bas, Ivan pa na harmoniko. Že kot osnovnošolec je bil priden, nabiral in prodajal je jagode in kostanj, lotil se je vsakega dela, samo da je padel kakšen cekinček. Tako je privarčeval denar za nakup harmonike. Igranja ga je poučeval slepi harmonikar v domu slepih v Škofji Loki, ki je nedaleč od njegove domače vasi Sveti Andrej.

Prvi trio je sestavil s kitaristom Gregorjem Bergantom in basistom Pavletom Božnarjem. Nekaj let so predvsem vadili, včasih zaigrali tudi na kakšni manjši zabavi. »Tedaj smo igrali samo Slakove viže. Prva, ki sem se jo naučil, je bila njegova instrumentalna, ki jo je začel z basom – Pod Trško goro,« se spominja mladih dni.

Sam je tudi skladal

Ko se je leta 1970, imel je 19 let, vrnil od vojakov, se je začel z glasbo ukvarjati zares. Trio Ivana Ruparja je poiskal še pevce in najprej so sodelovali s Puštalskimi fanti. Leta 1975 so uspešno nastopili na odmevnem ptujskem festivalu domače glasbe s polko Spet so polja ozlatila, ki je postala njihov prvi studijski posnetek.

Sam je tudi skladal. »Napevi so se mi porajali predvsem takrat, ko smo veliko igrali, rad sem zaigral kaj novega. Tedaj sem res polno živel za glasbo, bila je moja prva stvar v življenju,« pove.   

Na svoji glasbeni poti je zložil okoli 70 skladb, njegov ansambel je doma posnel pet LP-plošč in še dve na tujem, na koncu pa še eno kaseto. Njihove največje uspešnice so Naj živi vesela družba, T'k si flitna, Slovenci smo veseljaki, Očku za praznik …

»Saksofon je prišel v zasedbo po naključju, in sicer ko se nam je pridružil pevec Dare Tušar, ki je bil tudi klarinetist in saksofonist, pela pa sta skupaj z Jožico Brdnik. To je bilo nekaj posebnega, čeprav na začetku ni šlo povsem gladko. Tudi na festivalih so nekateri člani ocenjevalnih komisij menili, da saksofon ne spada v domačo glasbo. A je naš zvok postal prepoznaven, kasneje je saksofon v zasedbo uspešno dodal tudi Henček,« se spominja Ivan Rupar.

Nastopov so imeli tedaj ogromno, igrali so ob petkih, sobotah in nedeljah. Zaigrali so sicer tudi na nekaj svatbah, a v glavnem na veselicah in podobnih dogodkih. Igrati na veselicah je bilo preprosto, odigrali so šest skladb, potem pa je bilo deset ali 15 minut časa za oddih. Ko pa godci nastopajo na svatbah, se morajo strogo držati navodil naročnika. »Igraš dve uri in potem imaš 15 minut odmora,« se nasmehne. Igrali so tudi v Italiji in celo na Madžarskem. Ko se je ukvarjal z igranjem, je bil svobodni umetnik, drugi člani ansambla pa so imeli redne službe.

Ali ste najprej ustvarili melodijo in so pesniki na tej osnovi napisali besedilo ali je bilo besedilo že napisano in ste mu vi dodali še glasbo? »Če sem čisto odkrit, so najboljše skladbe nastale na osnovi že napisanih besedil. Že ko sem ga prebral, sem vedel, da bom lahko kaj naredil. In skladanja sem se lotil prav hitro, ker mi besedilo ni dalo miru. Treba je bilo najti melodijo in vmesni del pa še refren. Kakšen teden je trajalo, da je skladba nastala.«                                                                               

Ansambel Ivana Ruparja se je z glasbenega prizorišča poslovil februarja leta 1990​,​ na vrhuncu svojega ustvarjanja. In kako je prišlo do zaključka glasbene poti njegovega ansambla? Čisto na kratko omeni, da se je nabralo toliko majhnih različnih stvari, da je na koncu padla ta odločitev.

A je tudi po razpadu ansambla sam še veliko igral, največkrat s prijatelji v triu ali v paru s še enim harmonikarjem. Nekaj glasbe je zložil tudi za Ansambel Blegoš, v zadnjem času pa je harmonika pretežno na polici, saj imajo, kot pravi, v gostinstvu in gradbeništvu dela vrh glave.

Kakšni so vaši občutki, ko se ozrete tri desetletja nazaj v svet glasbe, katerega del ste bili? »Samo upam, da bo na veselicah spet takšno razpoloženje, kot je bilo nekdaj, kjer so ljudje peli in vriskali,« obudi spomine.

Drago Vovk 


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media