Povsem drugačen svet
SPOMINI NA OTROŠTVO
Zaključni izlet tretjega razreda novomeške gimnazije 1943 v bližnji Portoval. Ria Bačer je druga deklica z desne strani v drugi vrsti.
Kolikor bolj sem v letih, toliko raje z mislimi segam v otroške in najstniške čase. Rada primerjam takratno in današnje življenje v mestih, kakršnega sem doživljala tedaj in ga živim danes. Često se spominjam šolskih let.
Novo mesto je imelo v letih pred drugo vojno eno samo osnovno šolo, najbližja je bila še v Šmihelu. Danes se »meščančki« šolajo še v šolah Bršljin, Drska, Grm. Morda sem še katero izpustila. Nekdaj je imela takratna edina in današnja šola Center dva vhoda: enega za dečke in enega za deklice. Bili smo strogo ločeni že od vhoda naprej. V tedanji šoli ni bila redkost, da je učitelj v razred prihajal s šibo. Da je z njo večkrat oplazil kakšnega neubogljivega učenca. Klofute pa so bile povsem običajen del šolskega vsakdana. Pater Ciprijan, ki je dečke učil verouk, je bil sicer prijazen do meščanov in staršev, a mnogi učenci so okusili njegov beli pas, spleten iz vrvi, ki ga je imel privezanega okrog kute. Tudi vlečenje za lase ali ušesa je spadalo v takratno šolsko vzgojo. Starši se niso pritoževali. Deklice smo imele malce prizanesljivejše učiteljice. Naš učitelj verouka, kaplan, je bil celo tako mil, da se sploh ne spomnim šibe v njegovi roki. Po vojni telesno kaznovanje pri pouku sicer ni bilo več zaželeno, hudo prepovedano pa tudi ne. Tako so še nekaj let v socialistični šoli časniki pisali o kakšnem učitelju, ki si je dovolil klofutati. In danes? Starši se hodijo prepirat v šolo za vsako malenkost in nekateri prihajajo celo z odvetnikom. Danes imajo šolarčki tako težke šolske torbe, da jih ne zmorejo nositi sami, včasih pa smo imeli aktovke. V njih le peresnico in tri zvezke, berilo in včasih še matematični učbenik. Vedno pa molitvenik.
Na šolski klopi je bila vdelana odprtina za posodico s črnilom. Tja smo pomakali peresnike, in gorje, če ti je kapnila packa na zvezek. Si moral doma tudi stokrat napisati »jaz sem pacek«. S peresi smo pisali v lepopisni zvezek. Zelo pomemben predmet je bilo lepopisje in moram reči, da nam ni čisto nič škodilo. Sobote so bile običajni šolski dnevi.
V šoli ni bilo ne malic ne kosil. Nekateri so od doma prinesli morda kos kruha in jabolko, lahko pa si med odmorom skočil pred šolska vrata, kjer je stal pekov vajenec s košaro žemljic in kifeljcev. Prodal je malo. Ni bilo denarja. Na oddelku za deklice je bilo stranišče, sicer »izplakljivo«, kar je bila v mestu še redkost, a že sredi dopoldneva so bile školjke v vseh treh kabinah do roba polne. Nihče jih ni praznil do popoldneva, ko so prišle snažilke.
Vikanje in šolske halje
Ko sem prišla v gimnazijo, bilo je leta 1941, so nas profesorji vikali. To se nam je zdelo strašno imenitno. V prvih dveh letih so bili še ločeni razredi za fante in dekleta, v tretjem razredu pa smo prišli skupaj. Prvi dve leti smo imela dekleta tudi predmet ročno delo. Naučila sem se plesti, kvačkati, vesti, šivati francoske šive, da je bilo videti kot šivanje na stroj. Velikokrat v kasnejšem življenju mi je to prišlo prav. Še danes!
Kot zanimivost naj omenim še to, da je bil za deklice vstop v gimnazijo dovoljen le v šolski halji. Morala je biti črna ali temnomodra, pokrivati je morala kolena in zapeta je morala biti do vratu. Lahko smo imele bel ovratniček in žepe na halji. Če je katera prišla v šolo brez halje, ker se morda po pranju ni posušila, je morala najprej k razredniku po opravičilo. Gledale pa smo, da se je čim manjkrat zgodilo, saj so profesorice v civil napravljeno učenko zagotovo vprašale za oceno. Takoj po vojni se je pravilo o haljah pozabilo. Tudi zato, ker ni bilo blaga.
V gimnaziji smo začeli pisati z nalivnimi peresi. Tisti, ki je imel v njih zeleno »tinto« namesto črne, je bil »važen« in se je nosil kot pav. Tudi v mojih gimnazijskih, prvih povojnih letih ni bilo govora o kakšnih šolskih malicah. Spomnim pa se, da se je takrat vedno bolj čislala fizkulturna vzgoja. Namesto nemščine in italijanščine, malo tudi francoščine, ki smo jih bili vajeni, smo začeli učiti ruščino in angleščino.
Ko danes opazujem »mularijo« na poti v šolo, se mi večkrat zazdi, da bi morali spet uvesti neka pravila oblačenja. Dekleta, nekatera razgaljena skoraj do pasu ali v mini krilcu, ki ni več krilce, po mojem sodijo v reklamo, bar, ne pa v šolsko klop. Tudi profesorice si ne pridobivajo ugleda s tako modo. Se mi zdi, da prevelika razpuščenost in preveč brezbrižnosti do teh pojavov škodita vzgoji.
