Koliko novih metuljčkov bo!

Prosti čas | feb. '22

Oh, ti naši vnuki …

Bila sem na letovanju z bolniki in invalidi in moj vnuk, star štiri leta, me je menda zelo pogrešal. Saj sem tudi jaz njega zelo zelo pogrešala. In neko popoldne, ko smo imeli popoldanski počitek in je bilo v hiši vse tiho in mirno, sem si vzela čas in zavrtela telefon.

Imela sem srečo, oglasil se je prav on, saj zelo rad telefonira. Oba sva bila vesela, da se slišiva. Najprej sem morala odgovoriti na veliko njegovih radovednih vprašanj. Kje si? Kaj delaš? Koga čuvaš? Je tvoja gospa na vozičku ali hodi? Zakaj ne hodi? Jo bolijo nogice? Ali je padla? Ali jo je povozil avto? Zakaj se je takšna rodila? Ali je prijazna? Kako ji je ime? Koliko je stara? Ali ona mene pozna? Ali so vsi tvoji prijatelji na vozičkih? Jih je težko peljati? Bom jaz lahko enkrat poskusil? Kaj ste jedli za kosilo? Kaj pa za zajtrk? Kaj pa za večerjo? Ali si vse pojedla? Je tvoja gospa tudi vse pojedla? Kje je zdaj? Ali gre počivat tako kot jaz? Ali imaš tudi ti posteljo? Kakšno sobico imaš? Kdaj boš prišla? Ali tudi ti mene pogrešaš? Kaj mi boš prinesla? Bom lahko takoj prišel k tebi?