Nazaj v domovino staršev

Prosti čas | marec '22

José in Maribel Voglar

V sklopu repatriacije so Slovenci, ki živijo v Venezueli, dobili možnost vrnitve v domovino njihovih staršev in dedov. V tej državi, bogati z nafto, se ljudje namreč spopadajo s pomanjkanjem hrane, elektrike, zdravil. Vse bolj so omejene človekove pravice, stopnjuje se ustrahovanje, takšne razmere pa so v svet pognale veliko Venezuelcev. V Slovenijo so se preselili tudi štirje potomci iz družine Voglar.

Pogovarjali smo se z Joséjem Voglarjem in njegovo ženo Maribel Briceño, ki je po rodu Venezuelka. Oba sta umetnika – on fotograf, ona vizualna umetnica. »Od šestih otrok smo se štirje preselili v Slovenijo. Čez lužo sta ostala sestra, ki je poročena v ZDA, in najmlajši brat, ki ni mogel sprejeti tako korenite odločitve in je ostal v Venezueli,« je začel pripoved naš sogovornik. Starši, ki so bili iz okolice Leskovca pri Krškem, so leta 1947 s tremi otroki odšli v Venezuelo. Tam so se rodili še trije otroci, tudi José, ki je diplomirani morski biolog. Toda tega poklica ni nikoli opravljal. Že med študijem ga je namreč povsem prevzel predmet o fotografiranju. Začutil je, da je to njegovo poslanstvo. Proslavil se je z umetniško fotografijo in v tej vlogi je bil pred leti že v Sloveniji. »S svojimi fotografijami sem takrat prikazal duh Venezuele, s fotografijami, ki sem jih ustvaril v Sloveniji, pa sem duh domovine naših staršev predstavil v Venezueli.« Pripoveduje, da so doma govorili »staro slovenščino«, toda otroci, rojeni v Venezueli, so vse bolj uporabljali španščino. »Mama je kuhala slovenske jedi. Goveja juha in pohan piščanec ter tenstan krompir je bilo obvezno nedeljsko kosilo.« Toda kljub slovenskemu duhu, ki je vladal v domači hiši, po selitvi ni bilo enostavno spoznavati novega okolja, jezika, drugačne kulture, ne nazadnje tudi drugačnih vremenskih pogojev.

Začeti na novo

José je v 67. letu starosti, Maribel pa v 60. Sta torej v zrelih letih, ko zagotovo ni enostavno prekiniti ustaljenega načina in v neznanem okolju začeti na novo. Za njima je velik del lepega venezuelskega življenja, tam je ostal Joséjev sin iz prvega zakona, s katerim sta oba zelo povezana. Tam so tudi njeni starši in njuni prijatelji. Kolikor je le mogoče, domačim pomagata, in to ju tolaži. Sicer pa je bilo nazadnje v Venezueli tako nevzdržno, da niti nista kaj dosti razmišljala, samo odšla sta. »Življenja, kakršnega sva bila vajena, že nekaj časa ni bilo več, saj so se razmere slabšale iz dneva v dan. Nekoč živahen turističen otok Isla de Margarita, kjer sva živela, je vse boj sameval, barvitost je izginjala in sivina v vseh pomenih besede je zajela državo in prebivalce. Res pa si je Maribel že prej želela evropskega načina življenja, čeprav je čista Južnoameričanka,« razlaga José. V Slovenijo sta prišla tik pred izbruhom pandemije, zato so jima podaljšali državno pomoč, ki sicer traja 18 mesecev. Po zakonu o repatriaciji se namreč lahko k nam preselijo Slovenci iz držav, ki so v hudi gospodarski in politični krizi in kjer so izpostavljeni različnim pritiskom, ter Slovenci, ki lahko prispevajo k razvoju ter uveljavitvi Republike Slovenije. Zdaj se je pomoč že iztekla in sta »čisto navadna državljana«, ki morata zase sama skrbeti. 

Kot lep, sanjski privid

José Voglar: Jederci peska in soli

José je kot sin slovenskih priseljencev skozi fotoaparat vedno opazoval oba svetova. Voda, odprti prostori in tišina so osrednji motivi njegove umetniške fotografije, kot metafora bivanja pa so veliki formati fotografij z značilnimi barvitimi čolni, imenovanimi »peñeros«. Zajel jih je vse od nastajanja oziroma rojstva do propadanja in vanje ujel upanje, srečo, žalost in obup. Maribelina dela pa so kot privid iz sanj, kombinacija temperamentnih južnoameriških barv in fotografij, prepletenih s slikarskimi motivi, v katere ujame tudi kakšno slovensko posebnost, kot je kozolec. V njenih kombinacijah slike, kolaža in fotografije navdušuje zlasti s »konceptom obrnjene perspektive«. Pripravila sta že skupno razstavo z naslovom Med rdečim in modrim in z njo gostovala po Sloveniji.

Maribel je bila urednica revije o umetnosti in tam sta se s Joséjem tudi spoznala. Poslovno sodelovanje se je razvilo v ljubezen in iz velikega mesta sta se preselila na otok Margarita. Ko sta že mislila, da sta se dokončno ustalila in bosta lahko v miru ustvarjala, ju je kruta resničnost pognala v nov svet. Vendar sta se v Sloveniji dobro znašla. V pomoč jima je bilo tudi Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, kjer sta se učila slovenščine in pletla nova znanstva. 

Iz začasnega bivališča, ki jima ga je prijazno ponudil duhovnik Janez Jeromen iz Velikega Gabra pri Trebnjem, sta se preselila v Ljubljano, kjer bo občinstvo lažje spoznalo njuno delo. Tu želita organizirati tečaje fotografije in vizualne umetnosti. Kaj pa Venezuela? Tja se ne bi več vrnila, pravita. »Če bo nekoč tej deželi vrnjen njen sijaj, bova šla morda na dopust. Vendar se bojim, da to še dolgo ne bo mogoče.«      

Lidija Jež, fotografiji: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media