Nasilje je med nami
ANKETA
Sogovorniki odstirajo pogled na različne vrste nasilja.
Prof. dr. Darja Zaviršek, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana: »Istanbulska deklaracija nasilje nad ženskami poimenuje kot nasilje, storjeno zaradi spola: zato, ker so ženske. Čeprav je to problem žensk in moških. Če bomo o nasilju govorili, ga bo manj, ne več. Začnimo pri sebi. Ko opazimo nasilje v bloku ali na ulici, se vmešajmo, pokličimo policijo, povejmo sosedi, da vemo, kaj se dogaja. Povejmo in pokažimo otrokom, da zagovarjamo ničelno toleranco do vseh oblik nasilja v družini in družbi.«
Blaž Kovač, vodja projektov, Amnesty International Slovenije: »Policisti v večini spoštujejo stroko in kodeks policijske etike, policijsko nasilje v splošnem ni problem. Po prelomni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Aleksander Matko proti Sloveniji leta 2006 je bil vzpostavljen neodvisen nadzor nad delom policije. Senat Sektorja za pritožbe nad delom policije sestavljata dva predstavnika splošne javnosti in pooblaščenec ministra za notranje zadeve, kar preprečuje, da bi policija preiskovala samo sebe.«
Jana Senih, upokojenka, Ljubljana: »Dvanajst let sem sprejemala klice na telefonsko številko za klic v sili in srečevala vse vrste nasilja, čeprav se ga pogosto sploh ne zavedamo. Tabu tema je nasilje nad moškimi, saj moški težje priznajo, da so žrtve, ker družba, zlasti patriarhalna, od njih pričakuje, da so glava družine, zato se tudi redko zatečejo po strokovno pomoč. Poznam primer odraslega fanta, ki ga je mati čustveno izsiljevala in nadzirala in mu ni dovolila, da bi se osamosvojil in zaživel po svoje.«
Tone Partljič, slovenski pisatelj, Maribor: »Imam vtis, da v Sloveniji preveč radi govorimo o krivicah, ki nam jih delajo drugi. V lastni državi se vedemo, kot da smo sami hlapci Jerneji. Trenutno me najbolj skrbijo politične razmere, ki zelo spominjajo na tiste v totalitarnih režimih pred drugo svetovno vojno. Razširilo se je sramotenje drugače mislečih, uničevanje medijev, ki so kritični do vlade ter ustanavljanja strankarsko nestrpnih medijev. Sovražni in žaljivi govor je vsakdanja stvar. Merimo se po političnih kriterijih in materialnih možnostih, etična kredibilnost posameznika pa ni več vrednota.«
Milena Cimperman, upokojena višja medicinska sestra, Logatec: »Nasilje nad starejšimi je vsako dejanje, ki spravi starejšega človeka v stisko. Lahko gre za ponižanja, za izsiljevanje denarja, pritiske za delitev premoženja itd. Tudi nastanitev v domu je neke vrste nasilja, kadar sam tega ne želi. Žal pa starejši človek največkrat ne more ostati doma, ker v naši državi dolgotrajna oskrba ni sistemsko urejena.«
Angelca Turšič, upokojenka, Ljubljana: »Žal je veliko nasilja tudi nad nemočnimi živalmi. Srce te zaboli, ko vidiš psa na verigi, ki nima sveže vode, poslušaš surovega in nestrpnega gospodarja, ki se dere na svojo žival, in si predstavljaš, kakšen je tudi do ljudi. Vse življenje imam tesen stik z živalmi, imela sta jih tudi moja otroka in zdaj vnuki. Z lepim odnosom in vsakodnevno skrbjo za domačo žival otroku privzgajamo odgovornost in razvijamo razumevanje do vseh živih bitij.«
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja: »Narava in okolje nimata svojega zagovornika, svet živi od izkoriščanja naravnih virov. Brez oziranja, kako pri tem izkoriščamo tam živeče ljudi in kako nič ne mislimo na zanamce. Izumiranje živalskih in rastlinskih vrst se kaže kot najbolj neposreden rezultat nasilja nad naravo, posredno je vidno v obliki vse hujših naravnih nesreč in onesnaženj vseh vrst, ki vodijo v bolezni in smrti ljudi.«
Kaja Lenič, profesorica razrednega pouka, Brezovica: »Iz izkušenj vem, da je treba biti pri učencih pozoren predvsem pri psihičnem nasilju. Pogostejše je pri deklicah, pri dečkih pa hitreje pride do telesnega nasilja. Po konkretnem pogovoru so dostikrat presenečeni. Na primer, ko ugotovimo, da gre za psihično nasilje, če se sošolcu posmehujejo, ker je padel s stola, ali če nekomu ne dovolijo sodelovati v igri. Med zaposlenimi nasilja ne opažam, tudi s starši še nisem imela slabih izkušenj.«
