Klasiki nič ne more vzeti lepote
NAŠ POGOVOR
Saša Pavček je po diplomi leta 1983 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo postala uveljavljena dramska, filmska in televizijska igralka, odigrala je več kot 200 vlog. Nagradili so jo s številnimi nagradami, leta 2017 tudi z Borštnikovim prstanom. Svoje vloge predstavlja prefinjeno, strastno in hkrati disciplinirano, oblikuje jih z veliko občutka za podrobnosti, zna ujeti čustveni in mentalni svet svojih likov. Je prvakinja ljubljanske Drame, do nedavnega je bila redna profesorica na AGRFT, je pesnica, esejistka in dramatičarka. Ta čas v Šentjakobskem gledališču igrajo njeno tragikomedijo Na valovih, ki ni njeno edino dramsko besedilo.
Znano je, da je odrsko besedilo nastalo na podlagi radijske igre Arija. Prejelo je Unescovo nagrado za mir in prijateljstvo med narodi na mednarodnem festivalu v Iranu, uprizorili pa so ga tudi v Črni gori in Londonu. Ali ste hoteli v dramski formi povedati to, kar vas vznemirja?
Radio mi je zelo všeč, saj glas vzbudi več fantazije kot slika. Tesen radijski studio se mi je zdel odličen prostor za dogajanje, saj je hkrati tudi metafora današnjega sveta: zaprti smo v svoje kletke in smo prek spleta na ogled javnosti. Svoj svet želimo zavarovati, pa se hkrati oglašujemo. Zapiramo se v strahu pred tujim, neznanim, mislimo, da smo zaprti bolj varni, toda v resnici se bojimo le svojih lastnih senc.
Vznemirjala me je razlika med javnim in zasebnim. Zgodba prinaša mnogo preobratov, dogaja se v improviziranem studiu ljubljanskega radia, kjer mladi prekarni novinar gosti slavno operno pevko slovenskih korenin. Po humornem začetku novinar šokira javnost z novico o nenadnem terorističnem napadu na RTV. Zunaj je obsedno stanje, znotraj pa se med njima odvija njuna drama. Pokažeta se moč medijske manipulacije in boj mlade generacije za preživetje in resnico. Na dan privrejo pevkina elitistična in ksenofobna stališča, toda šele razkrite rane obeh likov privedejo do končnega očiščenja in sprejetja resnice. Igro so uspešno uprizorili tudi v SSG Trst, režiral jo je Alen Jelen, odlično sta igrala Barbara Cerar in Jurij Drevenšek, ki je za to vlogo prejel nagrado tantadruj, česar sem se zelo razveselila.
Kako pa ste zadovoljni z odrsko postavitvijo, igralcema Katjo Fajdiga in Luko Polcem, saj ne nazadnje nista profesionalna igralca, ter režiserjem Alešem Valičem?
Zelo občudujem oba igralca, da sta poleg svojih poklicev sposobna predano delati tudi v gledališču. Hvaležna sem, da je bila igra ponovno uprizorjena. Ko je umetniška vodja Mojca Kreft izbrala Na valovih, sem bila presenečena in vesela, za igralca in režiserja je to hvaležna, a zahtevna igra. Z avdicijo so našli dobro zasedbo in obema igralcema lahko čestitam. Celotna ekipa je opravila težko delo, saj se mi vedno bolj zdi, da je besedilo skoraj bolj primerno za kamero, bližnje plane, kot pa za oder. Te misli se tudi na predstavi nisem mogla otresti, zato sem se dobrega odziva občinstva zelo razveselila.
Čeprav ste začeli svojo igralsko pot že v osnovni šoli, ko ste hodili v Pionirski dom k pedagoginji Dragi Ahačič, pa je bila prva zaresna vloga prav v Šentjakobskem gledališču. Ali ste res igrali konja?
Ja, začela sem v neki otroški predstavi, bila sem konj. Nadaljevala sem z Goldonijevim Lažnivcem in končala z Veroniko Deseniško.
Kaj pa so o tem, da hočete biti igralka, rekli doma? Vaš oče je kot pesnik, prevajalec in urednik pri Cankarjevi založbi dobro poznal lepe in manj lepe plati gledaliških hiš in igralstva …
Oče je bil nekaj let umetniški vodja Mladinskega gledališča in tam sem se že kot otrok zaljubila v gledališče. Kasneje sem našla veliko utehe in veselja v gledališču, moji straši se s tem niso preveč ukvarjali. Moj brat Marko je bil dve leti starejši, dobro sva se razumela in se imela rada. On je verjel vame in me spodbujal. Oče je bil vedno zelo ustvarjalen in delaven, najbrž je enako pričakoval tudi od naju z bratom. Delo je bila pri nas osnovna vrednota.
Kako pa je vašo poklicno odločitev sprejela vaša mama, saj so po navadi mame bolj »prizemljene«?
Moja mama je bila po poklicu sodnica. Bila je resnicoljubna, odgovorna, delavna. Z mojo odločitvijo se sprva ni strinjala, je pa igralstvo kasneje sprejela in je rada hodila v gledališče. Po očetovi smrti sva se veliko pogovarjali in sem našla z njo globok stik.
Ali je res, da ste imeli kot otrok disleksijo? Poznavalci pravijo, da so dislektiki bolj vztrajni in nagnjeni k perfekcionizmu ...
Bila sem introvertna, sramežljiva, zelo sem se morala potruditi in marsikaj premagati, da sem se vsaj za silo vključila v šolo. Imela sem velike učne težave, zlasti z branjem, pisanjem. Pa tudi z redom, sistematiziranjem, števili v zaporedju ... Še zdaj čutim enako tesnobo, ko moram urejati takšne stvari, a sem se sprejela takšno, kot sem. Z leti mi kar nekako gre.
Težav z branjem sem se lotila tako, da sem prosila brata, da mi je bral na glas. Hitro sem znala berilo na pamet in tako sem izdelala prvi in drugi razred. Še danes se temu čudim. Vedno sem bila pozorna na človeške glasove, rada sem opazovala ljudi, njihova čustva, ki se v glasu takoj zaznajo, so me privlačila. Glas je, enako kot so oči, zrcalo duše. Ko smo iskreni, je naša misel čista, srce je odprto in takrat naše sporočilo pride do ljudi.
V ljubljanski Drami ste ustvarili neverjeten igralski opus. Med drugim ste bili Ofelija, Maria Stuart, Regan v Kralju Learu, Elmira v Molièrovem Tartuffu, krčmarica Mirandolina, gospa ministrica, Filumena Marturano, Varja in Ranjevska v Češnjevem vrtu ... Vam klasika ustreza?
Ja, rada imam klasiko. Klasika je večna, nič ji ne more odvzeti lepote. V zadnjem času sicer uprizarjamo večinoma novejša besedila, pa tudi klasična radi posodobimo in prirejamo.
V Drami se nisem zaposlila takoj po diplomi, nekaj let sem bila v svobodnem poklicu, delala sem povsod, veliko sem bila na poti Ljubljana–Trst, bil je precej naporen čas, a po svoje zelo ustvarjalen in ploden.
Igrali pa ste tudi v delih slovenskih avtorjev od Vitomila Zupana, Dominika Smoleta do sodobnejših dramskih piscev, kot so Dušan Jovanović, Vinko Möderndorfer in Maja Haderlap. Ali vas je kateri morda posebej pretresel?
Vloga Uršule v Strniševem Samorogu mi je najljubša, njena moč je v intuiciji, ljubezni, norosti.
Tudi socialna delavka Dorothy v Jovanovićevem Ekshibicionistu je odlična vloga, polna sočutja in humorja. Zanimivo mi je bilo igrati alkoholičarko v Möderndorferjevem delu Evropa. Angel pozabe Maje Haderlap je pretresljiva zgodba, zelo rada sem igrala to predstavo, bila sem mama in babica, dvoje različnih žensk, pogledov in usod, ki so vplivali na oblikovanje osebnosti Maje Haderlap in tudi na njeno pisateljevanje. Babica je močna in pretresljiva borka proti fašizmu, ranjena oseba, saj je doživela koncentracijsko taborišče, je pa tudi pravična in verna poganka, ki veruje v stare obrede in moč urokov. Mama pa je žrtev alkohola svojega moža in je zato hladna, zaprta v svoje utehe v cerkvi in garanju na kmetiji.
Ali so dramski liki slovenskih pisk in piscev tako močni, kot jih ustvarjajo tuji dramatiki?
Vsi ti liki so primerljivi s tujimi avtorji, seveda. Morda mi je od tujih sodobnih avtorjev največ ponudil Howard Barker, še vedno najboljši britanski dramatik, z vlogo slikarke Galactie. A tega je že kar dolgo. V zadnjem času pa Veronique Olmi z vlogo matere v igri Škorpijon. Avtorica nam je povedala, da te vloge nobena Francozinja ni hotela igrati, ker je tako negativna. Meni pa je bila v velik izziv in sem hvaležna, da sem imela to priložnost.
Odprli so se vam številni igralski svetovi. Vi pa ste opozorili na poseben paradoks igralstva. Zakaj?
O tem, kaj bo kdo igral, odločajo drugi. To je včasih krivičen paradoks igralstva. Si le figura, ki jo premikajo sem ter tja. Na tej šahovnici pa moraš najti svojo svobodo, kot da je bilo vse samo tvoja volja in izbira. Včasih se ne najdeš in tvoja igra ni prepričljiva, si res le figura, ki jo drugi vodijo, in ta občutek je meni osebno grozen, utesnjujoč. Sposobnost igralca je, da se organsko prilagaja, ampak samo močna umetniška osebnost lahko zažari v svoji avtentičnosti v predstavi ali filmu. Seveda pa so pri vsem pomembni skupna energija, sodelovanje, sobivanje. Treba je dihati skupaj.
Zdi se mi, da se niste nikdar hoteli predati, popustiti, pa ste zase napisali komedijo Bužec on, bušca jaz, ki je dosegla ogromen uspeh, odigrali ste jo več kot petstokrat. Vnaprej vam ne bi prisodili, da imate toliko talenta tudi za komičnost.
O, zanimivo! Sem mislila, da vas že ves čas zabavam. No, prav, saj komik mora biti resen, drugače ni smešen. Vse, kar dela, mora biti smrtno resno, kot bi igral tragedijo ali resno dramo. Obenem pa si mora dopustiti toliko svobode, da s humornim načinom opozarja na neumnosti, ki so sestavni del komedije. Ker je v današnjem svetu vedno več neumnosti in napetosti, je morda komedija edino zdravilo za vse nas. Če se bomo zavedeli lastnih zablod, lahko neumnost izpuhti skozi smeh v nič in bomo odrešeni. Humor je zdravilen, ker sta vedno na dnu neko upanje in vera, da se bo vse dobro izšlo.
Ta vaša misel je zelo lepa, sploh zdaj, ko živimo v skrbi, da ne zbolimo, ne vemo, ali se bo zgodila vojna čisto blizu nas.
Verjamem, da so ljudje po večini naravno pametni in tudi po svoji naravi radovedni, željni družbe in lepih odnosov, zato ne vem, zakaj se človeštvu tolikokrat zatakne. Oblast želi na silo spreminjati ljudi in jih tudi čredno usmerja ter poneumlja. Iz zgodovine se očitno naučimo premalo, šele izkušnje nas česa naučijo, a žal velikokrat prepozno. Dobri komiki pa vse te katastrofe uvidijo vnaprej in jih prikažejo skozi šalo. Komedija je odličen način, kako govoriti resnico in pri tem ljudi zabavati.
Ali spremljate tudi dramska dela drugih slovenskih dramskih pisk, morda Simone Semenič, Drage Potočnjak?
Spremljam. Vesela sem njunih in tudi uspehov drugih, zlasti mladih pisk in piscev, dobra ustvarjalnost me vedno spodbuja. Sem pa tudi kritična, a z veliko mero razumevanja, kajti zelo težko je napisati dobro dramsko besedilo.
Vsa vaša dramska besedila so bila predlagana za nagrado Slavka Gruma, uprizorjena na slovenskih in tujih odrih, prevedena v več tujih jezikov. Ali vam veliko pomeni, da odzvanjajo?
Seveda mi. Včasih si rečem, le zakaj jih nisem napisala več. No, morda jih pa še bom, saj me zelo vleče pisati take vloge, ki se jih da dobro odigrati, to me zanima in vem, da si igralci želijo prav tega. Če pa jih ne bom napisala, pa tudi ne bo nič hudega, saj veliko mladih piše, in prav je tako.
Ko ste prejeli Borštnikov prstan, so nekateri rekli, da ste premladi. Kako je sploh z leti igralk?
Včasih so okoli 53. leta starosti igralke želeli upokojiti, zdaj se je ta doba podaljšala za deset let, kar je po eni strani dobro. Na odru in v filmu rada gledam ljudi vseh starosti, ljudi z živimi emocijami, življenjskimi zgodbami, težavami, hrepenenji … Vse je bolj zanimivo, če so v igri vse generacije. Po drugi strani pa je igranje zelo naporen poklic, ki ga je težko zdržati, ko nisi več tako mlad. Z leti telo potrebuje več počitka, več časa za priprave, starejši igralci in igralke pa včasih tudi več sočutja v ekipi, pa čeprav smo po večini zelo disciplinirani in potrpežljivi.
Borštnikov prstan mi je takrat poleg veselja pomenil tudi novo odgovornost. Bog ne daj, da kiksnem z vlogo, sem si mislila in se nehote obremenila. Pa nič hudega, morda sem pa imela zato več motivacije. Takrat sem igrala v Korunovem delu Sveti mož zelo posebno gospo, zatrto tercialko, ki hrepeni po moškem, in je bilo prav zabavno.
Mislim pa, da občinstvo nagrade hitro pozabi. Občinstvo gleda igralca takega, kot je v tistem trenutku. In če takrat občinstvo prepriča, je dober igralec, če pa ga ne, vse nagrade niso nič vredne. Nagrada je samo zunanja potrditev vsebine, ki jo je igralec dal na odru. To, kar je nevidno, nedokazljivo, a šteje največ, je igralčeva energija, ki se je zasidrala v gledalčevem spominu, in tega ne moremo izmeriti, to je skrivnost, in to mi je všeč. Ne zmanjšujem pa vrednosti nobene nagrade, vsak, ki jo je kdaj dobil, si jo je gotovo prigaral. Res pa je tudi, da se marsikomu zgodi krivica. Morda nima sreče, da se predstava uvrsti na festival ali pa ga komisije po krivici spregledajo. To je pač treba vreči čez ramo in se osredotočiti na bistvo – igro.
Izdali ste tudi dve pesniški zbirki Obleci me v poljub in Zastali čas. Ali vas je oče pri tem spodbujal?
Vedno sem nekaj pisarila … Očetu sem kot otrok pokazala samo eno pravljico v verzih, če se prav spominjam, pa ni bil prav nič navdušen. Moje pesmi je bral, ko so izšle, prej ne.
Kateri pesniki pa so vam posebej ljubi?
Veliko jih je, vedno najdem ali slišim kakšno pesem, ki me nagovori. Krivico bom zdaj naredila mnogim, ki jih zelo cenim, a bi bil seznam predlog. Naj jih navedem bolj naključno: Kosovel, Strniša, Kocbek, Prešeren, Mila Kačič, Marina Cvetajeva, Mary Oliver, Wislawa Szymborska, Luise Glück, Emily Dickinson …
In omeniti moram vse slovenske živeče pesnice, vsaka po svoje me navdihuje in cenim njihovo delo, zlasti iskrenost, predanost, poglobljenost, avtentičnost. Cenim, da poezijo jemljejo scela in zares.
Vaš igralski poklic je v gibanju, pisateljsko in pesniško delo pa zahtevata sedenje in vztrajnost, tudi pisateljsko samoto. Se lahko oboje poveže?
Oboje združujem, ni lahko, potreben je čas za umiritev, odklop, da kaj napišem. Zato ne pišem redno. Ne bi pa mogla tudi živeti brez kolegov v gledališču. Za pisanje sta potrebni samota in zbranost, da ostaneš v svojih mislih. Potrebno je veliko miru in časa. Pomagam si tako, da si zapisujem drobne stvari, in upam, da se jim nekoč posvetim. Ta nekoč je treba vzeti resno in si reči: ZDAJ. Sicer pa je disciplina mati vsega, naj se sliši še tako zlajnano. Noben navdih ti ne pomaga, če dela ne opraviš. Tu včasih popustim, se polenim, omagam. Moč izpovedi se žal ne povrne. Železo je treba kovati, dokler je vroče.
Menim, da imate zelo izčiščen pogled na žensko in njeno mesto v svetu. Imam prav?
Vsak človek je svojstven, vsak je za družbo dragocen, in naj bo spoštovan ne glede na spol, poreklo, telesne in druge posebnosti ter sposobnosti, izobrazbo itd. Če bi se medsebojno spodbujali k človeški plemenitosti in rasti ter hranili tisto, kar človeku pomaga, da lahko razvije svoje sposobnosti, bi bil svet lepši in vprašanja o položaju žensk ne bi imela več smisla, saj bi bila stopnja enakopravnosti dosežena. Kajti vsak človek lahko polno živi in prispeva k skupnosti, če dela tisto, kar ga veseli in oživlja. To bi moralo veljati, kot sem že omenila, za vse ljudi ne glede na spol.
Feministična gibanja imajo dolgo, uspešno zgodovino. Žal jih je treba spet aktivirati, saj je videti, kot da bi nekateri hoteli ženskam odvzeti že pridobljene pravice.
Feministična gibanja so naredila ogromno za zmanjšanje diskriminacije in družbeni napredek v svetu. Prehitro se pozablja, da ni bilo in žal v praksi tudi danes ni samoumevno, da smo vsi ljudje enakopravni. Zdravo, spoštljivo sobivanje je tisto, ko človek polno in svobodno živi in s tem ne ovira svobode drugega. Toda v vsakdanjem življenju žal ni tako. Veliko nezavednih vzorcev se ponavlja, veliko je tudi okostenelih prepričanj in potem enakopravnost ne more zaživeti organsko.
Današnji čas pa je kljub vsemu čas ogromnih možnosti za ženske. Marsikaj je mogoče, kar pred časom ni bilo, družbene norme se skokovito spreminjajo. Vse je na prepihu, vse je odprto in sprejemljivo, kar lahko povzroča tudi tesnobo izbire.
Vsaka ženska naj ima možnost svobodne, iskrene odločitve o svojem življenju, delu, načrtovanju družine itd. Tu se (vsaj po mojih izkušnjah) kaj hitro zatakne. V načelu se v sodobni družbi vsi strinjamo, naj bo tako, in res imamo veliko možnosti, zlasti ženske so danes zelo opolnomočene. Pa je res vse tako lepo? Koliko je tihega podtikanja, neizrečenega podcenjevanja, skritega onemogočanja, če ženska pogleda zunaj okvirov.
Ženska je bila skozi tisočletja vzgajana v podrejeno družbeno vlogo, slediti je morala družinskim in družbenim pričakovanjem. Te usedline ostanejo in nemalokrat ženska težko začuti, kaj je res njeno poslanstvo, njena volja, njeno hotenje, ne da bi upoštevala druge, se prilagajala, se podrejala. In tako nevede spregleda svoje srčne želje.
Kot je bilo tako skozi stoletja ...
Skozi stoletja se je od ženske pričakovalo, da prevzame vlogo podpornice, uslužne negovalke, pomagalke, možu in nadrejenim predane žene in delavke, do vseh prijazne, materinske ... Tako je včasih ženski pod težo pričakovanj in zlasti pri njeni empatični naravi težko priti do svojega resničnega jedra: kdo sem, kaj si res želim, kje je moja uresničitev.
Ampak kar me zelo veseli, je, da pri mlajših rodovih žensk vidim velik premik. So močne, osredotočene, pristne, imajo jasne cilje in hkrati tudi veliko sposobnost povezovalne energije med spoloma, med vsemi ljudmi. Ta ženska solidarnost je ključ do uspeha celotne družbe. To vidim in me navdaja z optimizmom.
V eseju z naslovom Igralka ste sami sebe vprašali, zakaj igralka igra. In si odgovorili, da njeno bivanje nekam pelje. Kaj vas še osrečuje v življenju?
Vsak dan je nov začetek, nov trenutek. Osrečuje me sámo bivanje. Osrečuje me mir. Osrečuje me sin. Osrečujejo me pogovori, moji dragi ljudje, živali, narava, umetnost, dež, sonce, jutro, dan, noč. Vsak trenutek je drugačen in dragocen.
Osrečuje me sámo bivanje.
