Življenje haloškega rudnika Šega

Zgodbe | april '22

 NEKOČ SMO IMELI

Iz zgodnjega otroštva se spominjam, kako je oče vsak dan popoldne, pozno ponoči ali celo zgodaj zjutraj ves črn prihajal z dela. Delal je v rudniku Šega pri Makolah na obrobju Haloz, oddaljenem uro hoda čez hrib. Delo je od ponedeljka do sobote potekalo v treh izmenah, ob nedeljah in praznikih sta bila v rudniku le dva dežurna.

Po dostopnih pisnih in ustnih virih segajo začetki izkopavanja visokokaloričnega črnega premoga že v Napoleonov čas. V času med prvo in drugo svetovno vojno je bilo občasno zaposlenih različno število delavcev, od deset do 40. Leta 1934 so rudnik začasno zaprli, a so Nemci ta zelo dobri »kovaški« premog med drugo svetovno vojno spet s pridom izkoriščali. Ob koncu vojne so ga zaprli in leta 1953 ponovno odprli, saj je rudnik marsikateri družini omogočal preživetje. Dobro je deloval do leta 1963, ko so ga po pripovedovanju nekoč zaposlenih zaprli zaradi slabega vodenja. Verjetno pa je bil povod tudi ta, da so imeli zelo slabe črpalke za vodo in je rove zalila ogromna količina vode iz notranjosti Boča. Rudnik je namreč v dravinjskem premogovnem pasu in velja, da je ta premog oligocenske starosti (blizu 28 milijonov let). Zaradi visoke kaloričnosti – doseže do 7000 kalorij – so ga uporabljali v metalurgiji za koksanje in kovaštvo.