Kruha ne dela moka, ampak roka …
SPOMINI NA OTROŠTVO
… sem prebrala danes na vratih naše pekarne. Že dolgo hodim v to pekarno in šele danes sem odkrila ta napis, ta izrek, to resnico.
Močno se me je dotaknil, saj imam do kruha že od nekdaj poseben odnos. Spomnim se, kako ga je moja mama mesila in pekla. Vsak teden vsaj enkrat. To je bil najboljši kruh mojega otroštva. Po njem je dišala vsa hiša in vonj je prekril tudi naš brjač, naše dvorišče. Če je bilo kuhinjsko okno odprto, je zadišalo še čez cesto do bližnjih sosedov.
Spomnim se, s kakšnim spoštovanjem je mama mesila kruh. Gnetla ga je pobožno in skrbno, valjala po pomokanem lesenem plohu in nastal je lep okrogel hlebček. Bil je mehak in voljan v njenih rokah. Potem je vzela pehar, ga pomokala in dala kruh vzhajat na kišto zraven štedilnika. To je bil naš zaboj za drva. Zelo prikladno mesto za popoldansko dremanje, za učenje ob toplih večerih, za pitje jutranje bele kave ali čaja, za branje najbolj zanimive knjige, za klepetanje z mamo in tudi za vzhajanje kruha.
Z veliko pobožnostjo ga je še enkrat počasi pregnetla in nanj z nožem vrezala križ, preden ga je dala v pečico. Pečico je prej pometla z omelom, da je bila čista. Kruh se je začel dvigati, dobivati skorjico in takrat je zadišalo po hiši … Potem ko ga je dala iz pečice, ga je postavila na mizo na svež prtič, da se je ohladil. Ne spomnim se, zakaj ga je obrnila narobe. Nekaj je bilo v zvezi s tem, neko staro verovanje ali navada ali nekaj podobnega. Če je bilo še daleč do kosila ali čas popoldanske malice, je nam otrokom odrezala šnito še malo toplega kruha. Vedno je z nožem prej čez hlebec naredila križ. Joj, kako je bil dober! Samo kruh. Brez vsega. No včasih je – za ta velike praznike – nanj namazala domači puter ali češpljevo marmelado. Ali pa škrlup iz sveže zavretega mleka. To je bilo šele dobro, sploh če je na škrlup potrosila malo cukra.
Privzgojila nam je silno spoštovanje do kruha. Rekla nam je, da se kruha nikoli ne naveličaš jesti in da nisi lačen, če imaš kruh ... In če ti pade na tla, ga poberi in poljubi.
Mama, hvala ti za ta kruh. Hvala tvojim rokam, ki so ga mesile in blagoslavljale. Z velikim veseljem bi prav zdaj rada pojedla vsaj en košček ...
