Razkritje zdravstvene dokumentacije po smrti
Moji podatki moja stvar
Predpisi s področja varstva osebnih podatkov varujejo našo zdravstveno dokumentacijo tako za časa življenja kot tudi po smrti. Njena uporaba po smrti je odvisna delno od naše volje in od tega, kdo jo zaprosi ter zakaj jo potrebuje.
Še za časa življenja se lahko odločimo, kdo se lahko seznani z našo zdravstveno dokumentacijo po smrti. To lahko storimo s pisno privolitvijo, ki jo predložimo zdravstveni instituciji, v njej pa določimo, kdo lahko pregleda dokumentacijo ali pridobi kopijo. Če želimo, lahko določenim osebam (na primer nekaterim svojcem) omejimo ali tudi prepovemo vpogled v dokumentacijo.
Če posameznik ne določi upravičencev, lahko njegovo zdravstveno dokumentacijo po njegovi smrti pregledajo njegov zakonec, zunajzakonski partner, partner iz istospolne skupnosti, otroci in posvojenci, kadar teh oseb ni, pa pacientovi starši. Te osebe se lahko z dokumentacijo seznanijo brez izkazovanja posebnega pravnega interesa, navesti morajo le, zakaj se želijo seznaniti z določeno dokumentacijo, ter dokazati, da spadajo med upravičence (na primer z izpiskom iz matičnega registra).
Bolj oddaljeni svojci (na primer bratje in sestre, vnuki) imajo pravico do seznanitve le, če obrazložijo pravni interes in ga še dokažejo z neko listino. Taka listina je na primer dokazilo o napotitvi na sodni postopek na zapuščinskem sodišču ali poziv zavarovalnice.
Komu ne moremo prepovedati seznanitve z zdravstveno dokumentacijo? Taki upravičenci so organizacije, ki so za to pooblaščene s posebnimi zakoni (na primer sodišča, zavarovalnice, policija, inšpekcije in drugi nadzorni organi). Sem spadajo tudi pacientovi ožji svojci oziroma bližnje osebe, ki se lahko prek osebnega zdravnika, torej le posredno, seznanijo samo s tistimi podatki umrlega, ki bi lahko bili pomembni za njihovo zdravje.
Prispevek je pripravil informacijski pooblaščenec v okviru projekta iDecide, ki ga financira Evropska unija.
