Kdaj bo bolnik »kralj«?
Kolumna
Denar je mazivo, omogoča vam, da skozi življenje »drsite«, namesto da »škripa«, ko se mukoma prebijate skozenj. T. Harv Eker
Koronakriza je povsem razgalila naše zdravstvo. Udarila je kot strela z jasnega, in to zelo boleče. Že pred njo smo se leta soočali z veliko predolgimi čakalnimi vrstami za skoraj vse specialiste, pomanjkanje nekaterih je bilo naravnost v nebo vpijoče, seveda je to veljalo tudi za splošne zdravnike, zlasti v družinski medicini, pa pediatre in ortodonte. Slabo stanje na področju zobozdravstva in posledice vse večje plačljivosti teh uslug so se začeli kazati na ljudeh, ki si v javnosti niso več upali odpreti ust, če pa so jih, je iz njih dobesedno zijala »praznina«. Včasih je bilo tako le pri brezdomcih. S socialno podporo, minimalno plačo ali skromno pokojnino, na meji revščine ali pod njo ni mogoče plačati niti občasnega čiščenja zobnega kamna, kaj šele doplačati za bele plombe, saj tega zdravstvena blagajna nikomur ne krije.
Kot varuhinja človekovih pravic sem z velikim razočaranjem sprejemala pritožbe hudih bolnikov, ki so se iz različnih slovenskih krajev z reševalnim vozilom pripeljali predvsem na onkološki inštitut, po posegih in terapijah pa so ure in ure čakali na preostale sotrpine, da so se skupaj odpeljali nazaj na svoje domove. Kako so se ob hudi bolezni počutili, res ni treba posebej razlagati, saj bi tako čakanje izmučilo tudi povsem zdrave. Seveda so se lahko premožnejši vsemu temu izognili. Moja prijateljica, ki ni med revnejšimi prebivalci naše deželice, je seveda mami naročila taksi. Ta jo je pobral na njenem domu, odpeljal v bolnišnico, se kasneje vrnil in jo peljal še domov. Pa pravijo, da denar ne kroji naših življenj. Čedalje bolj.
Seveda smo v tistih takrat »normalnih« časih ob nenapovedanem obisku zdravnika v običajno majhni čakalnici sedeli med mnogimi, ki so se od kašlja naravnost davili in kdaj celo ust niso dobro prekrili. Če nismo prišli ravno z virozo, gripo ali pljučnico, smo vsaj eno od teh diagnoz staknili prav tam. Takoj ali z zamikom. Bilo je povsem normalno. Naročanje je poznal redkokdo.
Pa je prišel nadležni virus. Maske, zaprtje države, strogi ukrepi s testiranji in cepljenjem ..., to je le še poslabšalo dostop do vsaj osebnega zdravnika, kaj šele specialista. Vse se je začelo odvijati prek e-naročanja in celo telekonferenc. Ali je to res za vse, tudi starejše? Si lahko to privoščijo ljudje brez računalnika ali vsaj pametnega telefona? Imajo koga, ki bi jim pri tem pomagal? So sploh pravočasno poiskali zdravnika? Morda kar urgenco, ko je bilo res hudo. Tam si videl vse mogoče, od najhujših primerov, ko se je odločalo o življenju in smrti, pa do takih, ki so za svojo mirno vest želeli vsaj en temeljit pregled.
Po koroni, vsaj njeni poletni prekinitvi, pa spet bijemo plat zvona. Novi zdravstveni minister je ena najbolj obleganih oseb nove vlade. Pred njim so naloge, ki jih ni uspelo rešiti še nikomur, celo v boljših časih ne. Odhajali in celo odstopali so drug za drugim. Je bil pa že prejšnji minister pogosto med najbolj priljubljenimi politiki. Res smo ga potrebovali.
Novemu zaželimo srečo, kirurško roko in uporabo vse pameti, ki jo ima, in te ni malo. Naj mu korupcija in slabo misleči pa tudi kakšna nova »serija« virusa ne prekrižajo izjemnih načrtov. Obeta namreč veliko.
