Moderno ali ne, v knjigah je trdnost
Tisto nedeljo je naneslo, da je peljala vnuka in njegovega sošolca na nekakšen tabor v COŠD Radenci Stari trg. »Ali gremo proti Mariboru? Saj so tam Radenci, ne?« je vprašal sošolec in babica se je smejala: »Ja, res so, ampak mi gremo v Stari trg, zakaj je pa ime centra obšolskih dejavnosti Radenci, pa ne vem! Stari trg je pri Ložu in gremo proti Cerknici, prav v nasprotno smer.« In so šli. Ampak mladina zna s telefoni, kmalu se oglasi šoferki za hrbtom: »Radenci so vas pri Starem trgu ob Kolpi.«
»Ob Kolpi!« zazvonijo babici vsi alarmi. Do Kolpe se pa ne gre mimo Cerknice! In so šli lepo obrnit na Vrhniko. »No, vidita, pa gremo proti Mariboru,« se je zmagoslavno oglasil sošolec. Pa sta fanta nastavila pot na GPS in so srečno pripotovali v pravi Stari trg in se pred centrom obšolskih dejavnosti v vasi Radenci poslovili.
Babica je bila sama in dan je bil še dolg. Spomnila se je, da bi lahko skočila v Črnomelj obiskat znanko. In je šla, moderna babica z uporabo GPS. Znanke ni bilo doma in babica se je spomnila, da se je dopoldne peljala mimo table za spominske kraje v Kočevskem rogu, in se odločila, da se zapelje tja, ko je že na tem koncu. Naravna torej telefonsko vodnico in kmalu zapelje v prečudovite gozdove. In vozi in vozi ... Pojma nima, kje je, čaka navodila iz telefona in sledi lepim, a skromnim kažipotom ob makadamski cesti. Veličasten, neskončen gozd je krog in krog, prelepo je, a tudi samotno, tiho, v popolni odmaknjenosti od sveta. Tu si nedosegljiv in izgubljen za svet, asfalt postane samo še oddaljen spomin, hiše in ljudje tudi. Popolna samota, le šum vetra v vejah in petje ptic. Res lepo, čudovito ... Kar naenkrat se cesta razcepi ... In kam zdaj? Glas iz telefona se ne oglasi, in ko babica pogleda, spozna, da navodil ne bo več! Ah, slišala je že, da si izbrano pot lahko shraniš za primer, če bi prišel v okolje, kjer ni interneta, a ona se tega ni naučila. Včasih, ko je babica še imela moža, sta imela v avtu debel Atlas Slovenije in dedek je imel poleg tega tudi specialke za vso Slovenijo. A zdaj to res ni več moderno, saj imamo vse na telefonu! Če bi zdaj imela tiste stare pripomočke ... Ni jih imela in izbrala je pot po nekakšni logiki, zavila je levo. Treba bo priti čim prej ven iz gozda, še dobro, da ima bencina še gotovo za petdeset kilometrov. Toda pot se je začela vzpenjati, in to ji ni bilo všeč. Vendar cesta gotovo nekam pelje, lahko gre tja ... Vozila je in zazdelo se ji je, da je cestišče čedalje ožje in slabše vzdrževano ... Tako prostrani gozdovi in polni cest in poti! Petdeset kilometrov! Pa potem?
Tudi večer se je bližal in veter v smrekah se ji je zazdel zlovešč ... Zajela jo je panika. Kaj zdaj?
Telefon – 112! Klic v sili: »Izgubila sem se v kočevskih gozdovih ...« Ah, gotovo je operater slišal paniko in skoraj tudi jok v glasu. Bil je ne samo profesionalen, ampak tudi prijazen in pomirjajoč, tisti človek na oni strani zveze, ki ga ne bo nikoli spoznala. Kako dobro je bilo slišati človeški glas in natančna, mirna navodila: »Ugasnite motor, ostanite, kjer ste. Počakajte …« In čez čas prijazno zagotovilo, da so jo locirali (hvala za satelite); poslali bodo policista, da jo pospremita ven iz čudovitega zelenega labirinta. Sonce za vejami je bilo vedno niže, vendar panike ni bilo več: tam nekje vedo zanjo in poslali so vozilo na pomoč … Ni več sama in izgubljena, najdena je! Prišla sta celo prej, kot je upala, bila sta celo prijaznejša, kot bi si lahko želela, in vozila sta pred njo vso dolgo pot do prvega naselja. Res dobro, kajti bilo je daleč in zapleteno. Ne moreš si misliti, kako si lahko vesel asfalta! In kako prisrčno se lahko poslavljaš od prijaznih rešiteljev pred policijskim avtom in še pomisliš ne, da ljudje mogoče mislijo, da sta te ustavila zaradi prekrška! Bila je v civilizaciji in ni je motilo, da sonce zahaja in bo kmalu noč ...
In ko se je vrnila domov, je šla najprej iskat Atlas Slovenije, da bo spet dobil svoje mesto v avtu. Moderno ali ne, knjiga je varnost in trdnost!
