Usodne pasti
MOJ POGLED
Piše: Vlasta Nussdorfer
Ko zboli duša, začne počasi usihati tudi vse bolj šibko telo. Anonimus
Pred leti sem kot varuhinja človekovih pravic z ekipo sodelavk in sodelavcev gostovala v eni izmed občin, to se je sicer dogajalo vsak mesec, a prav te se še posebej spominjam. Na pogovor je prišla gospa, ki je v žalosti, celo joku, pripovedovala o težki situaciji. V skupni večstanovanjski hiši je namreč živel daljni sorodnik, duševni bolnik, ki ni jemal zdravil in celo odklanjal vsako zdravniško pomoč. Bali so se ga od blizu in daleč. Ko je hodil po cesti, so se ljudje dobesedno skrivali v svojih hišah in ga opazovali le skozi zastrta okna. Pogovarjali smo se z delavcem centra za socialno delo in celo županom ter iskali primerno rešitev. Gospoda so po hudem konfliktu z uradnimi osebami odpeljali na zdravljenje. Prisilno. Gospa me je klicala in se zahvalila. Končno so s sosedi vred zaživeli v miru.
Čez čas, minilo je morda leto dni, ko sta sledila nov klic in dobesedno vpitje v telefon. Ista gospa. Bila je zgrožena, ker je na sodišču v tej zadevi psihiater zatrjeval, da bo gospod odslej tudi doma v redu, če bo jemal zdravila. Seveda jih ne bo, je trdila, saj jih nikoli ni. Želela je, da takoj pokličem na sodišče ali pa kar tega psihiatra. Ko sem ji mirno pojasnjevala, da tega res ne morem, ker takih pristojnosti nimam, saj so sodišča vendar samostojna in neodvisna, je besno odložila, rekoč: »Imeli nas boste na vesti!«
Kako se je zadeva odvijala, ne vem, in tudi varuhinja nisem več. Pa bi me zanimalo.
Pogosto namreč premišljujem o tem, kako psihiatričnega bolnika prepričati, da gre k pravemu specialistu, saj meni, da je povsem duševno zdrav, vsi okoli njega pa so zlobni, moteči in celo bolni. Vse preveč je prepuščeno samim bolnikom, pravzaprav kar vse. Kako je živeti z njimi, ve malokdo, še zlasti, če so navzven urejeni, o sledenju, čipih ter vohunih pa pripovedujejo le redkim in jih prepričujejo, da je to še kako res. Zagotovo jim ne koristijo niti vsakovrstna poročila in oddaje, ki prinašajo strah, in prav teh je danes ogromno, oni pa so vse bolj vznemirjeni in »ogroženi«. Ne nazadnje pa se vsak dan pojavljajo tudi novi in novi šarlatani na področju zarot in svetovnega pranja uma, ki postajajo vzor bolnim in celo ta hip (še) zdravim. Prav sleherni ima danes pravico deliti svetu zgodbe o zločestem umu in prihajajoči apokalipsi, kot da nesreč in bolezni še nimamo dovolj.
Kako torej bolnikom in njihovim trpečim svojcem sploh pomagati?
Ali morajo bolniki res storiti nekaj zelo hudega, da represivni aparat nadomesti zdravstvenega? Ne nazadnje pa se prej ali slej vrnejo domov – če bodo po uboju ali umoru neprištevni, že po 5 letih, če bodo brez uboja prisilno hospitalizirani, pa kar po nekaj mesecih. In kdo razmišlja o kasnejših odnosih v družini, če jih bremeni, da so nekoga spravili za posebne »rešetke«? Jim kdaj to sploh oprostijo? Nikoli ne bodo sprejeli, da so jim želeli dobro, prav nikoli.
Kakšno vlogo pa pri tem odigrajo družinski ali osebni zdravniki? Žal skoraj nikakršne. Žal. Čeprav imajo te bolnike nekateri leta na »spiskih«, s katerimi tako radi opravičujejo svojo silno »obremenjenost«, jih praktično ne vidijo. Če so sladkorni bolniki deležni stalnih kontrol, bi bili do njih upravičeni tudi vsaj uradno zabeleženi psihiatrični bolniki. Ali ni shizofrenija kronična in neozdravljiva bolezen? Ali se je že kateri družinski zdravnik sam od sebe spomnil nanje? Ali je dovolj, da jim na daljavo pišejo recepte za zdravila, ki se nabirajo na domačih policah in gredo – pa tako draga so – naravnost v smeti? Zakaj ni uzakonjeno, da vsakega duševnega bolnika redno vabijo na kontrole in da zdravnik, če na primer bolnik v dveh mesecih dvakrat zaporedoma ne pride na kontrolo in ne jemlje zdravil, sam po uradni dolžnosti odredi prisilno hospitalizacijo? Zakaj je prav vse na najbližjih svojcih, ki so že tako uničeni?
In zakaj se po vsakem nerazumnem streljanju samo sprašujemo, ali bi lahko smrt preprečili in kdo je kriv. Pa ne kažite s prstom na sorodnike! Odgovornost je veliko širša. Naj jo že kdo končno prevzame!
