Nasveti za ravnanje po kapi

oktober '22

DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI

Prejšnji mesec smo na tej strani govorili o kapi, ki zadene možgane kot strela z jasnega. To je v razvitem svetu najpogostejši vzrok za pohabljenost ljudi v zrelih letih. Štirikrat pogosteje prizadene levo možgansko poloblo in onesposobi center za govor. Ameriška znanstvenica Jill Bolte Taylor, ki je proučevala možgane, je pri 37 letih preživela hudo možgansko kap. Po njej se je v osmih letih rehabilitacije znova naučila govoriti in vsega drugega, da nadaljuje znanstveno delo. O doživljanju svoje kapi in okrevanju je napisala izjemno koristno knjigo Kap spoznanja.

Povzemamo njene nasvete, ki jih je na koncu te knjige v prvi osebi napisala iz svoje osebne izkušnje in vrhunskega znanja za svojce in negovalce bolnikov po kapi (str. 206–208):

·        Nisem neumna, poškodovana sem. Prosim, spoštujte me.

·        Približajte se mi, govorite počasi in jasno izgovarjajte besede.

·        Ponovite, kar ste povedali. Začnite od začetka, kakor da ničesar ne vem, znova in znova.

·        Ko mi že dvajsetič razlagate isto stvar, skušajte biti enako potrpežljivi kakor prvič.

·        Posvetite se mi z odprtim srcem in umirjeni. Vzemite si čas.

·         Zavedajte se, da mi stvari sporočate tudi z govorico telesa in z obrazno mimiko.

·         Glejte me naravnost v oči. Tu notri sem – poiščite me. Spodbujajte me.

·        Prosim, ne povzdigujte glasu – nisem gluha, poškodovana sem.

·        Prijazno se me dotaknite in se povežite z mano.

·        Spoštujte zdravilno moč spanca.

·        Varčujte z mojo energijo. Nobenih klepetavih radijskih oddaj, televizije ali nestrpnih obiskovalcev. Obiski naj bodo kratki (pet minut).

·        Spodbujajte dejavnosti mojih možganov, kadar imam dovolj energije za učenje novih stvari, toda zavedajte se, da se hitro utrudim.

·        Za učenje uporabljajte preproste učne pripomočke in knjige.

·        S svetom me seznanjajte kinestetično, preko čutil. Dovolite, da se dotikam predmetov, kajti veliko stvari se moram naučiti znova.

·        Imejte v mislih, da se najlažje učim s posnemanjem.

·        Verjemite, da se trudim – čeprav nisem tako spretna kakor vi in se ne prilagajam vašemu urniku.

·        Zastavljajte mi vprašanja z več možnimi odgovori. Izogibajte se vprašanjem tipa da – ne.

·        Zastavljajte mi vprašanja, ki zahtevajo natančen odgovor. Dajte mi čas, da iščem odgovor.

·        Ne ocenjujte mojih umskih sposobnosti na osnovi tega, kako hitro lahko mislim.

·        Z mano ravnajte nežno – kakor z dojenčkom.

·        Govorite neposredno z menoj, ne pogovarjajte se o meni z drugimi, kakor da me ni.

·        Spodbujajte me. Verjemite v moje popolno okrevanje, četudi bom za to potrebovala dvajset let.

·        Zaupajte, da so se moji možgani sposobni učiti vse življenje.

·        Vsako nalogo razčlenite na manjše korake.

·        Bodite pozorni, kaj me ovira pri obvladovanju določene naloge.

·        Pojasnite mi, kakšen je naslednji korak, da bom vedela, za kaj se trudim.

·        Ne pozabite, da moram najprej osvojiti prvi korak, da bi se lahko lotila drugega.

·        Veselite se vsakega mojega uspeha, naj bo še tako majhen. To me žene naprej.

·        Prosim, ne končajte stavkov namesto mene in ne dopolnjujte besed, ki jih ne morem najti. Možgane moram razgibavati.

·        Če ne morem najti predalčka za kakšno stvar, se potrudite, da ustvariva novega.

·        Lahko se bom skušala pretvarjati, da razumem več kakor v resnici.

·        Osredotočim se na stvari, ki jih lahko naredim. Ne objokujte, česa vsega ne zmorem več.

·        Spoznajte me z mojim preteklim življenjem.

·        Zapomnite si, da sem nekatere spretnosti res izgubila, zato pa sem pridobila druge.

·        Seznanite me z družino, prijatelji in dobrimi željami. Na steno nalepite razglednice in fotografije, da si jih bom lahko ogledovala.

·        Vpokličite četo dobronamernih ljudi! Seznanjajte jih z mojim stanjem ter jih prosite, naj me podprejo pri potrebnih stvareh – naj si domišljajo, da laže požiram ali sedim.

·        Imejte me radi takšno, kakršna sem danes. Ne pričakujte, da bom enaka kakor prej. Zdaj imam drugačne možgane.

·        Bodite zaščitniški, toda ne ovirajte me pri napredovanju.

·        Pokažite mi moje stare videoposnetke, da bom videla, kako sem govorila, hodila in gestikulirala pred kapjo.

·        Opomnite se, da sem zaradi zdravil najbrž utrujena in se sebe ne zavedam najbolje.

 Prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media