Samo dobri nameni niso dovolj

oktober '22

Še nikoli do zdaj ni bilo na svetu toliko starih ljudi in toliko blaginje, kolikor je je danes. Dolgoživa družba prinaša veliko dobrega in tudi številne izzive. Kateri so in kako jih reševati, smo se pogovarjali s prof. dr. Jožetom Ramovšem, dolgoletnim predstojnikom Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Prepričan je, da lahko k večjemu sožitju in dobremu komuniciranju v družbi največ prispeva babyboom generacija, ki je svet spreminjala tudi v mladosti.

V sodobni družbi se vse vrti okrog potrošništva in mladosti. Zakaj je toliko predsodkov in negativnega pogleda na starost?

Pravzaprav je bilo vedno tako. Mlad človek je zdrav in lep, v poletu. To so same dobre stvari. Potrošništvo to vrednoto idealizira. Lukasova in Franklova logoterapija pravita, da kadar prevlada ena sama stvar, pa naj bo še tako dobra, in jo postavimo kot edino na najvišje mesto, to škodi. Vse te vrednote okrog mladosti in imetja so osnova za življenje, zdravje in kakovost, ni pa pomembno samo to. Življenje je veliko širše. Toda potrošništvo se bo nehalo, ker uničuje naravne vire, ti pa niso neskončni. V ameriški kulturi so nekaj vredni le pridevniki mlad, lep, bogat in uspešen, ki jih v starosti človek komaj dosega. Po mojem se bo ta enostranost končala s staranjem babyboom generacije, ki se zaveda svojih pravic. Obstaja celo nevarnost gerontokracije – to pomeni, da bo hotela imeti več pravic in dobrin na škodo mlajših.

Kaj pa lahko babyboom generacija dobrega prispeva na starost?

Po upokojitvi, ko človek pride na rob družbe, izkusi marginalizacijo, staromrzništvo in tudi lastni odpor do staranja. To je zadnja tretjina življenja, ki pa daje tudi dobro možnost za vse. Kdo lahko v sedanjih slovenskih ali evropskih razmerah porine razvoj v boljše sožitje in komuniciranje, ki je zdaj slabo tako med obrobnimi skupinami kot pri ljudeh na najvišjih položajih? Mlada generacija se izobražuje in ima druge naloge, srednja je okupirana s službo in družino. Tretja generacija je s pokojninami materialno in socialno najbolj varna, ima veliko življenjskih izkušenj, in dokler je zdrava, ima ves svoj čas in moči na voljo za tisto, kar si izbere. Upokojenci lahko z malo premisleka največ naredimo na sebi in veliko prispevamo k boljšemu komuniciranju z bližnjimi in drugimi. Marsikateri se po upokojitvi razvijajo prav na tem področju. Na žalost pa nekateri nadaljujejo potrošništvo in še naprej iščejo večno mladost. Ti postajajo ob tem, ko pešajo, čedalje bolj zagrenjeni, jamrajo in vse kritizirajo. Zato bežijo od njih otroci, vnuki in vrstniki. Mislim, da se nakazuje to, da bo babyboom generacija prispevala bistven delež k boljšemu sožitju in sodelovanju s tem, da bo spreminjala samo sebe – da bo v starosti človeško zorela.

Človeštvo se prvič sooča s starajočo se družbo. Doseglo je tudi velik materialni napredek. Ali se bo naše življenje še podaljševalo?

Prvič v zgodovini človeštva je upokojencev kar četrtina prebivalstva. Starih ljudi je bilo pod desetimi odstotki, danes nas je 25 odstotkov in ta delež so bo še precej povečal. Še nedolgo nazaj je veljalo, da če je človek dočakal 70 ali 80 let, je bila to lepa starost, le izjemoma je kdo doživel 90 let. Če danes doživiš 100 let, je podobno, kot če je kdo pred petdesetimi leto doživel 90 let. To je dobro. Rezultat blaginje, ki je velika stvar. Seveda pa je pomembno, kako jo uporabljamo. Biti star in gristi sebe in druge okrog sebe je škoda. Tisto, kar je možno in zaželeno, je, da letom dodamo kakovost. Koliko bo šla dolgoživost še naprej – ali bo čez 50 let tako normalno doživeti 120 let kot zdaj 100, tega ne vem. Vsekakor človeško telo ni sposobno neomejenega daljšanja življenja. Velika stvar pa je, da lahko danes marsikdo dočaka 90. ali 100. rojstni dan razmeroma v dobri koži.

Že dolgo je znano, da se razviti svet stara. Zakaj se tega področja pri nas nismo lotili kot druge evropske države?

Pravega odgovora ne poznam. Eden izmed razlogov je gotovo ta, da smo se takrat, ko so se z dolgotrajno oskrbo začele ukvarjati druge evropske države, posvečali privatizaciji in tranziciji. To je politiki, upravi in ljudem požrlo glavnino pozornosti, staranje družbe pa je ostalo na stranskem tiru. Leta 1995 bi zakon o dolgotrajni oskrbi z lahkoto sprejeli. Lahko bi se odločili za avstrijski proračunski model ali nemški zavarovalniški ali pa za kombinacijo obojega, kot je naš pokojninski sistem in lanskega decembra sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi. Tedaj bi bili nekaj let razvijali orodja za njegovo izvajanje in zakon dopolnjevali, tako kot so ga drugi, in danes bi bili na ravni sosednje Avstrije in drugih evropskih držav.

Pripravljenih je bilo že več predlogov, vendar so vsi do zdaj slabo končali. Zakaj? Ali so finance res največji problem?

Finance so za vsako vlado problem, ker za vse apetite ni nikoli dovolj denarja v proračunu. To je stalnica, politične prioritete pa dobijo rešitev. Primerjajmo dolgotrajno oskrbo z veliko večjim pokojninskim sistemom: ta deluje dobro, sproti pa ga obnavljamo. Tudi zdravstveni sistem je zelo velik. Javna blagajna zavarovanja za dolgotrajno oskrbo bi v primerjavi z njima pomenila majhno vrečo denarja. Poleg tega je ta vreča že zdaj do polovice napolnjena z denarjem, ki ga za dolgotrajno oskrbo plačujemo z zdravstvenim in pokojninskim zavarovanjem. Če bi tisto, kar zmanjka, dodali iz proračuna, bi v tem posnemali avstrijski sistem, ko bi vlada prišla do soglasja za novo zavarovanje, bi prešli na nemški sistem. Da dobro deluje tudi mešani sistem, dokazuje naš pokojninski sistem. Izbira sistema je stvar politične odločitve. Ali to pomeni, da so politiki in vlada tako nehumani, da ljudem ne privoščijo dolgotrajne oskrbe, čeprav ima v povprečju vsak deseti Evropejec nekoga v oskrbi? Ne, niso; vsaka vlada hoče to narediti. Pri odgovoru na to protislovje vedno pristanem pri glavnem vzroku – to sta neznanje in neozaveščenost na področju oskrbe onemoglih in medčloveškega sožitja. To neznanje je v medijih, politiki, upravi in med prebivalci. Dobri nameni niso dovolj, potrebno je znanje o staranju in sodobnih rešitvah za zdravo staranje ter o sodobni humani, finančno in kadrovsko vzdržni dolgotrajni oskrbi.

Na področju dolgotrajne oskrbe občine do zdaj skoraj niso bile vključene, čeprav bi bilo nujno, kajne?

Zagotovo. Tudi pri lani sprejetem zakonu je bila to šibka točka. Premalo pristojnosti za organizacijo dolgotrajne oskrbe je prenesel na lokalno raven. Če lokalna skupnost nima pristojnosti za organizacijo, potem to prelaga na državo, država pa res ne zna in ne more dobro organizirati oskrbe v Beli krajini ali Prekmurju, tudi v Ljubljani ne. Organizacija dolgotrajne oskrbe je stvar občine, tako kot je organizacija komunale in otroških vrtcev. Pri nas več kot dve tretjini občin nimata doma za starejše, evropsko pravilo pa je, da tam, kjer je potreben vrtec, je potreben tudi dom za starejše ljudi. Sodoben krajevni dom je središče ducata programov za pomoč pri domači oskrbi. Stvar države je poskrbeti za enakopravno sofinanciranje za vse državljane, za osnovne kriterije kakovosti oskrbe, učinkovit nadzor nad kakovostjo in razvoj sistema.

Epidemija covida je razkrila, kako smo zanemarili skrb za starejše. Ob vseh težavah se zdaj v domovih kaže največji problem pomanjkanja kadra, kar ni presenečenje.

Zadnja epidemija je pokazala, da so veliki domovi po vzoru bolnišnic stvar preteklosti – tako kot so zastarele tovarne z velikimi dimniki iz povojnih časov. Ta industrijska paradigma je bila moderna pred osemdesetimi leti, po letu 2000 je trend gradnje majhnih domov s sodobno organizacijo, ki so del lokalne skupnosti.

Glede kadrovske vzdržnosti je vsa Evropa na robu agonije. Nekatere države, na primer Nemčija, so to doživljale že pred desetimi leti. Že takrat niso imeli domačega oskrbovalnega kadra in so ga uvažali od vsepovsod – iz Turčije, Ukrajine, bivše Jugoslavije. Spomnim se primera iz Berlina, ko so v Maroku naredili nemško zdravstveno in negovalno šolo. Maročanke so se doma naučile nemškega jezika in usposobile za delo v berlinskih domovih. Po šolanju so imele v Nemčiji zagotovljeno delovno mesto, stanovanje in dobro plačo. Toda pokazalo se je, da tudi to ni rešitev. V domovih so delale nekaj let, potem pa si poiskale lažje in bolje plačano delo. Potrjuje se zakonitost, da tuji delavci sprejmejo mentaliteto domačinov. Težave s kadrom se zdaj dogajajo tudi pri nas. Vsi domovi v Sloveniji, ki so bili zgrajeni lani ali letos, bi bili že polno zasedeni, pa nimajo kadra, zato so napol prazni.

Kot edina perspektiva se kaže krajevna oskrba, ki povezuje v komplementarno celoto neformalno domačo oskrbo svojcev, sosedov in prostovoljcev ter formalno oskrbo poklicnih služb v domovih in na domu. Govoriti samo o domovih kot pri nas, je kadrovsko slepa ulica. Poleg tega pa današnji človek upravičeno pričakuje sodoben sistem z različno pluralistično ponudbo oskrbovalnih možnosti, kot je po Evropi.

Verjetno je glavni problem, da je to delo premalo plačano in cenjeno.

Delo medicinske sestre ali negovalke v domu je telesno in duševno zelo naporno, v izmenah in ob koncih tedna in med praznik …, primerjava njihove plače s plačo za delo v zasebni ambulanti ali čez mejo pa porazna. Brez sodobnega zakona o dolgotrajni oskrbi je pošteno plačilo oskrbovalnega kadra začarani krog.

Pri zakonski ureditvi dolgotrajne oskrbe zelo zaostajamo za drugimi v Evropi, kako pa je na drugih področjih?

Na področju zdravega staranja – gibanja, zdrave prehrane, izletov in drugih dejavnosti upokojencev – ne zaostajamo. Pri tem tudi Vzajemnost daje desettisočem bralcev veliko različnih in koristnih informacij. Usodni deficit imamo pri dolgotrajni oskrbi. Prav ta pa je v družbi doživljajska varovalka. Če ljudje vseh generacij vidijo, da je za onemogle stare ljudi dobro poskrbljeno, se krepi zaupanje, da je človeško življenje smiselno v celoti. To je bistveni nosilec samospoštovanja, človeškega dostojanstva in zavzetega dela za razvoj skupnosti.

Toda v domski oskrbi je le manjši del ostarelih, največ jih živi doma in je odvisnih od oskrbe svojcev, sosedov in prijateljev. Kaj vse se skriva za domačo oskrbo?

Skozi vso človeško zgodovino je bila domača oskrba edina. Kdor je bil bolan ali je doživel starost in bil onemogel, so zanj skrbeli družina in sosedje. Tradicionalna oskrba je polno delovala do industrijske revolucije. V 20. stoletju manjši del onemoglih oskrbujejo institucije. Danes je pri nas in po Evropi v domovih do enega odstotka prebivalstva, tri odstotke pa na svojem domu. Kot rečeno, se hitro razvija sodobni sistem integrirane lokalne oskrbe, ki povezuje dobre izkušnje domače in službene oskrbe: službe razbremenjujejo in usposabljajo domače, medtem ko svojci in krajani kot prostovoljci dodajajo službeni oskrbi domačnost in človeški odnos. Na svetu ni države, ki bi bila zmožna finančno ali kadrovsko prevzeti vse potrebne pomoči v formalno oskrbo v domovih in na domu. Kjer so pred 20 leti vpeljali sodobni integrirani sistem, se je do danes za polovico zmanjšala potreba po odhodih v dom. Grozljiv znak, kako smo zaostali v sistemu oskrbe, so podatki o potrebah po novih 10.000 domskih posteljah v domovih pri nas – tam je število ljudi v domovih padlo na pol odstotka prebivalstva, pri nas bi se v tem primeru dvignilo na 1,5 odstotka; postali bi svetovni rekorderji v tem, kako si želimo preživeti zadnji del življenja v ustanovi.

V čem so prednosti domače oskrbe?

Domača oskrba temelji na tistih lastnostih, zaradi katere je človek človek – to so solidarnost, empatija, sočutje z nemočnim, pomoč. Če hočeš razviti sebe, pomagaj drugim; če hočeš pomagati drugim, razvij sebe. To je solidarnost. Iz te človeške zmožnosti raste vsaka oskrba, tako domača kot poklicna. Poklicni oskrbovalec brez empatije, brez solidarnosti bi bil slabši kot robot. Od človeka poleg storitve pričakujemo vsaj minimalen odnos, od stroja pa le storitev. Sodobna integrirana oskrba se razvija v smeri povezave storitve in odnosa, industrijska oskrba pa govori samo o storitvah.

Po navadi se težav z oskrbo starejših in bolnih zavemo šele takrat, ko jo nujno potrebujemo. Na inštitutu vodite tudi tečaje za kakovostno staranje in sožitje med generacijami. Kako pomagate domačim oskrbovalcem?

Začeli smo jih izvajati pred dvajsetimi leti, in sicer v skupinah po 15 oskrbovalcev, da pridejo v ospredje njihove izkušnje. V začetku so bila tri učna srečanja po dve uri: prvo za usvajanje negovalnih veščin, drugo o tem, kako razumeti starega človeka, ko se zaradi bolezni, na primer demence, spreminja, tretje o veščinah, kako naj oskrbovalec poskrbi za svoje zdravje ob napornem in stresnem oskrbovanju. Potem so se ob potrebah oskrbovalcev vsebine širile. Neredko polovica tečajnikov doma oskrbuje bolnika z demenco, zato je zdaj eno srečanje posvečeno temu. Eno srečanje pa je posvečeno prehodu svojca v dom, če je potrebno. Zdaj je deset srečanj, nato pa se oskrbovalci mesečno srečujejo v svoji krajevni skupini svojcev za samopomoč. Ti tečaji dajo veliko znanja in motivacije. Sam imam celo polico literature o oskrbi, pa od udeležencev kar naprej slišim njihove dobre izkušnje in rešitve, ki jih ni v nobeni literaturi. Spomnim se gospe, ki je skrbela za svojo mamo z demenco. Ko ji je postregla zajtrk, je mati ni prepoznala. Vprašala jo je, kdo je. Odgovorila ji je, da je njena hčerka. Ona pa njej vsa vznemirjena, da ni imela otrok. Hčerka se je nasmejala in jo vprašala: Kdo pa potem sem? Mama ji je odgovorila, da njena sestra. Hči jo je vprašala, ali dobra ali slaba sestra. Mama: Ti si moja najboljša sestra, ker mi pomagaš! Hčerka jo je objela, mama pa jo je prepoznala. Kakšna modrost te hčere! Sijajen primer strokovne metode za komuniciranje ob demenci – validacije. Preprosta kmečka ženska jo je intuitivno uporabljala.

Za štirimi stenami je skritega tudi veliko nasilja nad starejšimi. Verjetno je veliko nenamernega. Kako ga preprečiti?

Drži. Kar 75 odstotkov vsega nasilja nad starimi ljudmi storijo bližnji. Od štirih, ki doživijo grdo besedo, zanemarjanje, klofuto, lasanje ali goljufijo, ga trije od domačih. S svojci, ki oskrbujejo ostarelega družinskega člana, pa delam že 30 let in vem, da bi večina naredila vse, kar more, da bi onemogla mama ali oče bila zadovoljna. To dvoje ne gre skupaj, zato smo stvar raziskovali. Ugotovili smo, da se svojci večinoma žrejo za vsako svoje nasilje (izjema je ekonomska zloraba oskrbovančevega imetja ali denarja). To pomeni, da je večina domačega nasilja nad starimi ljudmi nehotena: v stresnem afektu, ob izčrpanosti, iz neznanja, ko ne razumejo človeka, ki ima na primer demenco. Spomnim se enega prvih tečajev, ko mi je ena gospa po zaključku rekla: »Če bi bilo to srečanje pred enim letom in bi bila zraven, bi bilo meni in mami prihranjeno največ bridkih ur v najinem življenju. Vedno sem stare ljudi spoštovala in nikoli nisem verjela, da star človek postane hudoben. To leto pa sem začela verjeti v to.« Njena mama je imela demenco, ona pa je mislila, da je postala hudobna.

Kako pa je z nasiljem v institucijah?

Tudi tam je velik del nasilja nehotenega: negovalke so preobremenjene, imajo premalo znanja … Če je dom povezan s skupnostjo, da so redni obiski svojcev, krajanov, prostovoljcev, je to dobra varovalka pred nasiljem. Če ni te povezave in svojci od zaposlenih samo zahtevajo in jim očitajo, je rezultat obraten. Največje nehoteno nasilje v domovih za starejše pa je danes bivanje v dvo- in večposteljni sobi. Star človek mora živeti s tujim človekom z drugačnimi navadami in je brez svoje intime … Mnogim stanovalcem domov se ne bo nikoli uresničila največja želja, da bi imeli svojo sobo. Ta ni nadstandard, ampak osnovni standard, ki ga ima skoraj vsak otrok.

V stiski se znajdejo tudi oskrbovanci. Kako starejši doživljajo oskrbovanje?

Marsikateri zelo težko. Naša babyboom generacija je samozadostna in neodvisna. Po reprezentativni raziskavi je velik odstotek prebivalcev Slovenije, starih nad 50 let, ki so prepričani, da od nikogar nič ne dobijo, samo oni dajejo. V resnici je življenje ravnotežje med sprejemanjem in dajanjem. Nismo odvisni samo od zraka, hrane in gibanja, ampak predvsem od ljudi – drug od drugega. Vse življenje, najbolj pa v otroštvu in starosti. Pri mojih 75 letih je skrajni čas, da gojim hvaležno zavedanje, kaj vse sem danes že dobil dobrega, kar so naredili drugi. V času potrebe po oskrbi je sproščena hvaležnost najrentabilnejša valuta za humano oskrbo.

Kako spodbujati večjo solidarnost in sodelovanje med generacijami?

Solidarnost je prirojena zmožnost. Vendar enako kot jezik deluje toliko, kolikor se je v praksi naučimo. Za učenje solidarnosti sta ključni dve mesti. Prvo je, da rodimo in vzgojimo otroke, drugo, da oskrbujemo ljudi, ki zaradi bolezni ali starosti ne morejo poskrbeti zase. Upam, da bomo ob staranju prebivalstva dobro izkoristili obe učilnici za razvoj naše kulture. Nenehni stiki z mladimi starši ter domačimi in poklicnimi oskrbovalci mi to upanje utrjujejo.

Dolgotrajna oskrba je doživljajska varovalka.

Jožica Dorniž


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media