Oh, ti vnuki 

Prosti čas | december '22

Jesen razgrinja svoje pajčolane

Foto: Freepik

K babici so prišli na obisk vnuki. Igrali so se šolo. Najstarejša vnukinja je dobila za nalogo napisati spis z naslovom Jesen razgrinja svoje pajčolane ...  In nastalo je tole.

Bila je jesen. Vreme je bilo sivo in pusto. Vsi otroci so ždeli v svojih domovih in delali domače naloge. Vsi – razen Amalije. Amalija je bila stara 11 let in hodila je v šesti razred. Imela je temno rjave lase in živo zelene oči, pegice po obrazu in rožnata lička. Bila je zelo lepa deklica, vendar je izmed vseh otrok samo ona zunaj skakljala po listju. Počutila se je, kot da je svet sama sivina, ona pa je tista mala pikica barve, ki vsem daje upanje.

Amalija je oboževala jesen. Rada je gledala barvite liste, kako so plesali v vetru, rada je jedla jabolka in se pod toplo odejo skrivala pred mrazom. Tisti dan pa je bila žalostna. »Jeseni bo kmalu konec!« si je mislila in postajala bolj in bolj nesrečna. »Vse lepe barve bodo izginile in spet bom morala doma pisati, če bom želela, da mi Miklavž kaj prinese,« je stokala. Bila je namreč ena tistih otrok, ki se je Miklavža bolj bala kot pa veselila. Tako je še nekaj časa godrnjala in se nato odpravila domov. Oče jo je pozdravil, a Amalija ni odzdravila. Hitro se je zaprla v sobo in začela čečkati po listu papirja. Dolgočasila se je. »Kaj pa, če bi si za Miklavža zaželela še en dan jeseni?« je pomislila. To je bila najboljša ideja, ki se je je kdaj domislila. Nič ni povedala staršem, a je bila odločna. Začela je pisati: Dragi Miklavž! Vem, da sem stara že 11 let, in vem, da te že nekaj let nisem prosila za nič velikega. Že nekaj let sem bolj razmišljala o sestrici Emi. Letos pa bi rada, da se posvetiš meni. Želim si samo eno stvar. Želim si en dan jeseni. Samo en dan. En dan zgodnje jeseni, kot da se poletje šele končuje. Samo za to te prosim, gospod Miklavž. Hvala! Tvoja (zelo pridna) Amalija. Še isti večer je pismo postavila na okensko polico. »To zimo bom zelo pridna!« si je obljubila. V šoli je vselej dvigovala roko in poslušala. Veliko se je učila in ni bila več tako površna.

Bil je večer, ko bi Miklavž moral nositi darila. Spat je šla polna pričakovanj, ponoči pa se je zbudila z zelo suhim grlom in šla pit. Iz radovednosti je vstopila še v dnevno sobo in pogledala, ali jo je Miklavž že obiskal. Krožniki njene mame, očeta in sestrice Eme so bili polni. Samo njen je bil prazen. Mizo si je šla pobliže ogledat. Njen krožnik ni bil prazen. Na njem je bil majhen list papirja. Na njem je pisalo: Jesen razgrinja svoje pajčolane! Spodaj je še z manjšimi črkami pisalo: Pridi na balkon. Pazi, da ne zbudiš družine. Amalija je pohitela na balkon. Tam jo je čakal Miklavž. Bila je tako presenečena, da je skoraj zakričala. »Ššššš!« je rekel Miklavž. »Pridi z mano,« je še dodal. Dvignil jo je in jo položil v koš za darila. Hitro sta letela in videla je Ljubljano iz ptičje perspektive. »Tukaj sva,« je rekel Miklavž. Amalija je previdno stopila iz koša. Ko je odprla oči, je skoraj padla od presenečenja. Pred njo so ležali kupi barvitega listja. Okoli nje so stala ogromna mogočna drevesa v vseh mogočih barvah. Bilo je točno to, kar si je zaželela. Obrnila se je k Miklavžu in vprašala: »Kje sem?« »To je jesen v oblakih, pajčolan meglic se razteza med drevesi,« ji je odgovoril. »Hvala, hvala in še enkrat hvala!« je skoraj zavpila. To je bil njen najljubši jesenski dan, ki ga je kadar koli preživela. Skakala je v kupe listja, plezala po drevesih in uživala v lepih barvah. Pila je topel čaj in jedla maslene piškote in posebne mandarine. Poležavala je med drevesi in gledala ples listja v vetru. Čez nekaj časa je do nje prišel angel in jo vprašal, kako se ima. »Super!« je odvrnila. Angel jo je še vprašal, zakaj tako rada gleda mrtvo listje in se igra z njim. »Kdor misli, da je jesensko listje mrtvo, ga še nikoli ni videl poplesavati v vetru,« je rekla Amalija. Ko se je začelo daniti, jo je Miklavž naložil v koš in jo odpeljal domov. Bila je presrečna. Ko so se vsi zbudili, je Ema rekla: »Amalija, ti pa si morala biti zelo poredna, da ti Miklavž ni čisto nič prinesel!« »Ne skrbi, Ema, dobila sem najboljše darilo tega sveta.«

Lucija, 8. razred


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media