Sožitje štirih generacij

Zgodbejanuar '23

Iz roda v rod

Mandarine na drevesih okoli hiše Ivančićevih v Portorožu so kot sončki sijale v sivem decembrskem dnevu, v dnevni sobi s pogledom na morje pa so nas greli lončena peč, dobra kava in prijazen pogovor s Slavkom in njegovo »dobro vilo«, ženo Ireno. »Vse v mojem življenju, moji karieri, moji osebni rasti in naši družini je povezano z njo. Zelo sem hvaležen za to, da jo imam,« je dejal Slavko in jo objel.

Njuna ljubezenska zgodba se je začela pred dobrimi 42 leti, ko je Slavko Ivančić z ansamblom Dani gostoval v novem hotelskem naselju Bernardin. Na ples je tja hodila tudi Irena, mlada učiteljica razrednega pouka, toda Slavko, ki je pel in igral, je takrat v gneči ni mogel videti. Jo je pa zagledal, ko je na obali »pod prvim obokom« sedela v rdečih kavbojkah, ki so bile takrat tudi za bolj ekstravagantno Obalo nekaj posebnega, in se v trenutku zaljubil vanjo. Tako zelo in tako usodno, da se po končanem nastopu v Portorožu ni mogel vrniti domov v Crikvenico z drugimi člani ansambla, ampak je mami sporočil, da bo prišel malo kasneje, in to skupaj s svojim dekletom. In tako kot se je Slavko v hipu zaljubil v Ireno, sta jo takoj vzljubila tudi njegova mama in oče.