LITERARNE STRANI 

Prosti čas | februar '23

Biseri

Preštevam bisere na ogrlici življenja,
v njih žari svetloba mladih sanj.
Nanizani na vrvico spominov,
s poprhom zrelih let obdani,
blestijo v moje dni.
Prebiram jih.
In ko ne sije sonce,
mi dajejo moči.

Zdaj tih večer ugaša moje sanje,
s sivino dni zastrto je nebo.
A biseri, nanizani v spominih,
mi bodo vedno svetili v temo.

Vidka Kuselj, fotografija: Shutterstock

Rajski cvet

Svet objel bi brez predsodkov,
vse na njem zasluži si;
splet krivičnih je dogodkov,
ki jih duša ne želi.

Brišem vez nepravih stikov,
uničuje blag obstoj;
slišim vzdih bolečih krikov,
čaka jih krvavi boj.

V venček pesmi up prinašam,
da bi raj bil naš planet;
ni greh – če naravo vprašam:
'Kdaj vzbrstel bo rajski cvet?'

Ana Stavanja, ilustracija: Tina Zadel

SAMOSPOŠTOVANJE

Drevje vrta ti sporoča,
kako v njih strmim,
nema priča so pekoča,
kako ob njih trpim.

Vsakega posadil
s svojo si roko,
vsak te je nagradil,
zrasel se z zemljo.

Skupaj vdihovala
drevja opojen vonj,
složno modrovala:
Še enega? Grem ponj!

Na vrt me želja vleče,
žalost naj mi sleče,
v črnini stokam, ginem,
v trpljenju naprej rinem.

Brezi listje rumeni,
tla prgišče ga krasi;
z mene padajo cvetice,
možu bile so krasotice.

»Samospoštovanje,«
 breza pravi,
»obrni svoj obraz k naravi,
jaz te okrepim,
v tebi prebudim,
kar želel bi tvoj mož,
da zate zdaj storim.
Bil oče mi je, botra ti,
ob krstu mojem v zibelki
z energijo brst ogrela,
za mene, bitjece, zavzela.
Prisluhni mojim koreninam,
ki čutijo moža,
preko belega debla
mož ti oporo da.
Preveč sta se prepletla,
vsesala drugega,
opora obojestranska
zdaj je porušena.
Stoj sama kot včasih,
ko sonca ni bilo,
stoj sama v prihodnost,
zdaj ni še hudo!«

Zdaj pojdem zopet k brezi,
vsa nežnost zadrhti,
debla se oklenem –
življenjske radosti.

Preko mojih zenic
gledaj svoj nasad,
preko mojih rok
božaj moj obraz!

Julijana Veber

Moje stopnice 

Dekletce s kodri v laseh
s polenom se igra,
z žarom v očeh
kot dojenčka ga crklja.

Očka igri se pridruži,
mamice nasmeh prisluži.

Se pomlad v poletje prelevi;
punčka s kodri v laseh
stopničko prekorači
in na novih že poteh
življenju zre v oči.

Še višja stopnica –
sončka kar dva!
Kmalu vesela novica:
v naročju že vnuček čeblja.

Stopnica pri koncu:
na glavi srebro,
misli pri navčku,
pravnučke ljubiš močno.

Albina Sonja Štraus

Tvoja jutra

Jutra ob tebi
nov čar dobijo,
ko prebudijo
tvoje telo,

tvoje oči
pa lepo zažarijo,
ko vame upreš jih,
mi povedo,

da se še vedno
najina zgodba,
ob letu začeta,
dalje vrti!
Ob tvojem pogledu,
polnem ljubezni,
se v jutranji zarji
svet lepši mi zdi.

Bogomir Horvat

»Lažnivec«

Njega dni sem ga gledala prek hodnika v sosednjo pisarno. Korektnega sodelavca, poročenega tako kot jaz. Tega je že nekaj let in vmes se je zgodilo marsikaj: upokojitev, izguba partnerjev, midva pa sva si nekako postala všeč.

Zdaj ga gledam za sosednjo mizo. Ni sam. Sem je pripeljal »tisto žensko« na kavo, preden gresta k njemu domov – delat, če mu je verjeti. Ona se mu smehlja z nasmehom Mone Lize, tudi tedaj, ko mu nekaj govori.

Dolgo sem se pripravljala na to srečanje. Neznansko lahko je bilo preigravati take prizore v mislih, tukaj in zdaj pa je drama čisto drugačna.

Začeti bo treba z majhnimi koraki. Napotim se do njune mize. Obrnem se nanj z nedolžnim vprašanjem:

»Kako si?«

Preprosto vprašanje, ki pa mu v trenutku odplakne običajno prijaznost z obraza.

Pusti me pri miru!

Seveda ne reče tega, se mu pa te besede, če ne še hujše, izrišejo na izrazu obraza, glasno pa:

»Dobro.« In to na način, ki ne dopušča niti poskusa nadaljevanja pogovora.

Ne bom te pustila pri miru, bodi brez skrbi, da ne.

Sedem k sosednji mizi in ju gledam od strani. Ona ga še vedno prijazno nagovarja. Joj, kako bi užival v njeni ljubeznivosti, če mu ne bi nasproti sedela nebodijetreba v podobi nekdanje sodelavke in ljubice.

»Tista ženska« jo je imenoval, namenoma brez imena, da bi izpadla kot gospodinjska, ali če hočete, kmečka pomočnica.

»Z njo delava, s tabo mi je pa lepo,« mi je znal pihati na dušo.

Hm, zdaj mu verjetno ni ravno lepo ne z eno ne ob drugi, saj proti svoji navadi prižiga eno cigareto za drugo.

»Tista ženska« hodi k njemu delat. To bo držalo. Pri njem doma se čuti prisotnost ženske roke: bivalni prostor in kopalnica sta vselej čista in pospravljena, prt je na mizi in pregrinjalo na kavču. V vazi vselej sveže cvetje, gotovo z njegovega vrta, pozimi zimzelena vejica.

Samo spalnice se, kot kaže, meni v olajšanje, ženska roka ne dotakne, sicer bi volneno odejo in klasično rjuho z vezenim vzorcem nadomestila s prešito odejo in prevleko. Tudi sesalnika ne bi pustila kar tako v kotu in vsem (beri: ljubici) na očeh.

Saj res, kako neki bi si moški v poznih zrelih letih, ki ima nad svojim vzglavjem sliko svoje pokojne matere, delil posteljo z dvema ženskama! Konec koncev, če dobro premislim, je bilo najino prijateljevanje nadgrajeno z ljubimkanjem prav v času, ko je »tista ženska« zbolela, kar sem sicer izvedela šele kasneje. Ona je ležala v bolnišnični postelji, midva pa v njegovi. Noben poštenjak ne bi tako ponižal svoje ženske niti ne bi drugi govoril, da je super, čudovita, da mora ostati vedno taka, kot je, da jo ima rad ...

Vse je bilo skoraj v redu med tednom, ob večerih. »Tista ženska« je očitno prihajala kuhat in pospravljat pa na vrtu mu je tudi pomagala, zvečer pa mu je bilo lepo z mano in meni seveda z njim. V moja pozna srednja leta je vnesel pozornost, nežnost, občutek sprejetosti. Če dobro premislim, sem bila pravzaprav gospa.

Toda bile so tudi nedelje in prazniki, ko ni bilo o njem ne duha ne sluha in hočeš nočeš je moral z besedo na dan:

»Če se takrat ne bi zapletel, bi ti bil popolnoma predan.«

Kdo govori o predanosti v pogojniku? Samo lažnivec!

»Vedno pride in naredi, kar je treba,« in jo pohvali, kako se je hitro znašla z novim pralnim strojem, ki mu on (saj ni res, da je to priznal moški!) ni bil kos.

»Drugače pa med nama ni neke ljubezni, in kar se drugih stvari tiče, raje vidi, da jo pustim pri miru. Tudi pogovarjava se največ o delu in takih praktičnih stvareh. Res ne bi bilo korektno, da bi jo pustil.«

A to, da jo varaš, pa je korektno, gospod manipulator!

Dobil boš svoje, boš videl, da boš dobil.

Pomagal mi bo pravkar spiti aperol.

Prosim, prosim, naj se mi jezik ne zapleta, ker je v tem trenutku dostojnost zelo zaželena kvaliteta.

Odpravita se proti avtu, odpreta vrata vsak na svoji strani, stopim čisto blizu njega. Obrne se in odreveni.

Rečem prijazno, ljubeče:

»Nasvidenje zvečer!«

Joj, kako se mu je mudilo sesti za volan!

Ja, dragi, toliko za začetek.

Tako, po kapljicah boš dobil vse, kar si zaslužiš, kot so počasi, a zanesljivo kapljale tvoje laži.

M. K.

Prababica

Pogovarjam se sama s seboj in se sprašujem: Kaj boš storila, ko ne bo nihče več prišel, da bi ti rekel Dober dan?... Jočem nad starčevsko nebogljenostjo. (Ela Peroci, Modri mozaik, zbirka Rišem dan, 1966)

Njeni dnevi so si bili podobni in enolični. Kot običajno je tudi ta zimski petek sedela v svojem počivalniku ob oknu z očali na nosu in pletilkami v rokah. Spretno jih je premikala zdaj levo, zdaj desno. Kdaj pa kdaj je spustila pogled k šalu, ki se je daljšal in ji padal že na kolena. Pletenje jo je še vedno veselilo kot nekoč. Ob sukanju pletilk se je prepuščala svojim mislim in jim dovolila, da so svobodno plavale enkrat v preteklost v spomine pa spet v fantazijski svet in zahrepenele po občutkih topline in ljubezni. Največkrat pa so se zadrževale malo tu, malo tam, brez ostre meje. Vsakdanji svet okoli nje je bil v takšnih trenutkih čisto pozabljen, tako tudi tokrat.

Potem se je v tišini sobe oglasila stara stenska ura in naznanila poldan, kmalu za njo pa še zvonec. Fant iz bližnjega doma starejših občanov ji je kot običajno dostavil kosilo. Brez apetita je posode shranila v pečico za pozneje. Potem je znova zazvonilo – tokrat telefon.

»Babi, pridem k tebi, zadnji dve uri pouka sta nam odpadli,« je zaslišala zadihano govoriti Mijo, svojo najljubšo pravnukinjo.

Zdaj jo je zgrabila panika: »V trgovino moram, sicer bo Mija razočarana.«

Zadnji čas je le še redko šla iz hiše, hčerka ji je prinesla, kar je potrebovala. Pa saj je bila manjša živilska trgovina čisto blizu, nasproti njene hiše. Toda vmes je bila ovira, ki se je je bala – zelo prometna cesta. Ko še ni bila asfaltirana, je bil promet redek. Kmalu pa se je to spremenilo, zdaj se je po cesti dan in noč vila nepretrgana kolona vozil in za pešce je bil velik problem priti čeznjo. Še vedno boli, da so pred dobrim letom na tem mestu povozili njenega Pikija. Le njega je še imela, odkar ji je umrl mož, od takrat naprej je zares sama.

Pohitela je v kopalnico, si pred ogledalom zvila lase in jih pritrdila s sponko. Čisto srebrni in redki so že, je pomislila. Tudi obraz je načel zob časa, koža je bila siva, polna gub in peg. Z drobnega obraza so sijale le velike rjave oči. Blede ustnice si je prevlekla z rožnatim črtalom in za trenutek si je postala bolj všeč. »Takšno me je rad videl moj Franci, z rdečimi ustnicami in spetimi lasmi,« je pomislila.

Zdaj je bilo na vrsti še preoblačenje, čeprav se ji je zdelo prava muka. Vendar nikoli ni šla neurejena iz hiše, navsezadnje so jo vsi poznali. Obula je še čevlje, si dala klobuček na glavo, denarnico pa spravila kar v žep.

Potem je z desno roko vzela berglo, ki je vedno bolj postajala njena nepogrešljiva spremljevalka. Noge je imela vedno bolj okorele in ob gibanju jo je v kolkih zbadala bolečina. Tako napravljena se je napotila do ceste. Kmalu je začutila, da se je loteva znani strah, usta so postala suha in srce je začelo močneje utripati. Pred prehodom za pešce je obstala. Nekajkrat je nakazala, da želi čez cesto, pa se spet umaknila za korak, saj se nihče ni zmenil zanjo. Slabo je videla, tudi na ušesa se ni mogla več zanesti. Pa tega ni povedala niti hčerki. »Nočem izpasti sitna. Tako je hčerka rada govorila o svoji tašči Magdi, češ stara ne zna drugo kot jamrati. Pa je Magda veliko mlajša od mene.«

»Kako vsi hitijo, povsod sama pločevina in hrup! To je brezobzirno, kot da me ne vidijo. Dandanes nikomur ni mar za starega človeka,« se je kar malo ujezila, a se naposled opogumila in odločno stopila na cestišče. Hrupen tok avtomobilov se je sunkovito ustavil. Podvizala se je na drugo stran, kolikor hitro je mogla, ne oziraje se na levo ali desno. Na drugi strani je z olajšanjem upočasnila korak. V trgovini je hitro opravila. Kot starki z berglo in malenkostnim nakupom, ki ga je izbrala na polici s čokoladami, so ji drugi nakupovalci vljudno odstopili prednost. Zdaj jo je čakala le še pot nazaj.

Približala se je prehodu za pešce in kalvarija prečkanja ceste se je ponovila. Komaj je obvladovala strah, ki ga je vzbudil že pogled na hrumečo reko avtomobilov. Še najraje bi se kar obrnila in pobegnila stran. Potem je pomislila na Mijo, ki jo mogoče že čaka. Negotovo, obotavljajoče je stopila čez robnik in vozila so se ob škripanju zavor ustavila. Pridrobencljala je do sredine ceste, ko je začutila za svojim hrbtom piš avtomobila, ki je hušknil z veliko hitrostjo mimo. Bergla ji je padla na tla, otrpnila je od strahu in obstala ujeta sredi ceste. Za njo in pred njo je spet stekel promet. Kako naj zdaj pride na drugo stran?

Ni vedela, kako se je zgodilo. Kar naenkrat jo je nekdo trdno prijel pod pazduho, pobral njeno berglo in jo pospremil na pločnik. Pozabila se je zahvaliti, nevarnost je bila mimo.

Komaj je odložila plašč, že je zaslišala pri vratih Mijin svetli glas: »Dober dan, babi!«

Nada Holc fotografija: Shutterstock