Validacija je najboljša metoda za pogovor z vsakim
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
V slovenski in drugih družbah, kjer smo deležni dolgega življenja, imamo veliko obolelih za demenco – v Sloveniji nad 30.000. V visoki starosti je demenca zelo pogosta. V naslednjih letih se bo število ljudi, starih nad 85 let, povečevalo, s tem pa tudi število obolelih za to možgansko boleznijo. Vso zgodovino so družbe ob težavah naredile ustvarjalni razvojni korak ali pa nazadovale. Množična demenca je huda težava, slovenski in vsej evropski kulturi pa daje tudi razvojne možnosti. Eno od njih bomo pogledali v tem članku.
Diplomirana medicinska sestra Branka Mikluž je bila najožja sodelavka dr. Aleša Kogoja, psihiatra za pomoč pri demenci, ki se je leta 2014 v cvetu življenja in dela tragično ponesrečil v Kamniških Alpah. Pred tem sta bila četrt stoletja lokomotiva pri uvajanju sodobnega dela s temi bolniki in njihovimi svojci. Bila sta začetnika sedanje razvejane slovenske mreže za pomoč pri demenci Spominčica. Iz tujine sta prinesla tudi validacijo, takrat novo znanje o uspešni metodi za komuniciranje z bolniki ob demenci.
Leta 2016 je imela gospa Branka za seboj skoraj štiri desetletja uspešnega poklicnega dela z bolniki z demenco, usposabljanja poklicnih in družinskih oskrbovalcev v validacijskem komuniciranju s temi bolniki, v domači družini pa osebne izkušnje z oskrbo svojca z demenco. Ko je predavala prostovoljcem za kakovostno staranje na Inštitutu Antona Trstenjaka, je predstavila tudi svoje veliko spoznanje o validaciji: vsa ta leta je spoznavala, kako je to edina metoda za sporazumevanje s človekom, ki ima demenco, zdaj pa vidi, da je validacija tudi najuspešnejša metoda za lepo komuniciranje med družinskimi člani, sodelavci in sploh med ljudmi.
Do istega spoznanja je prišel avstrijski pisatelj Arno Geiger, ki je oskrboval svojega očeta z demenco. O tej svoji dobri življenjski izkušnji je napisal uspešnico Stari kralj v izgnanstvu. Zanimiva je njegova misel: »Ker moj oče ne more več prečkati mostu v moj svet, se moram jaz podajati k njemu. In tam čez, v mejah njegovega duševnega stanja, onstran naše družbe, temelječe na stvarnosti in smotrnosti, je še vedno spoštovanja vreden človek, in čeprav po splošnih merilih ni vedno razumen, je kljub temu na svoj način briljanten.«
Dementni bolnik je tudi učitelj
Ko je prihajal z Dunaja domov na švicarsko mejo oskrbovat očeta in je to bolezen dodobra spoznal, je z očetom vzpostavil tak odnos, da je lahko napisal svojo najbolj znano knjigo. V njej je tudi njegovo spoznanje, kaj pri oskrbi in validiranem komuniciranju z dementnim bolnikom lahko dobijo oskrbovalci: »Za očeta alzheimerjeva bolezen gotovo ni nikakršna pridobitev, toda njegove otroke in vnuke je obogatila s prenekaterim naukom. Konec koncev je naloga staršev tudi ta, da svoje otroke česa naučijo.«
Spoznanje medicinske sestre Branke Mikluž in pisatelja Arna Geigerja je, da mati ali oče s svojo demenco učita odrasle otroke in vnuke tako dobro komunicirati, kot jih nista mogla tega naučiti na višku svoje moči. Naučiti s svojo boleznijo odrasle otroke skrivnosti uspešnega pogovora ni zapoznel popravni izpit za neuspelo starševsko vzgojo. In prav tako ni nekaj slabega naučiti se tega kot odrasel človek ob očetovi ali materini bolezni. To je naravni učinek dobrega sodelovanja človeške moči in nemoči v sožitju. Človeška solidarnost ob nemočnem človeku je izvir ustvarjalnosti v sožitju, ki nas osebno osrečuje, družbi pa daje miren razvoj. To preživetveno zmožnost so kulture imenovale ljubezen. Ob sočutni pomoči onemogli človeško dozori in ohranja dostojanstvo, oskrbovalec pa lahko usvaja skrivnost lepega sožitja, ki sta jo pronicljivo izrazila Branka in Arno.
Dementni bolnik je tudi učitelj – validiran pogovor z njim je najučinkovitejši trening, kako vsakega človeka prav poslušati ter iskati pomen njegovih besed in vedenja v njegovem doživljanju. Vsakdo doživlja sebe, druge in razmere drugače od mene in od tega, kar pričakujem od njega. Ko se naučim komunicirati z drugim tako, da upoštevam njegovo doživljanje, sem zmožen lepega in uspešnega pogovora.
Prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka
