Vem, da nič ne vem
ANKETA
Sogovornike smo vprašali, kaj menijo o vseživljenjskem izobraževanju.
Anita Ogulin, humanitarka in predsednica ZPM Ljubljana Moste Polje: »Današnji čas tudi od naše generacije zahteva nenehne spremembe. Narekuje jih nepredstavljivo hiter tehnološki razvoj, vseživljenjsko izpopolnjevanje ali izobraževanje potrebujemo že za sam obstoj. Če se omejim le na digitalizacijo – brez vsaj osnovnega obvladovanja digitalnih povezav skorajda ni dostopa do javnih institucij. Hkrati nam to znanje omogoča povezovanje v socialnih omrežjih v času, ko fizičnih povezav ne zmoremo uresničevati.«
Aleš Kastelic, kuhar, Ljubljana: »Priznam, da se v šoli nikoli nisem maral preveč učiti, imel sem odpor do učenja. Tudi danes, ko sem starejši, bi se težko spoprijateljil s formalnim učenjem, ki ga ponuja izobraževalni sistem. Srčika mojega spoznanja se je začela takrat, ko sem izraz "jaz vem", zamenjal za "vem, da nič ne vem". Več ponižnosti in priznanja lastnih napak mi je pokazalo pot drugačnega življenjskega učenja. Z iskreno željo po dobrem lahko učenje dobi nov pomen, novo pot.«
Benjamin Timotej Bela, električar, Ljubljana: »Končano imam elektro šolo. Za delo se dodatno izobražujem na predavanjih in seminarjih. Vzgled mi dajejo tudi starejši izkušeni mojstri. Učenje igranja kitare in kuhanja mi vzbuja veliko veselja, prav tako mojim prijateljem. Rad berem članke o raziskovanju vesolja, o psihologiji in medsebojnih odnosih. Človek vedno lahko najde kaj zanimivega za osebnostno rast. Vseživljenjsko učenje se mi zdi potrebno, da lahko sledimo spremembam v naravi in družbi.«
Franc Ivančič, kemijski tehnolog, Ljubljana: »Vse življenje se moramo izobraževati zaradi hitrih sprememb v družbi, da izvajamo umsko telovadbo in gremo s časom naprej. Prav tako sem mnenja, da si ljudje z višjo stopnjo izobrazbe bolj želijo dodatnih znanj. Izboljša se kakovost življenja, ker si funkcionalno pismen, lažje kreiraš svoje lastno mnenje in prepričanje. Pridobiš si celovitejši pogled na aktualne okoljske, politične in druge življenjske izzive. Si manj vodljiv in pozitivno kritičen.«
Jasna Zupančič, diplomirana inženirka kemijske tehnologije v pokoju, Škofljica: »Po zaključenem študiju sem skrbela, da sem bila v stroki seznanjena z vsemi novostmi. Brala sem ustrezno literaturo in spremljala razvoj stroke prek strokovnih revij. Vse življenje sem bila strastna bralka leposlovja. Odkar sem v pokoju, me zanima varovanje zdravja. Poglobila sem se v učenje o prehrani, zdravem življenjskem slogu in poznavanju svoje kronične bolezni. Bolj zaupam pisani besedi kot prispevkom na spletu.«
Marjeta Arnšek, upokojena uslužbenka, Ljubljana: »Odkar sem se pred sedemnajstimi leti upokojila, obiskujem študijske krožke na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO). Poslušam zanimiva predavanja pri geografiji, prirodoslovnem krožku ter medsebojnih odnosih. Vedno kaj novega in koristnega izvem ter spoznavam nove ljudi. Z izobraževanjem spodbujam možgane, da še vedno delujejo. Znanje pridobivam tako v učilnici kot na terenu. Tako se počutim še vedno živo in dejavno.«
Sara Arh, gimnazijka, Vrhnika: »Vseživljenjsko učenje si lahko predstavljamo kot pot. Na njej z najrazličnejših koncev in področij pridobivamo informacije. Te nam pomagajo po eni strani premagati ovire, ki so nam dane na pot, po drugi strani pa nam pomagajo doseči zastavljene cilje. Z učenjem oblikujemo svojo osebnost in se prilagajamo spremembam v okolju. Vse življenje razvijamo nova znanja.«
Uroš Ravnikar, elektroinženir, kmetovalec, Moravče: »Za kakovostno in učinkovito kmetovanje je nenehno izobraževanje nujno. S spoznavanjem novih tehnologij in raziskav si pomagamo pri opravljanju dela na kmetiji in pri dolgoročni usmeritvi naše dejavnosti. Izobražujemo se na različne načine: prek spleta, v organizaciji Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, Zveze slovenske podeželske mladine ali se udeležujemo organiziranih ekskurzij z ogledi dobrih praks na kmetijah v Sloveniji in tudi preko naših meja.«
