Boleči kolki in kolena

Dobro počutje | april '23

Zdravje

»Ljudje, zlasti starejši, imajo pogosto težave s kolki in koleni zaradi artroze, kot rečemo degenerativnim spremembam sklepov. Gre za obrabo sklepnega hrustanca, ko ta postopno izginja, robovi sklepnih površin se razoblikujejo – nastajajo nekakšni kostni izrastki (osteofiti), pride tudi do osteoskleroze (zgostitve kosti),« začne mag. Alenka Höfferle Felc, dr. med., specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, in doda, da poškodbe še pospešijo degenerativne spremembe; v takih primerih pride do artroze precej prej, ne šele v poznejših letih.

Zdravniki vedo, da je tistih z bolečimi kolki in koleni vsako leto več, saj se življenjska doba nezadržno daljša. Kolki in kolena so nosilni sklepi, zato so najbolj obremenjeni, še posebej pri prekomerni telesni teži, ki je dostikrat vzrok, pogosto pa tudi posledica tega, da se premalo gibljemo. Potem optimistično pristavi: »Niso namreč izumili boljšega maziva za sklepe, kot je prav gibanje. Zato se tistim, ki so telesno dejavni ter tako ohranjajo moč mišic in ne dopustijo, da bi jim leta naložila preveč kilogramov, precej bolje piše: celo bolečinam v križu se bodo izognili, saj so krepke trebušne in obhrbtenične mišice najboljša opora za hrbtenico.«

Na starejše preži še ena nevarnost: to so padci, ki so zlasti pogosti v domačem okolju. Zato je dobro odstraniti debele preproge in se izogibati delu na lestvi, na primer pri obiranju sadja ali pomivanju oken. »Padci so pri starejših posebej nevarni zaradi krhkosti kosti – osteoporoze, ki pri mnogih ljudeh postaja z leti vse izrazitejša, zato hitro pride do zloma, navadno prav v predelu kolka.«

Okvare kolka

»Kolk sestavljata glavica stegnenice (femurja) in ponvica (acetabul), ki je del medenice. Na površini glavice in ponvice je hrustanec. Sklep obdaja sklepna ovojnica, ki izloča sklepno tekočino. Ta maže sklep in zmanjšuje trenje. Pri artrozi se hrustanec obrablja, postopno izginja, nastajajo robni osteofiti – kostni izrastki in vse to povzroča bolečino,« pojasni.

Pri zgodnji stopnji artroze kolka kolk boli le občasno, in to predvsem v dimeljskem pregibu. Ko artroza napreduje, postajajo bolečine pogostejše in izrazitejše, tudi gibljivost kolka je vse bolj zavrta.« Sogovornica poudari, da postajajo takrat vsakodnevna opravila vse težja: oteženi so na primer sklanjanje, pobiranje s tal, zavezovanje čevljev, tudi šepanje je vse bolj opazno. Ob večjih obremenitvah se sklep nemalokrat tako razboli, da bolečina traja kar nekaj dni. »Pri zelo napredovali artrozi je bolečina stalna, spontana, pojavlja se tudi v mirovanju, zlasti ponoči.« 

Ko se pri starejšem človeku pojavijo prve težave s hojo zaradi bolečin v kolku, si pomagajo s palico v nasprotni roki. Če je šepanje izrazito, je bolje uporabiti bergle, saj je le tako mogoče ohranjati simetrijo hoje.

»Pri šepanju se namreč pogosto razboli še hrbtenica, zlasti spodnji del – križ,« nadaljuje in pojasni, da se zdravljenje začne z zdravili za lajšanje bolečin, blokadami in fizioterapijo, ki vključuje fizikalne metode zdravljenja, na primer protibolečinsko elektroterapijo, predvsem pa kinezioterapijo – ustrezne vaje za krepitev kolčnih mišic in povečanje ali vsaj ohranjanje gibljivosti kolka.

»Pri zelo napredovali artrozi kolka pa je operacija, pri kateri vstavijo tako imenovano totalno ali parcialno endoprotezo (to je umetno glavico in ponvico ali le glavico), edina in najboljša rešitev. Pred operacijo je treba urediti vse kronične težave – od krvnega tlaka do krvnega sladkorja, pri pogostih vnetjih sečil ali težavah s prostato pa je dobro opraviti urološki pregled.«

V bolnišnico so bolniki sprejeti dan pred posegom. »Imeti morajo kartico zdravstvenega zavarovanja, napotnico za sprejem, vse izvide, rentgenske slike, zdravila, ki jih redno jemljejo, in bergle, ki jih prejmejo na naročilnico, to pa dobijo pri svojem zdravniku.« Priporočljivo je imeti svoje copate, takšne, ki ne drsijo in je v njih noga stabilna.

Največ tovrstnih posegov je med 60. in 80. letom starosti, vendar je presoja ortopeda o ustreznosti operacije vselej individualna, odvisna od jakosti bolečine, oviranosti pri izvajanju vsakodnevnih opravil in tudi od splošnega zdravstvenega stanja bolnika.

»Operativne metode so kirurgi tako izmojstrili, da se mišice kolka razprejo in tako le minimalno poškodujejo, kar pospeši okrevanje in rehabilitacijo. Tudi kožni rezi so vse krajši. Je pa poseg seveda odvisen od okvare kolka: če je ta obsežna, je lahko kožni rez daljši,« nadaljuje in pove, da operacijo izvedejo pod splošno anestezijo ali v spinalnem bloku. Že pred operacijo za vsakogar izberejo najprimernejši tip proteze.

Bolnik običajno vstane že dan po operaciji, po nekaj dneh pa ga odpustijo v domačo oskrbo. Izvemo, da imajo kolčne proteze vse daljšo življenjsko dobo, saj so tudi materiali (kovinske zlitine) vse boljši, kompatibilni tudi s preiskavo z magnetno resonanco. »Kar 85 odstotkov (po nekaterih podatkih celo skoraj 90 odstotkov) kolčnih protez po petnajstih letih še vedno imenitno služi svojemu namenu.«

Po operaciji

Dan po posegu začnejo bolniki s pomočjo fizioterapevtke vaditi posedanje, vstajanje in hojo. Pred vstajanjem noge navadno povijejo z elastičnim povojem, včasih uporabijo tudi elastične nogavice. Tako preprečujejo zastajanje krvi v spodnjih udih in nastanek strdkov. Pri hoji je sprva potreben pripomoček – hodulja ali bergle, odvisno od telesne pripravljenosti bolnika. Okrevanje je navadno dokaj hitro.

Vaje, ki se jih bolniki naučijo v bolnišnici, je priporočljivo izvajati tudi doma.

»Uporaba bergel je potrebna, vse dokler je šepanje opazno. Pacient jih lahko opusti šele takrat, ko je dolžina korakov enaka in ko zmore ohranjati simetrijo hoje. Pri šepanju se namreč poruši statika telesa in se razboli tudi hrbtenica, predvsem v ledveno-križnem predelu.«

Kadar bolnik nima ustrezne domače oskrbe, je potrebno podaljšano bolnišnično zdravljenje. Poudari, da imajo tudi v zdraviliščih negovalne oddelke, kjer so bolniki deležni vse pomoči, ustrezne oskrbe in tudi zgodnje rehabilitacije. »Seveda to zgodnje obdobje ni primerno za hidroterapijo, ki je sicer pomemben del zdraviliške fizikalne terapije, saj pooperativne rane še niso zaceljene, bolniki tudi telesno še niso pripravljeni na intenzivnejšo obravnavo. Rehabilitacijo v zdravilišču zato navadno priporočamo šele po približno petih tednih po vstavitvi kolčne proteze.«

Že pred odhodom v bolnišnico je treba poskrbeti za domače okolje: dobro je odstraniti vse drseče in majhne ali debele preproge. V kopalni kadi in stranišču bodo prišla prav oprijemala, pritrjena na steno, v kopalnici pa bo v pomoč tudi stabilen stol pod prho. Nemalokrat je koristen tudi nastavek – povišica za straniščno školjko.

»Ko bolniki opustijo bergle, jim priporočamo predvsem hojo; na srednjih ali daljših razdaljah je dobro uporabljati pohodne palice – ne le zaradi ohranjanja simetrije hoje, ampak tudi zato, ker z uporabo palic razgibajo zgornji del telesa, roke in rame. Priporočljivo je tudi kolesarjenje, zlasti na sobnem kolesu, ki je veliko varnejše od cestnega. Tek, smučanje, agresivne športe pa je bolje opustiti.«

Omejena gibljivost kolena

Kolenski sklep sestavljajo stegnenica, pogačica in golenica. Pri gibanju pogačica neovirano drsi v plitki vdolbini stegnenice. »Če so obremenitve velike, če pride do poškodbe kosti, vezi ali meniskusov (blazinic v obliki polmeseca, ki med golenico in stegnenico na notranji in zunanji strani kolenskega sklepa blažita trenje), ali pa gre za prirojeno nepravilnost sklepa, pride do degenerativnih sprememb hrustanca, do obrabe ali artroze. Svoje k obrabi hrustanca v kolenih – podobno kot v kolkih – pripomorejo tudi leta. Do artroze lahko pride tudi v predelu pogačice.«

Sogovornica predstavi prva znaka nastajajoče artroze kolen. To sta zmerno zbadanje v sklepu in okorelost, zlasti pri prvih korakih. Ko se sklep razgiba in s tem ogreje, neprijetnosti izginejo, a po dolgotrajni obremenitvi se težave spet pojavijo. Sčasoma so ti znaki čedalje izrazitejši. »Gibljivost kolena je vse bolj omejena, lahko se zgodi, da ga ni mogoče povsem iztegniti; govorimo o flektorni kontrakturi. Pogosto se bolečine ne umirijo niti med počitkom, gibanje pa postaja vse bolj oteženo.«

Pri napredovali artrozi je koleno deformirano – razoblikovano in hoja postaja čedalje težja. »Zdravljenje je najprej konservativno, in sicer z zdravili (z analgetiki in nesteroidnimi antirevmatiki) in fizioterapijo. Priporočljivo je plavanje, obnese pa se tudi kolo, zlasti sobno; oboje omogoča gibanje v razbremenitvi. Pomagajo tudi bergle ali vsaj pohodne palice.«

Pri prekomerni telesni teži je dobro urediti prehranske navade. »Ni treba ravno stradati, da bi izgubili kilograme. Pomembno je, da jemo le, če smo lačni, da smo pri tem zmerni in je prehrana uravnotežena. Tudi na tekočino – vodo ali nesladkan čaj – ne gre pozabiti. Včasih mislimo, da smo lačni, pa smo v resnici le žejni. Dobro je opustiti večerni obrok, saj za spanje ne potrebujemo dodatne energije. Veliko pomembnejša sta zajtrk in kosilo. Pomisliti je treba tudi na vnos in porabo energije: pri telesnih naporih potrebujemo več kalorične hrane, če pretežno sedimo, pa ne.«

Če konservativno zdravljenje ne pomaga, je prava rešitev operacija. »Večinoma se vstavljajo tako imenovane totalne kolenske endoproteze. Če je koleno obrabljeno samo na notranji (medialni) ali zunanji (lateralni) strani, pa je dovolj delna proteza; rečemo ji unikondilarna. Tudi te posege opravijo v splošni ali spinalni anesteziji. Rehabilitacija kolena terja približno toliko časa kot rehabilitacija kolka. Tudi ta navadno poteka v zdravilišču in je povečini zelo učinkovita,« zaključi Alenka Höfferle Felc.

Besedilo in fotografija: Neva Železnik