V zdravstvu ni prostora za egoizem
Naš pogovor
Zdravstveni sistem že dolgo ne deluje več tako, kot bi moral. Da pa pacienti to čim manj občutimo, se lahko zahvalimo mnogim izjemnim posameznikom med zaposlenimi, pravi Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije in državna svetnica za področje zdravstva. Obenem poudarja, da so medicinske sestre, tehniki zdravstvene nege in babice, ki skupaj predstavljajo najštevilčnejšo poklicno skupino v zdravstvu, preobremenjeni, ker jih je premalo, in vse bolj iztrošeni, predvsem pa naveličani tega, da se morajo vedno znova boriti za pravičnejši zaslužek in boljše delovne pogoje.
V vaši stanovski organizaciji pa niso le medicinske sestre oziroma zdravstveni tehniki iz zdravstvenih domov in bolnišnic?
Naša delovišča so zelo raznolika. V bolnišnicah in zdravstvenih domovih, najdete pa nas tudi v domovih za starejše in drugih socialnih zavodih, zdraviliščih, rehabilitacijskih centrih, zavodih za prestajanje zaporne kazni pa v centrih za duševno zdravje otrok in mladine ter odraslih, ki se zadnje čase vzpostavljajo v lokalnem okolju. Poleg tega opravljamo pomembno zdravstveno vzgojno, preventivno delo v vrtcih in šolah. Naše storitve potrebujeta tako zdrav kot bolan človek, zato vedno govorimo o pacientih, ne o bolnikih.
V naših vrstah so babice, te imajo z vstopom v EU samostojno licenco za opravljanje svojega dela. Morda marsikdo ne ve, a v primerjavi z medicinsko sestro sta to tako različna poklica, kot sta različna poklica zdravnika in zobozdravnika. Babištvo ima pri nas dolgo in cenjeno tradicijo, letos praznujemo 270. obletnico ustanovitve prve babiške šole. V nekdanji državi je bil ta poklic malo zapostavljen, leta 1984 smo šolo celo ukinili. Ponovno smo jo odprli leta 1996 kot enovit dodiplomski študij na zdravstveni fakulteti v Ljubljani, od takrat vpišemo le trideset babic na leto, kar je absolutno premalo. Ne zadošča niti za vse potrebe v porodnišnicah, kaj šele drugje. Babice imajo namreč pravico spremljati ženske v vseh življenjskih obdobjih, od mladostnic, nosečnic, porodnic do žensk v menopavzi.
Posebej bi omenila še kolegice, ki jih pogosteje srečujemo pri starejših ljudeh in tudi ob prihodu mamice z novorojenčkom iz porodnišnice domov. To so patronažne medicinske sestre, trenutno jih imamo 900. Te so edine, ki vstopajo v naše domove, zdravnik pač redkokdaj pride na hišni obisk, in poleg zdravstvenih težav zaznajo še marsikaj, na primer težke socialne razmere, nasilje v družini, včasih tudi potrebo po duhovniku.
Prepričani ste, da bi lahko patronažne medicinske sestre pomembno prispevale k dolgotrajni oskrbi, mar ne?
Zagotovo. Na dobro razvit sistem patronažnega varstva smo lahko ponosni, saj nas želi posnemati tudi razviti del Evrope. Tega nikakor ne smemo zavreči, pač pa še nadgraditi. Če bi se medsebojno in trezno dogovorili različni resorji, seveda tudi politika, in bi patronažnemu timu dodali še druge sodelavce, na primer socialne oskrbovalke, bi že zdavnaj lahko uredili dolgotrajno oskrbo.
Kot zdravstvena delavka ne vlečem na svoj mlin, ampak kdor zboli, in to ne glede v katerem življenjskem obdobju, je slej ko prej ogrožen tudi socialno, materialno. Bolniška nadomestila so nižja, marsikateri še odplačujejo kredit, tako zdravstveni problem hitro postane socialni problem. In obratno: ljudje, ki jih nenehno skrbi za preživetje, sčasoma zbolijo, če nimajo podpore. Medicinske sestre smo vedno zagovornice pacienta in njegovih pravic, čuvamo njegovo dostojanstvo. Izobražujejo nas, da moramo videti človeka kot celoto z vsemi njegovimi potrebami, od fizioloških do čustvenih, duhovnih, materialnih, socialnih. In tega se držimo.
Merjenje moči med socialnim in zdravstvenim varstvom pa nikomur ne koristi. Več ko imamo vpletenih ministrstev pri urejanju dolgotrajne oskrbe, bolj se zadeve drobijo, slabši je celostni pogled.
Zakaj trdite, da medicinske sestre v zdravstvenem sistemu niso obravnavane enakovredno z drugimi poklici?
Zdravnik je nosilec zdravstvene dejavnosti, medicinske sestre pa smo največja poklicna skupina, edina poklicna skupina, ki je ob pacientu vsak dan, 24 ur na dan od rojstva do smrti. To sta dva ločena, a vendar povezana poklica, vsak s svojim področjem in zahtevnostjo. Drug brez drugega ne moremo dobro opravljati svojega dela, delovati moramo kot dobro uigran tim. Med poklicema je velika razlika v statusu, tudi v odgovornosti, čeprav smo po 55. členu zdravstvene dejavnosti vsi zdravstveni delavci do pacienta enako odgovorni – moralno, etično in tudi kazensko. Čeprav smo medicinske sestre izredno pomemben del zdravstvenega varstva, do zdaj nismo bile vključene v zdravstveno politiko. To so vedno krojili nosilci zdravstvene dejavnosti. Šele z aktualno vlado smo po dolgoletnih prizadevanjih na ministrstvu za zdravje dobili direktorat za zdravstveno nego, kar je pomemben korak za našo stroko. Morda prvi korak, da bomo enakovredno, aktivno vključeni v zdravstveno politiko in razvoj zdravstvenega sistema, ne samo v izvedbene aktivnosti.
Premalo je medpoklicnega povezovanja in večdisciplinarnega sodelovanja. Zato sem zelo vesela, da na medicinski fakulteti v Ljubljani uvajajo nov program, študenti drugega letnika medicine in dentalne medicine, torej bodoči zdravniki in zobozdravniki, bodo deset dni spoznavali značilnosti zdravstvene nege v domovih za starejše. Prav tako smo predlagali, da bi na fakulteti uvedli zdravstveno nego kot izbirni predmet. Prav je, da študenti spoznajo tudi to plat, tako bomo morda vsi skupaj bliže bolniku in drug drugemu.
Poleg tega opozarjate tudi na povečanje psihičnega in verbalnega nasilja.
Res je. Prve smo, na katere pacient strese vse svoje frustracije, jezo, ker ni nikogar dobil po telefonu ali ker je moral predolgo čakati. Potem mu zavre kri, ker so hodniki prazni, in slišimo, kako nič ne delamo. Ogromno je nezadovoljstva. Poslušamo žaljivke, izsiljevanje, grožnje. Pri tem starejši pacienti niso izjema, to moram povedati. Je pa res, da se pogosto pri zdravniku večinoma že umirijo in se vedejo čisto drugače.
Kako pa odgovarjate na očitke, da so čakalnice prazne, pacienti pa ne morejo do zdravnika?
Tudi meni se je zgodilo, da sem naletela na prazen hodnik, vendar so mi kolegice pojasnile, da so se ljudje med covidom navadili na naročanje. Spoznali so, da lahko tudi kak dan počakajo, če res ni ogroženo življenje. In ko pridejo ob naročenem datumu, lahko v miru govorijo z zdravnico. Malo jih pride kar tako. Je pa bistveno več komunikacije po telefonu in elektronski pošti, zlasti mlajša generacija. Je pa tako: večina kliče ob istih terminih, recimo zjutraj med 8. in 10. uro je nemogoče koga priklicati. Potem napišejo e-pošto. Če ni v treh urah odgovora, spet telefonirajo. Nekateri nenehno kličejo. Po 400 klicev v delovni izmeni je usmerjenih na eno ambulanto. Kolegice so zasute s klici, hkrati pa morajo opraviti še veliko drugega dela. Lahko imajo kak prevez, vstavljajo kanilo ali se ukvarjajo s poškodovancem. Verjamem, da marsikdo pogreša klepete v čakalnici, a zdravstveni dom ni ravno primeren prostor za druženje.
Razmere se na srečo umirjajo. Poglejte, koliko hrupa je bilo zaradi pacientov brez zdravnika, ampak ambulante za neopredeljene paciente so več ali manj prazne. Zdravniki in medicinske sestre, ki delajo v teh ambulantah, povedo, da zdaj lahko bistveno več časa posvetijo posameznemu pacientu. Ljudje so potolaženi, če nekomu izpovedo svoje težave, to sestre dobro vemo.
Ali je res glavni problem zdravstva pomanjkanje zdravnikov in drugega zdravstvenega kadra?
Nisem čisto prepričana, če je res tako zelo malo zdravnikov, kot se govori. Z gotovostjo pa lahko trdim, da primanjkuje medicinskih sester, posamezne bolnišnice zaradi tega že zapirajo oddelke. Preverjeno to velja tudi za domove starejših občanov in druge socialnozdravstvene zavode. Za zdaj še za silo shajamo v zdravstvenih domovih. Med epidemijo covida so ljudje spoznali, da brez nas sistem ne deluje, in naš poklic je spet dobil nekaj stare veljave. Po javnomnenjskih raziskavah smo medicinske sestre še vedno na drugem mestu med zaupanja vrednimi poklici, takoj za gasilci, kar nas veseli. Po drugi strani nas je epidemija dodatno izčrpala.
Pomanjkanje zdravstvenega kadra je globalni problem. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da bo v naslednjih desetih letih na svetu primanjkovalo 18 milijonov zdravstvenih delavcev. Od tega kar polovica medicinskih sester. Ampak pazite, to je podatek še pred covidom, zdaj se je število še povečalo.
Zaradi tega v marsikaterem domu za starejše občane ne sprejemajo novih stanovalcev.
Res je. Če ima pacient kanilo oziroma potrebuje peritonealno dializo ali aspiracijo, da se ne bi zadušil, lahko te posege izvajajo samo za to izobraženi in usposobljeni strokovnjaki. Ti morajo biti na razpolago 24 ur, vendar jih v domovih ni. Tega standarda v domovih za starejše nimamo. In ga tudi nikoli nismo imeli, ker so bili ustanovljeni kot socialnozdravstveni zavodi, danes pa po strukturi stanovalcev spadajo v kategorijo negovalne bolnišnice. Predvidevam, da bo potrebna temeljita reorganizacija domov.
Kdaj in zakaj so se začele razmere v zdravstvu slabšati?
Razlogov je več. Svet se je začel obračati v drugo smer, v ospredju so druge vrednote, zadovoljevanje lastnih potreb, »jaz«. V zdravstvu pa egoizem nima kaj iskati, vedno je najprej nekdo drug, potem sem šele jaz.
Drugi pomembni razlog je menjava generacij. Starejše medicinske sestre ne zmorejo več, so zgarane. Mlajši ljudje pa se za ta poklic redkeje odločajo. Pa tudi ne pristajajo več na nemogoče pogoje.
Leta in leta že opozarjamo na vse slabše razmere, pa se ni nič zgodilo. Ob tem pa je vsaka vlada do zdaj govorila, da je njena prioriteta zdravje. Petnajst let profesionalno delam v naši strokovni organizaciji, v dobrobit stroki in dobrobit pacientu. Zamenjalo se je deset ministrov. In zdaj vas vprašam, ali je lahko zdravstvo potem prioriteta. Ne more biti. Čeprav bi moralo biti.
Po drugi strani so se v zadnjih treh letih sredstva za zdravstvo povečala za 40 odstotkov, a sistem ni nič bolj učinkovit. Kako to?
Večkrat povem, da je zdravstvo kompleksno, zapleteno in tudi občutljivo področje. Področje, kjer smo šibki, je področje informatizacije, ki ni sledila potrebam oziroma zahtevam sodobne organizacije dela, poslovanja. Nismo se posvečali organizaciji, vodenju zaposlenih, namensko izobraževali srednjega in vršnega menedžmenta. Predvsem pa potrebujemo red. Sliši se dokaj preprosto, mar ne?
Sodelujete tudi v strateškem svetu predsednika vlade za zdravstvo. Katere spremembe pripravljate?
Imamo zelo odkrite razprave, res pa še nismo prišli do nekih zaključkov. Digitalizacija je seveda nujna, tudi kakovost je treba spremljati in meriti, kako delamo na določenih področjih. Je pa res: vsa umetna inteligenca, vsa digitalizacija ne more nadomestiti človeškega stika, dotika, tople besede. To je pač tisto, kar me dajemo pacientom.
Pri načrtovanih spremembah pa se bojim, da ne gremo v pravo smer. Zdravstvena zavarovalnica je skrbnica naših sredstev in plačnik storitev. Strinjam se, denar mora slediti pacientu. Napačno pa bi bilo, če bi s temi sredstvi razpolagale dnevna politika in z njo povezane interesne skupine.
Kaj bi se moralo nujno spremeniti za izboljšanje položaja medicinskih sester?
Predvsem bi moral biti ta poklic spet primerno vrednoten. Ne pa da tehnik zdravstvene nege, po starem je to srednja medicinska sestra, ki dela na oddelku bolnišnice ali v domu starejših, začne delati za minimalno plačo. Plače so potem višje, ker zaposleni delajo po 200 ur in več na mesec. To se z leti pozna na njihovem zdravju. Marsikje vodje zavestno kršijo delovnopravno zakonodajo, ker svojim zaposlenim ne omogočajo zadostnega počitka. Ampak to počnejo izključno zato, ker jih je premalo.
Imam kolegico, sošolko, ki je vso delovno dobo delala v domu starejših, pa po štiridesetih letih dela ne bo imela dovolj pokojnine, da bi si lahko plačala bivanje v tem domu. Čeprav se je v njem do konca izčrpala, 35 let je delala v treh izmenah, med drugim ima obrabo obeh ramenskih obročev.
Treba se je zavedati, da je 90 odstotkov zaposlenih v zdravstveni negi žensk. Ko govorimo o poklicu medicinske sestre, moramo upoštevati tudi socialno in stanovanjsko politiko, vrtce, bolj fleksibilno starševsko varstvo in še marsikaj, pri čemer bi morali politični odločevalci močno sodelovati, tudi z župani.
Želimo si tripartitno vodenje v vsakem zdravstvenem zavodu, torej strokovnega in poslovnega direktorja, od katerih vsak dobro pozna svoje področje, ter glavno medicinsko sestro, ki je vez s pacienti, saj pozna njihove potrebe.
Katere spremembe v zdravstvu pa bi koristile pacientom?
Okrepiti želimo primarno raven, kjer posameznik vstopa v zdravstveno varstvo. Odlične so se izkazale referenčne ambulante, Evropa si jih želi uvesti po našem vzoru. Morali bi okrepiti ambulante družinske medicine v zdravstvenem domu. V ambulanti bi ob zdravniku morali sodelovati dve medicinski sestri: prva, ki bi delala skupaj z zdravnikom, in druga t. i. referenčna sestra, ki ima dodatna znanja in bi lahko sama vodila stabilne kronične bolnike. Če pa bi hoteli uvesti ta model, bi potrebovali dodatnih petsto diplomiranih medicinskih sester.
Ki jih je že zdaj premalo. Ob tem, da se jih bo v prihodnjih letih veliko upokojilo, na kar tudi že lep čas opozarjate.
Da, tretjina zaposlenih v zdravstveni negi je starejših od 50 let. To pomeni, da se bo v naslednjih desetih letih upokojilo približno šest tisoč medicinskih sester. Velja upoštevati, da imajo starejši tudi omejitve pri delu iz zdravstvenih razlogov. Druga največja skupina pa so medicinske sestre, stare od 30 do 40 let, in so mame, odsotne zaradi nosečnosti, nege otrok ipd. Vsak mesec jih nekaj odide, ker se upokojijo, grejo v tujino ali spremenijo poklic. Za te nas še najbolj skrbi, saj se ne bodo več vrnile. Veliko jih zamenja poklic zaradi nespoštovanja njihovega dela v zdravstvu, ki jim ga izkazujemo z nizkim plačilom za veliko odgovornost.
Ob tem je treba vedeti, da nikoli nismo bili samooskrbni glede kadrov. V nekdanji Jugoslaviji ne bi nikoli odprli kliničnega centra v Ljubljani pa še marsikatere bolnišnice ne, če ne bi kolegice prišle iz Srbije, Bosne in drugih nekdanjih jugoslovanskih držav. Zdaj smo pa ta vlak že zamudili in kadre pobirajo drugi. V Avstriji. Nemčiji, Švici jim dajo stanovanje, dobro plače, naučijo jih jezika … Mi jim ničesar ne moremo ponuditi.
Kako daleč je do podpisa kadrovskih standardov in normativov, ki bi omogočili zaposlovanje dodatnih kadrov?
Kot veste, je bilo že v preteklosti kar nekaj predlogov, a do zaključka ni prišlo. Vse poklicne skupine imamo že izdelane standarde, poslali smo jih na ministrstvo za zdravje, kjer se začenjajo spet nova pogajanja. Izračunali smo, da do leta 2030 potrebujemo dodatnih šest tisoč medicinskih sester.
Ampak na to opozarjamo že dvajset let! Že od leta 2004 s posebno metodo kategorizacije spremljamo paciente in na tej podlagi ugotavljamo, da na bolnišničnih oddelkih manjka od 20 do 23 odstotkov medicinskih sester. Poleg tega s temi medicinskimi sestrami pokrijemo še kakšno ambulanto, dnevni oddelek, morda še kaj nujnega. Tako pač ne gre več naprej.
Koliko je še zanimanja za ta poklic med mladimi?
Vsako leto na 13 srednjih zdravstvenih šolah izšolamo tisoč tehnikov zdravstvene nege, ki pa večinoma nadaljujejo študij. Seveda nas veseli dejstvo, da se večina vpiše na eno od osmih fakultet v zdravstvu. Samo deset odstotkov jih mogoče začne delati na svojem področju neposredno po zaključeni srednji šoli. Žal tudi ta poklic ni več zanimiv. Zanimanja za prekvalifikacijo pa skoraj ni.
Kakšna pa je vaša napoved, kaj nas čaka?
Imamo dober sistem, samo zadržati ga moramo. Res je marsikdo prepričan, da je država dolžna zanj poskrbeti. Vendar to ni samo po sebi umevno. Seveda je država dolžna vzpostaviti sistem, ki deluje. Vendar je vsak od nas odgovoren za svoje zdravje, da ima zdrav življenjski slog in poskuša narediti zase vse, kar je v njegovi moči, medicinske sestre pa ga v tej smeri spodbujamo. Ko obnemore, mu pomagamo.
Rešitev problemov v zdravstvu ni odvisna samo od enega ministra. Morajo se vključiti vsi resorji. Verjamem, da bo marsikdo komentiral, da enako velja za druge poklice, nimamo sobaric, natakarjev, kuharjev, učiteljev ... Morali se bomo vprašati, čemu bomo dali prednost. Mislim, da je to zdravje. Najprej potrebujemo zdrave ljudi, da bodo lahko delali. Pomembna je tudi izobrazba, nato šele po mojem mnenju sledita užitek in prestiž. Pravico do vsem enako dostopnega javnega zdravstva pa moramo imeti vsi.
