Ko te življenje sezuje

Zgodbe | maj '23

Kam nas pelje življenje

Andrej Kos med svojimi deli

Sedemdesetletni Vrhničan Andrej Kos, upokojeni uradnik, je nenavaden človek. Na pogovor sredi zime je prišel lahkotnih bosih nog, ob čaju pa nam je zaupal svojo življenjsko pot in svoje veselje. Že desetletja je predan likovnemu ustvarjanju – posveča se predvsem kiparjenju in grafiki v glini. Je tudi ljubiteljski glasbenik in pisec aforizmov. V zimskih mesecih rad plava v ledeni vodi idiličnega Starega malna, ki je znana vrhniška izletniška točka.

Naš sogovornik je bil že v mladih letih veliko bos, kot odrasel je korakal v čevljih, kot upokojenec je obutev spet odložil. In kaj ga je zapisalo med bosonožce? »Odraščal sem v hribovski vasici Studenčice nad Medvodami. Otroci smo bili ves čas veselo bosi, in to željo sem shranil za poznejše čase.« Pove, da je dolgo pot do šole, postaje, trgovine pogosto kar pretekel ter to navado obdržal še v srednješolskih oziroma študentskih letih. »Študiral sem pa tisto, kar me je najmanj zanimalo – ekonomijo,« se smeje in omeni, da bi lahko kolesaril, a ga to ni pritegnilo.

Leta 1974 se je Andrej priselil na Vrhniko, kjer si je ustvaril dom. »Ko sem s hribov prišel na asfalt, sem opustil tek in boso hojo.« Posvetil se je družini in službi. Med drugim je bil načelnik Upravne enote Vrhnika in direktor občinske uprave Log - Dragomer. Danes večkratni dedek in oče dveh sinov se rad spominja tistih let, posebej je ponosen, da je poročil več kot 800 parov.

Tek in umetnikovanje

Tek je spet »obudil« leta 1992 po 40. rojstnem dnevu, ko je dokaj mlad zapadel v kar hudo osebno stisko, ki ji rečemo kriza srednjih let. Znano je, da ima tek terapevtske učinke, saj dobro deluje na telo in duševnost. »Ni me rešil, vsekakor mi je pa pomagal. Pozneje sem nekaj let hodil na treninge rekreativne tekaške skupine ter se udeleževal raznih maratonov in drugih tekmovanj.« Zdaj ne več, s tekmovanji sploh ni imel posebnega veselja, priznava danes.

Ko je pred desetletjem srečal Marka Robleka, promotorja bosega teka v Sloveniji, je spoznal »minimalistično tekaško obutev«. »V to obutev res verjamem, prav po neumnem je zapostavljena. Še vedno tečem 'minimalistično', kakih sto kilometrov na leto pa bos«. In na srečo s podplati nikoli ni imel težav. »Zelo redko stopim na kaj špičastega ali dobim krvavi žulj od vročega asfalta. Po bosi hoji in teku noge namakam v topli vodi z dodatkom soli, podrgnem z grobo gobico za pomivanje posode ter namažem s kremo za noge.« Izvemo še, da celo šofira bos. Le ko gresta z ženo Dani na kulturne prireditve ali pogreb, se obuje, pa tudi doma mora nadeti natikače.

Zaupa nam, da so se leta 2012 začele zdravstvene težave, v 2018 pa so mu operirali benigni tumor v glavi. Po nekaj operacijah se mu je stanje stabiliziralo, ima pa še težavo s tem, da ne more popolnoma zapreti desnega očesa. Skrbna domača nega je pripomogla, da se je Andreju povrnila življenjska moč. In ponovno »sestavljen« se je zagnano podal v nove izzive in zmage.

Na poti v bralnico k Močilniku, seveda bos

Že v tretjem razredu osnovne šole ga je bratranec Dominik navdušil za risanje. »Ko sva se dolgočasila, sva začela prerisovati iz knjig. In me je počasi 'zagrabilo'. Rišem še danes, v glavnem majhne abstraktne sličice. Kar kracam in nič ne mislim.« Ko se je v osemdesetih letih začel nekoliko ukvarjati s politiko, je veliko presedel na sestankih. »Znan sem bil po tem, da vedno rišem. Še pri vojakih sem imel posebno dovoljenje, da med predavanji rišem, so pa preverjali, ali sledim vsebini.«

Dolga leta je risal like v maniri karikature. »Leta 1982 sem obraz narisal na leseno deščico in 'odkril' relief – tako je moj likovni svet postal tridimenzionalen.« S svojimi spretnimi rokami je nato dolgo obdobje izdeloval lesene skulpture, priljubljen motiv so bile različne izpeljave vozlov. »Leta 2001 me je prijazno naključje pripeljalo na delavnico Kamen na Lesnem Brdu. Srečanje s kamnom me je prav pretreslo, v skrivnosti kiparjenja nas je uvajala kiparka Alenka Vidrgar. Obiskoval sem tudi druga usposabljanja, veliko sem se naučil od kolegov in kolegic, ljubiteljskih kiparjev.« Kot član Društva likovnikov Logatec se udeležuje skupinskih in samostojnih razstav. Leta 2015 se je upokojil in zdaj ima za konjičke še več časa.

Aforizme je začel pisati pred mnogimi leti, zadnja štiri leta pa jih piše vsak dan. »Prvi je bil: Če rešuješ problem, ki ga ni, potem problem nastane. Objavljali so jih v ljubljanskem Dnevniku. Tam je imel rubriko z aforizmi mojster Evgen Jurič. Ko se je leta 2018 'upokojil', sem rubriko podedoval ter jo poimenoval Prilike in neprilike. Vsak dan pošljem tri aforizme.«

S Cankarjem na protest

Ker že vse življenje rad eksperimentira tako z materiali kot tehniko, je jeseni tega leta – spet po prijaznem naključju – začel hoditi na delavnico izdelovanja iz gline v Bevke. Mentorica je bila Marica Švagelj. »Prevzela me je predvsem starodavna japonska tehnika dekorativnega žganja v keramiki – raku, s katero dosežeš atraktivne vzorce, na katere ne moreš dosti vplivati. Najraje delam razne posode, nekatere so take, ki nam ob zaključku življenja pridejo prav,« hudomušno opiše svoje izdelke, ki so vsi elegantnih in prefinjenih oblik. »Lansko jesen sem za svoj 70. rojstni dan v Logatcu postavil samostojno razstavo keramike in g-linorezov z naslovom. Vse'j z' nekej dobr'. Za prijetno razpoloženje na otvoritvi je poskrbel 92-letni prijatelj harmonikar Tone Stanovnik.« Sogovornik je tudi sam ljudski godec in je deset let v ansamblu igral bas kitaro ter diatonično harmoniko. Vsestranski Vrhničan je še strasten ljubitelj branja od malega do dandanes.

Mraz ga ne odvrne od plavanja na prostem.

Skupina članov vrhniškega Turističnega društva Blagajana je leta 2016 v Močilniku, zelenem biseru na mestnem obrobju, kjer izvira reka Ljubljanica, začela brati Cankarja in o Cankarju. »Brali smo iz protesta, zaradi vsega, kar se je takrat dogajalo tukaj. V nekdaj prijazni gostilni je bil ene sorte 'kupleraj', društvo je imelo težave zaradi parcel z mejašem in kmetijskim skladom (SKZG). Protestno branje je počasi preraslo v spoznavanje Cankarja, njegovega življenja, predvsem pa njegovih del ter sčasoma dobilo neko drugo poslanstvo. »Beremo vedno ob sredah, zadnjič je bilo že 339-ič. Povezali smo se s Slovensko matico, občasno nas obiščejo pisatelji ter drugi poznavalci Cankarja.« Nič ne kaže, da bi nehali druženje, kjer častijo pomembnega Vrhničana in slovenski jezik, ugotavlja Andrej, in tudi veliki Ivan bi bil zadovoljen.

Zadnja leta ima veliko dela in veselja še s Facebookom. Objavlja predvsem aforizme in poročila o branju Cankarja ter tu pa tam kaj o teku in mrzlem kopanju. »Pogosto se zapletam v razprave, tudi z ljudmi, s katerimi si politično nisem blizu. Trudim se, da bi bil vljuden, čeravno se ne strinjamo.« To mu uspeva, iskrive debate lahko na njegovem profilu preverite sami.

Seveda je dan vedno prekratek, potarna ob koncu ponočnjak, ki hodi spat ob dveh zjutraj in se vsako nedeljo okopa v ledeni vodi. »Imam še veliko energije, zaenkrat pa telo kar potrpežljivo prenaša moja čudaštva,« se muza Andrej Kos, ki je vedno bos.

Janja Pavlin Dvoršak


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media