Preudarno z denarjem
Za slovenske zmage
Pogosto nas zastopniki različnih zavarovalnic, skladov ali bančni uslužbenci nagovarjajo, naj prihranke obogatimo z njihovo pomočjo. Pri tem so zelo vztrajni, saj je pridobivanje novih strank pravzaprav vir njihovega zaslužka. V tej vnemi pa se rado zgodi, da »pozabijo« povedati, da se z izročitvijo denarja raznim vlagateljem izpostavljamo tudi velikim tveganjem. Kar veliko primerov je, ko je stranka sklenila varčevalno pogodbo za nekaj let, a nazadnje ne dobi niti tistega, kar je vplačala. Na vprašanje, kako je to mogoče, bodo varčevalci slišali, da je vlaganje v različne sklade ali nakupovanje delnic tudi tvegano početje, da je veliko odvisno od razmer na domačem in mednarodnem trgu, inflacije, dviganja ali zniževanja obresti, celo varnostnih razmer v svetu. Običajnemu smrtniku pa ne povedo, kakšno odgovornost so prevzeli »upravljavci« našega denarja. Uprave zavarovalnic, bank, skladov in drugih, ki se ukvarjajo s »finančno industrijo«, si praviloma izplačujejo dohodke, ki so za varčevalce nepredstavljivi. Za vzpostavitev zaupanja med varčevalci in tistimi, ki prevzemajo njihov denar, bi bilo prav, če bi tveganje prizadelo obe strani. V resnici seveda do tega ne pride. Spomnite se na primer kolobocij s prodajo delnic Nove kreditne banke Maribor ali Zvona 1 in Zvona 2. Ne le da so bili varčevalci (ki so jih celo preimenovali v delničarje) opeharjeni, povzročiteljem se pravzaprav ni zgodilo nič hudega.
Kaj bi bilo treba storiti, da do takih prevar ne pride? Najprej sta tu država in njena zakonodaja, ki bi dosledno kaznovala vsakogar, ki je z zavajanjem ali celo s prevaro služil na tuj račun. Do zdaj se je vse prevečkrat tako početje opravičevalo s »podjetniško pobudo« in pravili tržnega gospodarstva. Da je taka razlaga navzoča tudi v mednarodnem okolju, govori izkušnja Grčije. Velike evropske banke so tej državi širokogrudno odobravale kredite, ko pa jih država ni mogla »servisirati« (odplačevati) so morali razglasiti stečaj. A banke so posojeni denar dobile, država ga je pobrala od najranljivejših, znižala je pokojnine, socialne prispevke, manj denarja je bilo za zdravstvo in šolstvo … Z denarjem je pač treba ravnati preudarno, kredit je morda kratkoročna rešitev, toda nazadnje ga je vendarle treba vrniti.
Tudi naša država se je v preteklih letih dodatno zadolževala in se zanašala na pričakovane dohodke, temelječe na stalni gospodarski rasti. Toda razmere so se korenito spremenile, vojna v Ukrajini je v temeljih spremenila varnostni položaj evropskih držav. Pravzaprav so se spremenile razmere po vsem svetu. Veliko bolj kot v preteklosti vidimo, kako globok je prepad med razvitimi in revnimi. In ta prepad postaja vse globlji. Države, kjer revščina prizadene veliko večino, bodo zaradi spremenjenih razmer po svetu namesto v razvoj namenjale že tako omejena sredstva za nakup orožja. Posledično se bo s tem okrepila vloga vojske.
Državljani imamo praviloma malo vpliva na odločitve odločevalcev. Še najbolj otipljiv je ta vpliv na volitvah, zato mora biti to odločanje zelo odgovorno. Na lanskih parlamentarnih volitvah so volivci z veliko večino povedali, kakšne oblasti ne marajo, nova pa mora dokazati, da je vredna tega zaupanja. Nekatere sprejete odločitve gredo v pravo smer (ukinjanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in usklajevanje pokojnin), pri drugih (odpravljanje plačnih nesorazmerij in uvedba pravičnejše obdavčitve) pa ostaja vtis, da bi potrebne spremembe vlada najraje odložila. Že res, ne gre vse naenkrat, vendar je pomembno vztrajati na poti, ki nas opredeljuje kot demokratično in socialno pravično državo.
