Prihaja podokničar!

Prosti čas | maj '23

Dobre stare viže

Franc Pestotnik je že v rosni mladosti sanjal, kako bo nastopal na odru, bil igralec, kako bo ljudi nasmejal ali jih popeljal za uro ali dve v sanjski svet. A mu je oče večkrat rekel, naj najprej pride do kruha, potem pa bo lahko še »afne guncal«. Nastopati je začel že kot otrok. Tedaj so živeli v kulturnem domu na Duplici pri Kamniku, bil je hišnikov otrok in je užival, ko so mestna gledališča gostovala pri njih na podeželju.

Zelo rad je opazoval igralce, ki so se pripravljali na nastope. Kasneje je študiral na ljubljanski fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, a ker je hitro prišel do poslov in denarja, diplome še vedno ni prejel. Oder ga je vedno mikal in tako ga je pot pripeljala v ljubljansko Šentjakobsko gledališče, kjer je preživel kar nekaj let in se srečeval s pravim nastopanjem na odru. To pa ga je popeljalo v svet, kjer je še danes.

V svetu glasbe

Kdaj pa ga je pritegnila glasba? »Odraščal sem kot roker ob Jimiju Hendrixu, Beatlih in Rolling Stonesih, z narodnozabavno glasbo pa sem se srečaval vsako nedeljo, ko so bile na radiu čestitke. Oče je imel plošče, Avsenik in Lojze Slak sta morala biti pri hiši, tudi Miha Dovžan je bil zelo priljubljen ... In tako sem spoznal tudi to glasbo,« se spominja.

Hodil je v glasbeno šolo, se učil igranja na harmoniko, pel je v otroškem pevskem zboru. Leta 1985 pa ga je glasbenik Franc Kompare, ki je ustanavljal ansambel Marela, povabil k sodelovanju kot voditelja in humorista. Franc je sicer imel lepo službo in dobro plačo, a ga je Kompare prepričal, da je dal v podjetju Stol odpoved. Spominja se, da je bilo prva tri leta vsega dovolj, samo denarja ne. Kasneje pa se je njegova življenjska zgodba, povezana z glasbo, obrnila bistveno na boljše. Pove, da bi bil še danes nesrečen, če ne bi tedaj naredil tega koraka.

Glasba ga je močno pritegnila. Imel je vse več gramofonskih plošč, kar mu je prišlo prav tudi takrat, ko je začel delati na radiu. Najprej je bil humorist v oddaji Lojtr'ca domačih Radia Slovenija, potem je sodeloval tudi z drugimi postajami. Na TV Slovenija pa je najprej nastopal v oddajah Po domače, vodil je tudi prva festivala Slovenska polka in valček, kasneje ga je bilo videti in slišati še v drugih televizijskih hišah.     

Hkrati pa je tudi osebno spoznal mnoge ansamble in z nekaterimi je »romal« tudi po svetu. Še sam je začel peti in nastala je kaseta s šestimi skladbami, posneta ob spremljavi ansamblov Nagelj in Marela.

Na lojtro in pod okno

Franc Pestotnik je dobro znan tudi kot podokničar. »Leta 1987 so pri Nedeljskem dnevniku začeli s podoknicami. Pri prvih dveh nisem sodeloval, tretja je bila v vasici Hudajužna pri Bovcu in moje podokničarsko plezanje v narodni noši je bilo Nedeljskemu všeč in so me povabili še na naslednji dogodek v Kropo. In tudi tam sem se dobro odrezal, pa so me povabili k rednemu sodelovanju. To naj bi trajalo dve leti, a sem z Nedeljcem dejavno plezal kar 33 let, dokler se ni pojavil covid,« opiše sodelovanje.

V tem času so imeli 290 uradnih Podoknic po vsej Sloveniji. Vsako leto se na podlagi razpisa prijavijo različni prireditelji, ki potem Podoknico poklonijo domačinki. Lahko je žena, mati, babica ali mlado dekle. Najmlajša dobitnica je imela osem let, najstarejša pa 104. Pri prireditvi sodelujejo številna domača folklorna društva, pevci, glasbene skupine, skupine podeželskih žena, gasilci, etnološke skupine in podobno. Osnova Podoknice je plezanje podokničarja k izbranki po lestvi. Drugo vsebino pa prispeva kraj, in to daje pestrost tej prireditvi. Največkrat se zgodi, da podokničarju domačini pripravijo tudi oviro, »šrango«, in potem mora opravljati različna dela, da se izkaže pred domačini.

Pri njegovih dejavnostih se je zgodilo toliko zanimivih zgodb, da mu je marsikdo svetoval, naj o tem napiše knjigo. In jo je. »S Podoknico sem imel to srečo, da sem ljudi spoznaval od blizu. Radijsko delo je sicer prisrčno početje, a se odvija v studiu, kjer pa poleg nas ni poslušalcev, tako je tudi na veselicah, prideš, odpoješ in greš. Nastopi na Podoknicah pa so bili neprimerno bolj prijateljski. Spomnim se največje, ki je bila leta 1987 na Prevaljah na Koroškem, igral pa je ansambel bratov Avsenik, in to v izvirni zasedbi. Na dogodek, ki se je odvijal skozi ves kraj, pa je prišlo osem tisoč ljudi! Sem kar srečen človek, da sem to lahko doživel,« zaključi.

Drago Vovk